3

Duhovniška načela

3.0

Uvod

Duhovništvo je Božja moč in polnomočje. Nebeški Oče z duhovništvom dovrši svoje delo, »da uresnič[i] človekovo nesmrtnost in večno življenje« (Mojzes 1:39). Bog svojim sinovom in hčeram na zemlji da polnomočje in moč, da lažje izvajajo to delo (gl. 1. poglavje).

3.2

Blagoslovi duhovništva

Bog preko zavez in duhovniških uredb omogoča, da so veliki blagoslovi na voljo vsem njegovim otrokom. Ti blagoslovi vključujejo:

• krst in članstvo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni,

• dar Svetega Duha,

• zakrament,

• polnomočje in moč za služenje v cerkvenih poklicih in zadolžitvah,

• patriarhalni blagoslov in druge blagoslove zdravja, tolažbe in vodstva,

• tempeljsko obdaritev z Božjo močjo,

• pečatenje k družinskim članom za večnost,

• obljubo večnega življenja.

3.3

Melkizedekovo duhovništvo in Aronovo duhovništvo

Duhovništvo v Cerkvi ima dva dela: Melkizedekovo duhovništvo in Aronovo duhovništvo (gl. Nauk in zaveze 107:1).

3.3.1

Melkizedekovo duhovništvo

Melkizedekovo duhovništvo je »sveto duhovništvo po redu Božjega Sina« (Nauk in zaveze 107:3). To je moč, s katero Božji sinovi in hčere lahko postanejo podobni Bogu (gl. Nauk in zaveze 84:19–21, 132:19–20).

Cerkveni voditelji s tem polnomočjem vodijo in upravljajo vse duhovno delo Cerkve (gl. Nauk in zaveze 107:18).

Kolski predsednik je predsedujoči veliki duhovnik v kolu (gl. Nauk in zaveze 107:8, 10, gl. tudi 6. poglavje v tem priročniku). Škof je predsedujoči veliki duhovnik v oddelku (gl. Nauk in zaveze 107:17, 10, gl. tudi 7. poglavje v tem priročniku).

Več o službah in odgovornostih Melkizedekovega duhovništva lahko preberete v 8.1.

3.3.2

Aronovo duhovništvo

Aronovo duhovništvo je »dodatek /…/ Melkizedekovemu duhovništvu« (Nauk in zaveze 107:14). Vključuje ključe:

• za delovanje angelov,

• evangelija kesanja,

• za izvajanje zunanjih uredb, vključno s krstom za odpuščanje grehov.

(Gl. Nauk in zaveze 13:1, 84:26–27, 107:20.)

Škof je predsednik Aronovega duhovništva v oddelku (gl. Nauk in zaveze 107:15).

Več o službah in odgovornostih Aronovega duhovništva lahko preberete v 10.1.3.

3.4

Duhovniško polnomočje

Duhovniško polnomočje je pooblastilo, s katerim nekdo predstavlja Boga in deluje v njegovem imenu. V Cerkvi se duhovniško polnomočje udejanja pod vodstvom tistih, ki imajo duhovniške ključe.

3.4.1

Duhovniški ključi

Duhovniški ključi so polnomočje za vodenje izvajanja duhovništva v korist Božjih otrok.

3.4.1.1

Tisti, ki imajo duhovniške ključe

Gospod je vsakemu od svojih apostolov podelil vse ključe, ki se nanašajo na Božje kraljestvo na zemlji. Po stažu najstarejši živi apostol, predsednik Cerkve, je edini človek na zemlji, ki je pooblaščen, da uporablja vse te duhovniške ključe (gl. Nauk in zaveze 81:1–2, 107:64–67, 91–92, 132:7).

Naslednji duhovniški voditelji pod vodstvom predsednika Cerkve prejmejo ključe, zato da lahko predsedujejo na področjih svojih pristojnosti.

• kolski in okrožni predsedniki,

• škofje in predsedniki vej,

• predsedniki zborov Melkizedekovega in Aronovega duhovništva,

• predsedniki templjev,

• predsedniki misijonov in predsedniki središč za usposabljanje misijonarjev.

Ti voditelji duhovniške ključe prejmejo, ko so oddeljeni v svoje poklice.

Duhovniški ključi niso dani drugim, ne svetovalcem lokalnih duhovniških voditeljev ne predsednikom cerkvenih organizacij. Predsedniki cerkvenih organizacij predsedujejo pod vodstvom tistih, ki imajo duhovniške ključe (gl. 4.2.4).

3.4.1.2

Red pri Gospodovem delu

Duhovniški ključi zagotavljajo, da se Gospodovo odrešenjsko in povzdignjenjsko delo opravi po predpisanem redu (gl. Nauk in zaveze 42:11, 132:8). Tisti, ki imajo duhovniške ključe, vodijo Gospodovo delo znotraj svojega področja pristojnosti. To polnomočje predsedovanja velja le za določene odgovornosti voditeljskega poklica. Ko se duhovniške voditelje razreši njihovih poklicev, teh ključev nimajo več.

