1 Kakor sem vam navedel v svojem pismu, preden sem zapustil svoj kraj, da vam bom od časa do časa pisal in vas obveščal v zvezi s številnimi témami, sedaj zopet načenjam témo o krstu za mrtve, ker se zdi, da mi ta téma nenehno zaposluje misli in najmočneje vpliva na moja čustva, odkar me preganjajo sovražniki.

2 Napisal sem vam nekaj besed o razodetju glede zapisovalca. Imel sem še nekaj dodatnih vidikov v zvezi s to zadevo, kar sedaj potrjujem. V svojem prejšnjem pismu sem torej razglasil, da mora biti zapisovalec, ki bo očividec in ki bo tudi na lastna ušesa slišal, da bo lahko napravil zapis o resnici pred Gospodom.

3 Torej, v zvezi s to zadevo bi bilo zelo težko, da bi bil en zapisovalec vselej navzoč in da bi opravil vse posle. Da bi preprečili to težavo, se lahko v vsakem oddelku mesta določi zapisovalca, ki je dobro usposobljen za pisanje točnega zapisnika; in pri zapisovanju celotnih postopkov naj bo zelo podroben in natančen, potrjujoč v svojem zapisu, da je na lastne oči videl in na lastna ušesa slišal, podajajoč datum in ime in tako naprej in potek celotne izvedbe; imenujoč tudi kakšne tri posameznike, ki so navzoči, če bo kdo navzoč, ki lahko kadar koli, če se ga pokliče, to potrdi, da se bo po ustih dveh ali treh prič potrdila vsaka beseda.

4 Potem naj bo splošni zapisovalec, kateremu se lahko izroči te druge zapise, katerim so priložena potrdila z njihovimi podpisi, potrjujoč, da je zapis, ki so ga napravili, pristen. Nato splošni cerkveni zapisovalec zapis lahko vstavi v splošno cerkveno knjigo s potrdili in vsemi navzočimi pričami, z lastno izjavo, da resnično verjame, da so zgornja izjava in zapisi pristni na podlagi njegovega poznavanja splošnega značaja tistih mož, ki jih je imenovala cerkev. In ko je to v splošni cerkveni knjigi storjeno, bo zapis prav tako svet in bo odgovarjal uredbi, prav kakor če bi videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa in zapis o tem napravil v splošno cerkveno knjigo.

5 Nemara boste mislili, da je ta red stvari zelo podroben; toda naj vam povem, da je to samo zato, da se zadosti Božji volji, da ustreza uredbi in pripravam, ki jih je Gospod predpisal in pripravil pred osnovanjem sveta za odrešitev mrtvih, ki bodo umrli ne da bi za evangelij vedeli.

6 In nadalje hočem, da bi si zapomnili, da je Janez Razodevalec premišljeval prav o tej témi v zvezi z mrtvimi, ko je razglasil, kakor boste našli zapisano v odlomku iz Razodetja 20:12: »Nato sem videl umrle, [majhne in velike] majhne, kako stojijo pred [Bogom]. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih.«

7 V tem navedku boste odkrili, da so se knjige odprle; in odprla se je tudi druga knjiga, ki je bila knjiga življenja; toda mrtvim se je sodilo po tem, kar je bilo zapisano v knjigah, po njihovih delih; posledično morajo biti knjige, o katerih je govora, knjige, ki vsebujejo zapis o njihovih delih, in se nanašajo na zapise, ki se jih beleži na zemlji. In knjiga, ki je knjiga življenja, je zapis, ki se ga beleži v nebesih; to načelo je natanko v skladu z naukom, ki vam je zapovedano v razodetju, ki ga vsebuje pismo, ki sem vam ga napisal, preden sem zapustil svoj kraj — da bo pri vseh vaših zapisovanjih lahko zapisano v nebesih.

8 Narava te uredbe je torej sestavni del duhovniške moči po razodetju Jezusa Kristusa, s katero je odobreno, da bo vse, kar boste zavezali na zemlji, zavezano v nebesih, in kar boste razvezali na zemlji, razvezano v nebesih. Oziroma drugače rečeno, če na prevod pogledamo drugače, kar boste zapisali na zemlji, bo zapisano v nebesih, česar pa na zemlji ne boste zapisali, ne bo zapisano v nebesih; kajti iz knjig se bo sodilo vašim mrtvim po njihovih delih, naj so pri uredbah prisostvovali propria persona ali s pomočjo posrednika, glede na uredbo, ki jo je Bog pripravil za njihovo odrešitev pred osnovanjem sveta glede na zapise, ki so jih beležili glede svojih mrtvih.

9 Nekaterim se nauk, o katerem govorimo, nemara zdi zelo drzen — moč, ki zapisuje oziroma zavezuje na zemlji in zavezuje v nebesih. Vendar je bila v vseh dobah sveta, kadar je Gospod dal razdobje duhovništva kateremu moškemu z dejanskim razodetjem, ali kateri skupini moških, ta moč vselej dana. Zato je vse, kar so ti možje storili, ko so imeli polnomočje, v Gospodovem imenu in so to naredili dosledno in zvesto in so o tem pravilno ter zvesto zapisovali, postalo zakon na zemlji in v nebesih in ni bilo moč razveljaviti glede na odredbe velikega Jehove. Tale beseda je zanesljiva. Kdo jo sliši?

