1 In sedaj, zgodilo se je, da jih je bilo veliko, ki so slišali besede Samuela, Lamanca, ki jih je govoril na mestnem obzidju. In toliko, kolikor jih je njegovi besedi verjelo, jih je šlo in poiskalo Nefija; in ko so prišli in ga našli, so mu priznali svoje grehe in ne zanikali, želeč, da bi se lahko krstili v Gospodu.

2 Toda toliki, kolikor jih je bilo, ki Samuelovim besedam niso verjeli, so se nanj razjezili; in vanj so na obzidje metali kamne in vanj jih je tudi veliko, ko je stal na obzidju, izstrelilo puščice; toda z njim je bil Gospodov Duh, tako da ga niso mogli zadeti niti s kamni niti s puščicami.

3 Ko so torej videli, da ga ne morejo zadeti, jih je bilo še veliko več, ki so njegovim besedam verjeli, tako da so šli do Nefija, da bi se krstili.

4 Kajti glejte, Nefi je krščeval in prerokoval in pridigal, klical ljudstvo h kesanju, kazal znamenja in čudesa, med ljudstvom delal čudeže, da bi vedeli, da mora Kristus kmalu priti —

5 govoreč jim o tem, kar mora kmalu priti, da bodo takrat, ko bo to prišlo, vedeli in se spomnili, da jim je bilo razkrito vnaprej, z namenom da bi verjeli; zato jih je toliko, kolikor jih je verjelo Samuelovim besedam, šlo k njemu, da bi se krstili, kajti prišli so kesajoč se in priznavajoč svoje grehe.

6 Toda večji del jih Samuelovim besedam ni verjel; zato so, ko so videli, da ga ne morejo zadeti s kamni in puščicami, zaklicali poveljnikom, rekoč: Primite tega človeka in ga zvežite, kajti glejte, hudiča ima; in zaradi hudičeve moči, ki je v njem, ga ne moremo zadeti s kamni in puščicami; zato ga primite in ga zvežite in proč z njim.

7 In ko so šli, da bi nanj položili roke, glejte, se je pognal z obzidja in zbežal iz njihovih dežel, da, in sicer v svojo lastno deželo, in začel pridigati in prerokovati med svojim lastnim ljudstvom.

8 In glejte, med Nefijci se o njem ni več slišalo; in take so bile zadeve ljudstva.

9 In tako se je končalo šestinosemdeseto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.

10 In tako se je končalo tudi sedeminosemdeseto leto vladavine sodnikov, večji del ljudstva je ostajal v svojem ponosu in hudobiji in manjši del je še budneje hodil pred Bogom.

11 In táko je bilo stanje tudi v oseminosemdesetem letu vladavine sodnikov.

12 In v devetinosemdesetem letu vladavine sodnikov je bilo v zadevah ljudstva le malo sprememb, razen da so ljudje začeli postajati še bolj otopeli v krivičnosti in so delali več in več tega, kar je bilo v nasprotju z Božjimi zapovedmi.

13 Toda zgodilo se je v devetdesetem letu vladavine sodnikov, da so bila ljudstvu dana velika znamenja in čudesa; in besede prerokov so se začele izpolnjevati.

14 In angeli so se prikazovali ljudem, modrecem, in jim razglašali vesele novice o veliki radosti; tako so se tega leta sveti spisi začeli izpolnjevati.

15 Vendar so ljudje postajali trdosrčni, vsi razen najvernejših med njimi, tako Nefijcev kot tudi Lamancev, in začeli so se zanašati na lastno moč in na lastno modrost, rekoč:

16 Nekatere stvari med tolikimi so morda pravilno uganili; toda glejte, vemo, da se vsa ta velika in čudovita dela, o katerih se je govorilo, ne morejo zgoditi.

17 In začeli so razpravljati in se med seboj prepirati, rekoč,

18 da: Ni razumno, da bi prišlo takšno bitje, kot je Kristus; če pa je in bi bil Božji Sin, Oče nebes in zemlje, kot je bilo rečeno, čemu se nam ne bo prikazal prav kakor tem, ki bodo v Jeruzalemu?

19 Da, čemu se ne bo prikazal v tej deželi prav kakor v jeruzalemski deželi?

20 Toda glejte, vemo, da je to hudobno izročilo, ki so nam ga zapustili naši očetje, da bi nas pripravili, da bi verjeli v nekaj velikega in čudovitega, kar se bo zgodilo, vendar ne med nami, ampak v deželi, ki je daleč proč, deželi, ki je ne poznamo; zato nas lahko puščajo v nevednosti, kajti na lastne oči se ne moremo prepričati, da je to res.

21 In z zlodejevimi prekanjenimi in skrivnostnimi veščinami bodo naredili kako veliko skrivnost, ki je ne moremo razumeti, ki nas bo omejevala, da bomo služabniki njihovih besed in tudi njihovi služabniki, kajti nanje se zanašamo, da nas bodo učili besedo; in tako nas bodo, če se jim bomo prepustili, v nevednosti držali vse dni svojega življenja.

22 In ljudje so si v srcu predstavljali veliko več tega, kar je bilo neumno in puhlo; in bili so precej vznemirjeni, kajti Satan jih je nenehno hujskal, da so delali krivico; da, hodil je naokrog in po vsem obličju dežele širil govorice in prepire, da bi ljudstvo postalo trdosrčno do tega, kar je bilo dobro, in do tega, kar bo prišlo.

23 In navkljub znamenjem in čudesom, ki so se dogajala med Gospodovim ljudstvom, in številnim čudežem, ki so jih naredili, se je Satan močno polastil src ljudi po vsem obličju dežele.

24 In tako se je končalo devetdeseto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.

25 In tako se je končala Helamanova knjiga glede na zapis Helamana in njegovih sinov.