Omnijeva knjiga

1 Glejte, zgodilo se je, da je meni, Omniju, oče, Jarom, zapovedal, naj nekoliko zapišem na te plošče, da bom ohranjal naše rodoslovje.

2 Zatorej bi želel, da bi vedeli, da sem se v svojih dneh veliko boril z mečem, da bi svoje ljudstvo, Nefijce, obvaroval pred tem, da bi padli v roke svojih sovražnikov, Lamancev. Toda glejte, jaz sam sem hudobnež in nisem izpolnjeval Gospodovih predpisov in zapovedi, kot bi jih moral.

3 In zgodilo se je, da je minilo dvesto in šestinsedemdeset let in imeli smo veliko obdobij miru; in imeli smo veliko obdobij resne vojne in prelivanja krvi. Da, in skratka, dvesto in dvainosemdeset let je minilo in te plošče sem ohranjal glede na zapovedi mojih očetov; in predal sem jih sinu Ámaronu. In končam.

4 In sedaj jaz, Ámaron, v očetovo knjigo zapisujem to, kar zapisujem, česar je malo.

5 Glejte, zgodilo se je, da je minilo tristo in dvajset let in hudobnejši del Nefijcev je bil pokončan.

6 Kajti Gospod ni hotel dopustiti, potem ko jih je vodil iz jeruzalemske dežele in jih ohranil in obvaroval pred tem, da bi padli v roke svojih sovražnikov, da, ni hotel dopustiti, da se ne bi potrdile besede, ki jih je govoril našim očetom, rekoč, da: Če mojih zapovedi ne boste izpolnjevali, v deželi ne boste uspevali.

7 Zatorej jih je Gospod obiskal v veliki sodbi; vendar je pravičnim prizanesel, da niso bili pobiti, ampak jih je rešil iz rok njihovih sovražnikov.

8 In zgodilo se je, da sem plošče predal svojemu bratu Kemišu.

9 Sedaj jaz, Kemiš, zapisujem to, kar malega zapisujem, v isto knjigo kot moj brat; kajti glejte, videl sem zadnje, kar je zapisal, da je zapisal s svojo lastno roko; in zapisal je tisti dan, ko mi jih je predal. In tako ohranjamo zapise, kajti to je glede na zapovedi naših očetov. In končam.

10 Glejte, jaz, Abinadom, sem Kemišev sin. Glejte, zgodilo se je, da sem videl veliko vojn in prepirov med svojim ljudstvom, Nefijci, in Lamanci; in sam sem v bran svojih bratov s svojim lastnim mečem vzel življenje številnim Lamancem.

11 In glejte, zapis o tem ljudstvu je vgraviran na plošče, ki jih imajo kralji, glede na rodove; in ne poznam drugega razodetja, razen tega, ki je bilo zapisano, niti prerokbe; zatorej je to, kar zadostuje, zapisano. In končam.

12 Glejte, sem Amaleki, Abinadomov sin. Glejte, nekoliko vam bom govoril glede Mozija, ki so ga postavili za kralja zarahemelske dežele; kajti glejte, ker ga je Gospod posvaril, naj pobegne iz nefijske dežele in naj jih toliko, kolikor jih bo prisluhnilo Gospodovemu glasu, z njim prav tako odide iz dežele v divjino.

13 In zgodilo se je, da je storil, kakor mu je Gospod zapovedal. In iz dežele jih je v divjino odšlo toliko, kolikor jih je hotelo prisluhniti Gospodovemu glasu; in vodeni so bili z veliko pridiganji in prerokovanji. In Božja beseda jih je nenehno opominjala; in moč njegove roke jih je vodila skozi divjino, dokler niso prišli v deželo, ki se imenuje zarahemelska dežela.

14 In odkrili so ljudstvo, ki se je imenovalo zarahemelsko ljudstvo. Sedaj je bilo med zarahemelskim ljudstvom veliko radosti; in tudi Zarahemla se je silno radostila, ker je Gospod poslal Mozijevo ljudstvo z medeninastimi ploščami, ki so vsebovale zapis Judov.

