Člani Cerkve se zavežejo, da bodo »voljni nositi drug drugega bremena, /…/ žalovati s tistimi, ki žalujejo, /…/ in tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo« (Mozija 18:8–9). Skrb za ljudi s svetnimi potrebami sodi v odrešenjsko in povzdignjenjsko delo. Ta odgovornost se nanaša na vse člane Cerkve, ko skrbno služijo drugim.