1 Kajti glejte, zgodilo se je, da je Gospod očetu spregovoril, da, in sicer v sanjah, in mu rekel: Blagoslovljen si, Lehi, zaradi tega, kar si storil; in ker si bil zvest in si temu ljudstvu razglasil, kar sem ti zapovedal, glej, si prizadevajo, da bi ti vzeli življenje.

2 In zgodilo se je, da je Gospod očetu zapovedal, in sicer v sanjah, naj s seboj vzame svojo družino in odide v divjino.

3 In zgodilo se je, da je bil poslušen Gospodovi besedi, zatorej je storil, kot mu je Gospod zapovedal.

4 In zgodilo se je, da je odšel v divjino. In zapustil je hišo in deželo svoje dediščine in svoje zlato in svoje srebro in svoje dragocenosti in s seboj ni vzel nič drugega, razen svoje družine in živeža in šotorov ter odšel v divjino.

5 In spustil se je ob mejah blizu obale Rdečega morja; in po divjini je potoval v mejah, ki so bliže Rdečemu morju; in po divjini je potoval s svojo družino, ki so jo sestavljali moja mati, Sarija, in moji starejši bratje, ki so Laman, Lemuel in Sam.

6 In zgodilo se je, da si je, ko je po divjini potoval tri dni, v dolini na bregu vodne reke postavil šotor.

7 In zgodilo se je, da je postavil oltar iz kamnov in daroval Gospodu in se Gospodu, našemu Bogu, zahvalil.

8 In zgodilo se je, da je reko poimenoval Laman in izlivala se je v Rdeče morje; in dolina je bila v mejah blizu njenega ustja.

9 In ko je oče videl, da so se rečne vode izlivale v vode Rdečega morja, je spregovoril Lamanu, rekoč: O, da bi bil ti kot ta reka, nenehno tekoč v studenec vse pravičnosti!

10 In spregovoril je tudi Lemuelu: O, da bi bil ti kot ta dolina, trden in stanoviten, in neomajno izpolnjeval Gospodove zapovedi!

11 To je torej govoril zaradi Lamanove in Lemuelove trdovratnosti; kajti glejte v mnogočem sta godrnjala nad očetom, ker je bil jasnovidec in vodil jih je iz jeruzalemske dežele, da so zapustili deželo svoje dediščine in svoje zlato in svoje srebro in svoje dragocenosti, da bi v divjini pomrli. In rekla sta, da je to storil zaradi neumnih domišljanj svojega srca.

12 In tako sta Laman in Lemuel, ki sta bila najstarejša, godrnjala nad očetom. In godrnjala sta, ker nista poznala ravnanj tistega Boga, ki ju je ustvaril.

13 Niti nista verjela, da bi bil lahko Jeruzalem, to veliko mesto, uničen glede na besede prerokov. In bila sta kakor Judje, ki so bili v Jeruzalemu, ki so si prizadevali, da bi mojemu očetu vzeli življenje.

14 In zgodilo se je, da jima je oče v dolini Lemuel govoril z močjo, ker ga je navdal Duh, dokler se njuni telesi pred njim nista tresli. In zmedel ju je, da si nista drznila govoriti proti njemu; zatorej sta napravila, kot jima je zapovedal.

15 In moj oče je prebival v šotoru.

16 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, ki sem bil silno mlad, vendar sem bil velike postave in sem prav tako imel veliko željo, da bi vedel za Božje skrivnosti, zatorej klical h Gospodu; in glejte, obiskal me je in mi omehčal srce, da sem verjel vsem besedam, ki jih je oče govoril; zatorej se mu nisem uprl kakor moja brata.

17 In spregovoril sem Samu in mu razkril stvari, ki mi jih je Gospod razodel po svojem Svetem Duhu. In zgodilo se je, da je mojim besedam verjel.

18 Toda, glejte, Laman in Lemuel nista hotela prisluhniti mojim besedam; in potrt zaradi njune trdosrčnosti sem zanju klical h Gospodu.

19 In zgodilo se je, da mi je Gospod spregovoril, rekoč: Blagor ti, Nefi, zaradi tvoje vere, kajti marljivo si me iskal s ponižnostjo srca.

20 In če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste uspevali in vodeni boste v obljubljeno deželo; da, in sicer v deželo, ki sem jo pripravil za vas; da, deželo, ki je izvoljena nad vsemi drugimi deželami.

21 In če se ti bodo bratje uprli, bodo ločeni od Gospodove navzočnosti.

22 In če boš izpolnjeval moje zapovedi, boš postavljen za vladarja in učitelja nad svojimi brati.

23 Kajti glej, tisti dan, ko se mi bodo uprli, jih bom preklel, in sicer s hudim prekletstvom, in nad tvojim potomstvom ne bodo imeli moči, razen če se mi bodo uprli tudi oni.

24 In če bo tako, da se mi bodo uprli, bodo bič za tvoje potomstvo, da jih bodo spodbudili na pot spomina.