»Dodatek C: Tri priče«, Pridi in hodi za menoj – za posameznike in družine: Mormonova knjiga 2020 (2020)
»Dodatek C« Pridi in hodi za menoj – za posameznike in družine: 2020
Dodatek C
Tri priče
Več kot pet let – od takrat, ko se je angel Moroni prvič prikazal Josephu Smithu, do leta 1829 – je bil Joseph edini, ki mu je bilo dovoljeno videti zlate plošče. Zato so ga tisti, ki so menili, da zavaja ljudi, hudo kritizirali in preganjali. Predstavljajte si torej radost, ki jo je Joseph občutil, ko je med prevajanjem Mormonove knjige izvedel, da bo Gospod dovolil še drugim, da bodo videli plošče in bodo tudi »pričevali /…/ o resničnosti knjige in tega, kar je v njej« (2 Nefi 27:12–14; gl. tudi 2 Nefi 11:3; Eter 5:2–4).
Junija 1829 so Oliver Cowdery, David Whitmer in Martin Harris prosili za dovoljenje, da bi bili tri priče, o katerih je prerokovala Mormonova knjiga. Gospod jim je željo uslišal (gl. NaZ 17) in poslal angela, ki jim je pokazal plošče. Ti možje so postali znani kot tri priče, njihovo pisno pričevanje pa je vključeno v vsak izvod Mormonove knjige.1
Predsednik Dallin H. Oaks je pojasnil, zakaj je njihovo pričevanje tako prepričljivo: »Pričevanje treh prič o Mormonovi knjigi je še vedno zelo trdno. Vsak od njih je imel veliko razlogov in priložnosti, da bi zanikal svoje pričevanje, če bi bilo napačno, ali spremenil podrobnosti, če bi bila katera napačna. Kot je dobro znano, je bil v okrog osmih letih po objavi njihovega pričevanja vsak od teh treh prič, zaradi nesporazumov oziroma ljubosumja, ki so vključevali druge cerkvene voditelje, izobčen iz Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Vsi trije so šli svojo pot brez interesa, da bi drug drugega podprli v tem skupnem prizadevanju. Vendar do konca svojega življenja – obdobja, ki je trajalo od 12 do 50 let po njihovem izobčenju – ni nihče od njih odstopil od svojega objavljenega pričevanja ali rekel nekaj, kar bi vrglo senco dvoma na njegovo resničnost.«2
Do konca svojega življenja so bili neomajno zvesti svojemu pričevanju o Mormonovi knjigi.
Oliver Cowdery
Ko je bil Oliver ponovno krščen v Cerkvi in le malo pred svojo smrtjo, se je srečal z misijonarjem, starešino Jacobom Gatesom, ki ga je pot na služenje misijona v Angliji vodila skozi Richmond v Misuriju. Starešina Gates je Oliverja vprašal o njegovem pričevanju o Mormonovi knjigi. Sin starešine Gatesa je opisal Oliverjev odziv:
»Oliverja je to vprašanje močno presunilo. Brez besede je vstal z naslanjača, stopil do knjižne omare, vzel prvo izdajo Mormonove knjige, odprl na strani s pričevanjem treh prič in z vso resnostjo prebral besede, pod katere se je pred skoraj dvajsetimi leti podpisal s svojim imenom. Obrnil se je k mojemu očetu in rekel: ‘Jacob, želim, da si zapomniš, kar ti bom rekel. Umiram in kaj bi mi koristilo, če bi se ti zlagal? Vem,’ je rekel, ‘da je bila Mormonova knjiga prevedena z Božjim darom in močjo. Z očmi sem videl, z ušesi slišal in dojel sem in vem, da je to, o čemer sem pričal, res. Niso bile sanje, niti prazno domišljanje uma – bilo je res.’«3
David Whitmer
Ko je bil David Whitmer že starejši, je izvedel za govorice, da je zanikal svoje pričevanje o Mormonovi knjigi. V odgovor na te očitke je v pismu, ki je bilo objavljeno v krajevnem časopisu Richmond Conservator, ponovno potrdil svoje pričevanje:
»Da bi svet izvedel resnico, želim zdaj, v jeseni življenja in v strahu pred Bogom, enkrat za vselej podati to javno izjavo:
Da nisem kot ena od treh priče nikoli, ob nobenem trenutku zanikal tega pričevanja ali njegovega dela, ki je bilo že dolgo tega objavljeno v Knjigi. Tisti, ki me najbolje poznajo, vedo, da sem vedno ostal zvest temu pričevanju. In da ne bi bil nihče zaveden ali v dvomu glede mojega sedanjega pogleda na to, ponovno potrjujem resničnost vseh mojih izjav, ki so bile tedaj dane in objavljene.