3.4.2

Podelitev duhovništva in posvetitev v duhovništvo

Aronovo in Melkizedekovo duhovništvo se pod vodstvom tistih, ki imajo duhovniške ključe, podeli vrednim moškim članom Cerkve (gl. Nauk in zaveze 84:14–17). Po podelitvi ustreznega duhovništva se brata posveti v službo v tem duhovništvu, denimo diakona ali starešine. Brat z duhovništvom duhovništvo udejanja glede na pravice in dolžnosti te službe (gl. Nauk in zaveze 107:99).

Več o podelitvi duhovništva in posvetitvi v duhovništvo v 38.6.2.1 in 38.6.2.7.

3.4.3

Poverjanje duhovniškega polnomočja za služenje v Cerkvi

3.4.3.1

Oddelitev

Ko so člani Cerkve oddeljeni pod vodstvom tistih, ki imajo duhovniške ključe, od Boga prejmejo polnomočje za delovanje v tem poklicu. Na primer:

• Ženski, ki jo je škof poklical in oddelil za oddelčno predsednico Društva za pomoč, je dano polnomočje, da vodi delo Društva za pomoč v oddelku.

Vsi, ki so poklicani in oddeljeni, služijo pod vodstvom tistih, ki jim predsedujejo (gl. 3.4.1.2).

Ko so poklica razrešeni, polnomočja, povezanega s tem, nimajo več.

3.4.3.2

Zadolžitev

Predsedujoči cerkveni voditelji lahko poverijo polnomočje glede na zadolžitev. Ko moški in ženske prejmejo te zadolžitve, jim je dano Božje polnomočje za delovanje. Na primer:

• Prvo predsedstvo in zbor dvanajstih apostolov poverita polnomočje sedemdeseterim, ki so zadolženi, da vodijo področja in predsedujejo na kolskih konferencah.

• Polnomočje se poveri članom Cerkve, da služijo kot skrbni bratje in skrbne sestre.

Polnomočje, ki je poverjeno z zadolžitvijo, je omejeno na določene odgovornosti in trajanje zadolžitve.

3.4.4

Pravično udejanjanje duhovniškega polnomočja

To polnomočje se lahko uporablja le pravično (gl. Nauk in zaveze 121:36). Udejanja se s prigovarjanjem, velikim potrpljenjem, ljubeznivostjo, krotkostjo, ljubeznijo in prijaznostjo (gl. Nauk in zaveze 121:41–42).

Tisti, ki udejanjajo duhovniško polnomočje, svoje volje ne vsiljujejo drugim. Ne uporabljajo ga v sebične namene.

3.5

Duhovniška moč

Duhovniška moč je moč, ki jo Bog uporablja za blagoslov svojih otrok. Božja duhovniška moč priteka k vsem članom Cerkve – ženskam in moškim – če spolnjujejo zaveze, ki so jih sklenili z njim. Člani te zaveze sklenejo, ko prejmejo duhovniške uredbe. (Gl. Nauk in zaveze 84:19–20.)

Med blagoslove duhovniške moči, ki jih člani lahko prejmejo, sodijo:

• vodstvo za življenje,

• razodetje, da bi vedeli, kako opraviti delo, v katerega so posvečeni, oddeljeni ali zadolženi, da ga opravijo,

• pomoč in moč, da postanejo bolj podobni Jezusu Kristusu in nebeškemu Očetu.

3.5.1

Zaveze

Zaveza je sveta obljuba med Bogom in njegovimi otroki. Bog postavlja pogoje za zavezo, njegovi otroci pa soglašajo, da bodo te pogoje upoštevali. Bog obljubi, da bo blagoslovil svoje otroke, če bodo zavezo spolnjevali.

Vsi, ki pri spolnjevanju svojih zavez vztrajajo do konca, bodo prejeli večno življenje (gl. 2 Nefi 31:17–20, Nauk in zaveze 14:7).

Starši, cerkveni voditelji in drugi pomagajo posameznikom, da se pripravijo, da bodo sklenili zaveze, ko prejmejo evangelijske uredbe. Zagotovijo, da ta posameznik razume zaveze, ki jih bo sklenil. Ko dotični sklene zavezo, mu pomagajo, da jo spolnjuje. (Gl. Mozija 18:8–11, 23–26.)

3.5.2

Uredbe

Uredba je sveto dejanje, ki se izvaja z duhovniškim polnomočjem.

V številnih uredbah posamezniki sklenejo zaveze z Bogom. Primeri vključujejo krst, zakrament, obdaritev in uredbo pečatenja zakonske zveze.

Odrešenjske in povzdignjenjske uredbe so bistvene za večno življenje. Več o tem v 18.1.

3.6

Duhovništvo in dom

Vsi člani Cerkve, ki spolnjujejo svoje zaveze – ženske, moški in otroci – so blagoslovljeni z Božjo duhovniško močjo, da v svojih domovih krepijo sebe in svojo družino (gl. 3.5). Ta moč bo članom pomagala pri izvajanju Božjega odrešenjskega in povzdignjenjskega dela v svojem življenju in v družinah (gl. 2.2).

Moški, ki ima Melkizedekovo duhovništvo, družinskim članom lahko daje duhovniške blagoslove za usmeritev, zdravje in tolažbo. Ko je to potrebno, člani Cerkve lahko za te blagoslove prosijo tudi člane širše družine, skrbne brate ali lokalne cerkvene voditelje.