1 In sedaj se je zgodilo v dvainsedemdesetem letu vladavine sodnikov, da so se prepiri povečali, tako da so bile vojne po vsej deželi med vsem Nefijevim ljudstvom.

2 In to je bila tajna razbojniška tolpa, ki je nadaljevala s tem uničevalskim početjem in hudobijo. In ta vojna je trajala vse leto; in trajala je tudi triinsedemdesetega leta.

3 In zgodilo se je, da je tega leta Nefi klical h Gospodu, rekoč:

4 O Gospod, ne dopusti, da bi bilo to ljudstvo pokončano z mečem; ampak, o Gospod, naj bo v deželi raje lakota, da v njih obudi spomin na Gospoda, njihovega Boga, in morda se bodo pokesali in obrnili k tebi.

5 In tako je bilo storjeno glede na Nefijeve besede. In v deželi je bila huda lakota med vsem Nefijevim ljudstvom. In tako se je v štiriinsedemdesetem letu lakota nadaljevala in to uničevalsko početje z mečem je prenehalo, vendar je postalo húdo zaradi lakote.

6 In to uničevalsko početje se je nadaljevalo tudi v petinsedemdesetem letu, kajti zemlja je bila udarjena, da je bila presušena in v času žita ni obrodila žita; in vsa zemlja je bila udarjena, in sicer med Lamanci kakor tudi med Nefijci, tako da so bili udarjeni, da jih je v hudobnejših delih dežele umrlo na tisoče.

7 In zgodilo se je, da so ljudje sprevideli, da so tik pred tem, da pomrejo od lakote, in začeli so se spominjati Gospoda, svojega Boga; in začeli so se spominjati Nefijevih besed.

8 In ljudje so začeli prositi pri svojih vrhovnih sodnikih in svojih voditeljih, da bi Nefiju rekli: Glej, vemo, da si Božji človek, in zato kličemo h Gospodu, našemu Bogu, da od nas odvrne to lakoto, da se ne bi izpolnile vse besede, ki si jih govoril glede našega propada.

9 In zgodilo se je, da so sodniki rekli Nefiju glede na besede, ki so jih želeli. In zgodilo se je, da je Nefi, ko je videl, da so se ljudje pokesali in postali ponižni v raševini, spet zaklical h Gospodu, rekoč:

10 O Gospod, glej, to ljudstvo se je pokesalo; in iz svoje srede so izbrisali Gadiantonovo tolpo, tako da so izumrli in so tajne načrte poskrili v zemljo.

11 Sedaj, o Gospod, zaradi te njihove ponižnosti odvrni svojo jezo in naj ti jezo pomiri propad teh hudobnežev, ki si jih že pokončal.

12 O Gospod, odvrni svojo jezo, da, svojo silovito jezo, in napravi, da bo lakota v tej deželi prenehala.

13 O Gospod, prisluhni mi in daj da bo storjeno glede na moje besede in na obličje zemlje pošlji dež, da bo obrodilo sad in žito v času žita.

14 O Gospod, prisluhnil si mojim besedam, ko sem rekel: Bodi lakota, da bo prenehala kuga meča; in vem, da boš prav tačas prisluhnil mojim besedam, kajti rekel si: Če se bo to ljudstvo pokesalo, jim bom prizanesel.

15 Da, o Gospod, in vidiš, da so se pokesali zaradi lakote in kuge in pogubljenja, ki je prišlo nadnje.

16 In sedaj, o Gospod, ali boš odvrnil svojo jezo in ponovno poskusil, če ti bodo služili? In če bo tako, o Gospod, jih lahko blagosloviš glede na besede, ki si jih izrekel.

17 In zgodilo se je, da je v šestinsedemdesetem letu Gospod odvrnil svojo jezo od ljudstva in povzročil, da je na zemljo padel dež, tako da je obrodila sad v času sadu. In zgodilo se je, da je obrodila žito v času žita.

18 In glejte, ljudstvo se je radostilo in slavilo Boga in vse obličje dežele je napolnjevala radost; in niso si več prizadevali pokončati Nefija, ampak so ga cenili kot velikega preroka in Božjega človeka, ki mu je Bog dal veliko moč in polnomočje.