15 Glejte, zgodilo se je, da je Mozija odkril, da je zarahemelsko ljudstvo prišlo iz Jeruzalema v času, ko so Sedekíja, Judovega kralja, odpeljali v ujetništvo v Babilon.

16 In potovali so po divjini in Gospodova roka jih je pripeljala čez velike vode v deželo, kjer jih je Mozija odkril; in odtlej so prebivali tam.

17 In do časa, ko jih je Mozija odkril, so postali že silno številni. Vendar so imeli veliko vojn in resnih prepirov in od časa do časa so padali pod mečem; in njihov jezik se je popačil; in s seboj niso prinesli nobenih zapisov; in zanikali so obstoj svojega Stvarnika; in Mozija niti Mozijevo ljudstvo jih niso mogli razumeti.

18 Toda zgodilo se je, da je Mozija naročil, naj se jih poučuje v njegovem jeziku. In zgodilo se je, da je Zarahemla, potem ko so bili poučeni v Mozijevem jeziku, podala rodoslovje svojih očetov po svojem spominu; in zapisano je, ampak ne na te plošče.

19 In zgodilo se je, da sta se zarahemelsko ljudstvo in Mozijevo združili; in Mozija so imenovali za kralja.

20 In zgodilo se je v dneh Mozija, da so mu prinesli velik kamen z gravurami; in gravure je pretolmačil z Božjim darom in močjo.

21 In poročale so o nekem Koriantumru in o pokolu njegovega ljudstva. In Koriantumra je odkrilo zarahemelsko ljudstvo; in z njimi je prebival za razdobje devetih lun.

22 Nekaj besed je govorilo tudi glede njegovih očetov. In njegovi prvi starši so prišli od stolpa v času, ko je Gospod zmešal jezik ljudi; in Gospodova strogost jih je doletela glede na njegove sodbe, ki so pravične; in njihove kosti so ležale razkropljene v deželi na severu.

23 Glejte, jaz, Amaleki, sem se rodil v Mozijevih dneh; in doživel sem, da sem videl njegovo smrt; in Benjamin, njegov sin, vlada namesto njega.

24 In glejte, v dneh kralja Benjamina sem med Nefijci in Lamanci videl resno vojno in veliko prelivanja krvi. Toda glejte, Nefijci so si pridobili veliko prednost pred njimi; da, tako da jih je kralj Benjamin pregnal iz zarahemelske dežele.

25 In zgodilo se je, da sem se začel starati; in ker nimam potomcev in ker vem, da je kralj Benjamin pravičen človek pred Gospodom, mu bom zatorej predal te plošče, opominjajoč vse ljudi, naj pridejo k Bogu, Izraelovemu Svetemu, in verjamejo v prerokovanje in v razodetja in v delovanje angelov in v dar govora jezikov in v dar tolmačenja jezikov in v vse, kar je dobro; kajti nič ni dobrega, kar ne pride od Gospoda: in tisto, kar je húdo, pride od hudiča.

26 In sedaj, moji ljubljeni bratje, bi želel, da bi prišli h Kristusu, ki je Izraelov Sveti, in bili deležni njegove odrešitve in moči njegove odkupitve. Da, pridite k njemu in mu darujte vso svojo dušo kot darovanje in nadaljujte s postom in molitvijo in vztrajajte do konca; in kakor živí Gospod, boste odrešeni.

27 In sedaj bi želel nekoliko govoriti glede določenega števila teh, ki so šli v divjino, da bi se vrnili v nefijsko deželo; kajti bilo jih je veliko število, ki so želeli posedovati deželo svoje dediščine.

28 Zatorej so šli v divjino. In njihov vodja je bil močan in mogočen in trdovraten mož, zatorej je med njimi povzročil prepir; in v divjini so bili pobiti vsi, razen petdesetih in spet so se vrnili v zarahemelsko deželo.

29 In zgodilo se je, da so vzeli tudi precejšnje število drugih in se spet odpravili na pot v divjino.

30 In jaz, Amaleki, sem imel brata, ki je prav tako šel z njimi; in od takrat ne vem ničesar o njih. In kmalu bom legel v grob; in te plošče so polne. In preneham govoriti.