Samomor
Kako pomagati nekomu v krizi

»Kako pomagati nekomu v krizi«, Kako pomagati (2018).

»Kako pomagati nekomu v krizi«, Kako pomagati.

Kako pomagati nekomu v krizi

6:35

Opozorilne znake samomorilnosti in vsakršne grožnje poskusa samomora vselej jemljite resno, četudi menite, da posameznik o samomoru ne razmišlja resno ali da zgolj išče pozornost. Pri nudenju pomoči upoštevajte naslednje tri korake – vprašajte, pokažite, da vam je mar, povejte.

Prvi korak: Vprašajte. Človeka naravnost vprašajte, ali razmišlja o samomoru. Vprašate lahko: »Ali razmišljaš, da bi si vzel življenje?« Če reče, da razmišlja o samomoru, ga vprašajte, ali ima načrt. Vprašate lahko: »Ali imaš načrt, da bi si kaj naredil?« Če ga ima, mu nemudoma pomagajte v bolnišnico ali zdravstveni dom ali pokličite nujno pomoč ali telefonsko linijo za pomoč v stiski v vašem področju. (Gl. »Crisis Help Lines« za povezave do telefonskih številk za pomoč po svetu.) Če načrta nima, preidite na drugi korak.

Drugi korak: Pokažite, da vam je mar. Pokažite, da vam je mar, tako da mu prisluhnete. Dajte mu čas, da pojasni, kako se počuti. Spoštujte njegove občutke in recite denimo: »Žal mi je, da tako trpiš« ali »Nisem vedel, kako težko ti je.« Lahko mu celo ponudite svojo pomoč pri pripravi varnostnega načrta za preprečevanje samomora (gl. »How to Create a Suicide-Prevention Safety Plan«, Doug Thomas, Ensign, sept. 2016, 63). Z varnostnim načrtom bodo ljudje lažje prepoznali lastne moči, pozitivne odnose in zdrave veščine za spoprijemanje s težavami. Lahko jim tudi omeji dostop do sredstev za samopoškodovanje, denimo orožja ali tablet. Če vas prosijo, naj o njihovih občutkih nikomur ne poveste, pojasnite, da boste, kolikor je mogoče, spoštovali njihovo zasebnost, da pa potrebujejo več pomoči, kot jim jo lahko nudite. Nikdar ne obljubite, da boste njihove samomorilne misli zadržali zase.

Tretji korak: Povejte. Človeka spodbudite, naj govori z nekom, ki mu lahko nudi več podpore. Posredujte kontaktne informacije koristnih virov na vašem področju. Viri lahko vključujejo splošne bolnišnice, klinike za nujno pomoč ali brezplačne telefonske linije za pomoč v stiski. Če nočejo poiskati pomoči, morate zanje nekomu povedati. Morda lahko rečete nekaj takega: »Mar mi je zate in hočem, da si varen. Povedal bom nekomu, ki ti lahko ponudi pomoč, ki jo potrebuješ.« Spoštujte njihovo zasebnost in povejte le nekomu, za katerega menite, da lahko pomaga, denimo ožjemu družinskemu članu, škofu tega človeka, šolskemu svetovalcu, zdravniku ali drugemu zdravstvenemu strokovnjaku. Če niste prepričani, komu bi povedali, govorite s škofom ali pokličite brezplačno telefonsko linijo za pomoč v stiski v vašem področju. Zapomnite si, da se od vas ne pričakuje, da temu človeku pomagate sami.

Opozorilo: Če vodite pogovor, razmislite, da bi udeležence prosili, naj vadijo te tri korake. Predstavite jim situacijo, ko nekdo pride k njim in izrazi samomorilne misli, in jih prosite, naj vadijo, kako bi se odzvali.

Dodatni viri