‘Tisti, ki ima ušesa, da sliši, naj sliši,’ ni bila utvara! Kar je zapisano, je zapisano – in tisti, ki bere, naj razume.«4
Martin Harris
Tako kot Oliver Cowdery je tudi Martin Harris za nekaj časa zapustil Cerkev, vendar se je navsezadnje ponovno krstil. Ko je bil že starejši, je bil znan po tem, da je pod roko nosil izvod Mormonove knjige in vsem, ki so hoteli poslušati, pričeval o tem, da izpričuje resnico: »Vem, da Mormonova knjiga resnično izpričuje resnico. In četudi bi vsi ljudje to zanikali, si jaz tega ne drznem. Moje srce je neomajno, o Bog, moje srce je neomajno! Tega ne bi mogel vedeti bolj dejansko in z več gotovosti.«5
George Godfrey, Martinov znanec, je zapisal: »Nekaj ur pred [Martinovo] smrtjo /…/ sem ga vprašal, ali ne čuti, da ni vsaj delčka goljufije in prevare v tistem, kar je bilo zapisano in povedano o obelodanjenju Mormonove knjige, in odgovoril je, kot je to vedno storil /…/ in rekel: ‘Mormonova knjiga ni ponaredek. Vem, kar vem. Videl sem, kar sem videl, in slišal, kar sem slišal. Videl sem zlate plošče, iz katerih je napisana Mormonova knjiga. Angel se je prikazal meni in drugim in pričeval o verodostojnosti zapisa in če bi bil pripravljen biti krivoprisežnik in lažno priseči o pričevanju, ki ga zdaj dajem, bi bil bogat, vendar o teh stvareh nisem mogel pričevati drugače, kot sem, ker je to resnica.’«6
»Po ustih tolikih prič, kot se mu zdi dobro«
Pričevanja treh prič so posebej osupljiva, če pomislimo na njihove izkušnje tako v Cerkvi kot zunaj nje.7 Ne glede na vse Oliver, David in Martin niso nikoli nehali pričevati o tem, kar so izkusili, in pričevali so, da je bila Mormonova knjiga prevedena z Božjim darom in močjo. In niso bili edini.
V starodavnih časih je Nefi izjavil, da bo »Gospod Bog še naprej obelodanjal besede knjige; in po ustih tolikih prič, kot se mu zdi dobro, bo potrdil svojo besedo« (2 Nefi 27:14). Gospod je poleg preroka Josepha Smitha in treh prič izbral še osem drugih prič, da so videli plošče. Tudi njihovo pričevanje je vključeno v vsak izvod Mormonove knjige. Tako kot Oliver, David in Martin je tudi vseh osem prič ostalo zvestih svojemu pričevanju o Mormonovi knjigi in da so videli zlate plošče.
William E. McLellin je bil zgodnji spreobrnjenec v Cerkvi in je osebno poznal številne od prič Mormonove knjige. William je sčasoma zapustil Cerkev, vendar so ga prepričljiva pričevanja prič še naprej močno ganila.
»Zdaj bi vprašal,« je McLellin zapisal proti koncu življenja, »kaj naj s to skupino zvestih prič, ki tako razumno in vendar dostojanstveno pričujejo? Tem možem se je v njihovih najboljših letih prikazal angel in pričevali so vsem ljudem. Osem jih je plošče videlo in držalo v rokah. Zato so vsi vedeli, da je to, kar so izjavili, nedvoumno res. Ko so bili mladi, pa tudi zdaj, ko so stari, izjavljajo isto.«8
Čeprav nismo videli zlatih plošč, kot so jih tri priče, lahko iz njihovih pričevanj črpamo moč. Čeprav je bil zaradi pričevanj njihov ugled prizadet in njihova varnost ter življenja ogrožena, so ti pošteni možje pogumno ostali zvesti svojemu pričevanju do samega konca.