19 In glejte, Lehi, njegov brat, ni niti za malenkost zaostajal za njim v tem, kar zadeva pravičnost.

20 In tako se je zgodilo, da je Nefijevo ljudstvo v deželi ponovno začelo uspevati in začelo obnavljati svoje opustele kraje in se začelo množiti in širiti, in sicer dokler niso prekrili vsega obličja dežele tako na severu kot na jugu, od morja na zahodu do morja na vzhodu.

21 In tako se je zgodilo, da se je šestinsedemdeseto leto končalo v miru. In sedeminsedemdeseto leto se je začelo v miru; in cerkev se je razširila po vsem obličju dežele; in večji del ljudstva, tako Nefijcev kot Lamancev, je pripadal cerkvi; in v deželi so imeli silno velik mir; in tako se je končalo sedeminsedemdeseto leto.

22 In mir so imeli tudi v oseminsedemdesetem letu, razen nekaj prepirov glede točk nauka, ki so ga podali preroki.

23 In v devetinsedemdesetem letu se je začela velika zdraha. Toda zgodilo se je, da so Nefi in Lehi in veliko njunih bratov, ki so vedeli glede pravih točk nauka, ker so vsak dan prejemali veliko razodetij; zato so pridigali ljudstvu, tako da so še istega leta zdrahi napravili konec.

24 In zgodilo se je, da je bilo v osemdesetem letu vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom določeno število odpadnikov Nefijevega ljudstva, ki so nekaj let prej prešli k Lamancem in prevzeli ime Lamanci, in tudi določeno število, ki so bili pravi potomci Lamancev, ki so jih ti oziroma odpadniki, podžgali k jezi, zato so z brati začeli vojno.

25 In zagrešili so umore in plenjenja; in nato so se umaknili nazaj v gore in v divjino in v skrivališča in se poskrili, da jih niso mogli odkriti in vsak dan jih je bilo številčno več, ker so k njim prišli odpadniki.

26 In tako so sčasoma, da, in sicer v razmiku ne veliko let, postali silno velika razbojniška tolpa; in poglobili so se v vse Gadiantonove tajne načrte; in tako so postali Gadiantonovi razbojniki.

27 Sedaj glejte, ti razbojniki so veliko pustošili, da, in sicer veliko uničevali med Nefijevim ljudstvom in tudi med lamanskim ljudstvom.

28 In zgodilo se je, da je bilo potrebno, da se to uničevalsko početje prekine; zato so v divjino in v gore poslali vojsko močnih mož, da bi to razbojniško tolpo poiskali in jih pobili.

29 Toda glejte, zgodilo se je, da so bili v tistem letu potisnjeni nazaj, in sicer v svoje lastne dežele. In tako se je končalo osemdeseto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.

30 In zgodilo se je na začetku enainosemdesetega leta, da so ponovno šli nad to razbojniško tolpo in jih veliko pobili; in tudi njih je doletela precejšnja poguba.

31 In ponovno so se bili primorani vrniti iz divjine in z gora v svoje lastne dežele zaradi silno velikega števila tistih razbojnikov, ki so pustošili po gorah in po divjini.

32 In zgodilo se je, da se je tako končalo to leto. In razbojniki so se še vedno množili in krepili, tako da so kljubovali vsem nefijskim četam in tudi lamanskim; in povzročili so, da je ljudstvo po vsem obličju dežele obšel velik strah.

33 Da, kajti šli so nad veliko delov dežele in jim povzročili veliko uničenje; da, veliko so jih pobili in druge kot ujetnike odpeljali v divjino, da, in še zlasti njihove ženske in njihove otroke.

34 Sedaj je ta velika hudobija, ki je prišla nad ljudstvo zaradi njihove krivičnosti, v njih ponovno obudila spomin na Gospoda, njihovega Boga.

35 In tako se je končalo enainosemdeseto leto vladavine sodnikov.

36 In v dvainosemdesetem letu so začeli ponovno pozabljati Gospoda, svojega Boga. In v triinosemdesetem letu so se začeli krepiti v krivičnosti. In v štiriinosemdesetem letu svojih poti niso popravili.

37 In v petinosemdesetem letu se je zgodilo, da sta se ponos in hudobija vse bolj okrepila; in tako so ponovno dozorevali za pogubo.

38 In tako se je končalo petinosemdeseto leto.