10 In spet, glede prejšnjega primera, Evangelij po Mateju 16:18, 19: »Jaz pa ti povem: ‛Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata pekla je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.’«

11 Pomembna in velika skrivnost vse zadeve, in summum bonum vse téme, ki je pred nami, je torej v pridobitvi moči svetega duhovništva. Tistemu, kateremu so ti ključi dani, ni težko pridobiti spoznanja o dejstvih v zvezi z odrešitvijo človeških otrok, naj bo tako za mrtve kot za žive.

12 V tem je slava in čast in nesmrtnost in večno življenje — uredba krsta z vodo, potopiti se vanjo, zato da se zadosti podobi mrtvih, da je eno načelo lahko usklajeno z drugim; potopiti se v vodo in priti iz vode je podoba vstajenja mrtvih, ki vstanejo iz groba; zato je bila ta uredba vpeljana, da bi se oblikoval odnos do krstne uredbe za mrtve, kar je podobno pri mrtvih.

13 Posledično je bil krstni bazen vpeljan kot prispodoba groba in je bilo zapovedano, da je na kraju spodaj, kjer se živi po navadi zbirajo, da se loči žive od mrtvih in da imajo vse stvari svojo podobo in da so v soglasju ena z drugo — to, kar je zemeljsko, v skladu s tem, kar je nebeško, kakor je Pavel razglasil v Prvem pismu Korinčanom 15:46, 47 in 48:

14 »Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz zemlje, zemeljski, drugi človek pa je Gospod iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški.« In kakršni so zapisi na zemlji v zvezi z vašimi mrtvimi, ki so resnično zapisani, takšni so tudi zapisi v nebesih. To je torej moč pečatenja in povezovanja in, v enem pomenu besede, ključi kraljestva, ki jih vsebuje ključ spoznanja.

15 In sedaj, moji srčno ljubljeni bratje in sestre, naj vam zatrdim, da so to načela v zvezi z mrtvimi in živimi, ki se jim ne more dajati le malo pozornosti, kar zadeva našo odrešitev. Kajti njihova odrešitev je potrebna in bistvena za našo odrešitev, kakor pravi Pavel glede očetov — da brez nas ne morejo postati popolni — niti mi ne moremo postati popolni brez naših mrtvih.

16 In sedaj, v zvezi s krstom za mrtve, bom še enkrat navajal Pavla iz Prvega pisma Korinčanom 15:29: »Sicer pa, kaj bodo dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne morejo biti obujeni, čemu se še dajejo krstiti zanje?«

17 In spet, v povezavi s tem navedkom vam bom navajal enega od prerokov, ki je bil z očesom zazrt v obnovo duhovništva, v slave, ki bodo razodete v poslednjih dneh, in na poseben način v to najsijajnejšo od vseh tém, ki pripada večnemu evangeliju, in sicer, krst za mrtve; kajti Malahija v triindvajsetem in štiriindvajsetem verzu zadnjega poglavja pravi: »Glejte, pošljem vam Elija, preroka, preden pride Gospodov dan, véliki in strašni. Obrnil bo srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom, da ne pridem in ne udarim dežele s prekletstvom.«

18 Lahko bi podal jasnejši prevod tega, toda zadosti je jasen, da ustreza mojemu namenu, kakor se glasi. Zadosti je vedeti, v tem primeru, da bo zemlja udarjena s prekletstvom, če ne bo takšne ali drugačne trdne vezi med očeti in otroki o takšni ali drugačni témi — in glejte, katera téma je to? To je krst za mrtve. Kajti mi brez njih ne moremo postati popolni, oni pa ne morejo postati popolni brez nas. Niti oni niti mi ne moremo postati popolni brez tistih, ki so prav tako umrli v evangeliju; kajti potrebno je v pričetku razdobja polnosti časov, razdobja, ki sedaj prihaja, da se zgodi vsa in celotna in popolna združitev in povezovanje razdobij, in ključi in moči in slave se bodo zgodili in bodo razodeti od Adamovih dni vse do sedanjega časa. In ne le to, temveč to, kar še nikdar ni bilo razodeto od osnovanja sveta, temveč je bilo zakrito modrim in razumnim, bo razodeto dojenčkom in otročičem v tem, v razdobju polnosti časov.

19 Torej, kaj slišimo v evangeliju, ki smo ga prejeli? Glas radosti! Glas milosti iz nebes; in glas resnice iz zemlje; vesele novice za mrtve; glas radosti za žive in mrtve; vesele novice o veliki radosti. Kako lepe so na gorah noge tistih, ki prinašajo vesele novice o dobrih stvareh in ki pravijo Sionu: Glej, tvoj Bog kraljuje! Kakor rosa v Karmelu, tako se bo nanje spustilo spoznanje o Bogu!

20 In spet, kaj slišimo? Vesele novice s Kumore! Moronija, angela iz nebes, ki razglaša izpolnitev prerokov — razodeta bo knjiga. Gospodov glas v divjini Fayette v okraju Seneca, ki razglaša, da bodo o knjigi pričevale tri priče! Glas Mihaela na obrežjih Susquehanne, ko je razkrinkal hudiča, ki se je pojavil kot angel luči! Glas Petra, Jakoba in Janeza v divjini med Harmonyjem, okrajem Susquehanna in Colesvillom, okrajem Broome, na reki Susquehanna, ki razglašajo, da posedujejo ključe kraljestva in razdobja polnosti časov!

21 In spet, Božji glas v sobani starega očeta Whitmerja v Fayettu v okraju Seneca in ob različnih časih in na različnih krajih skozi vsa potovanja in stiske te Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni! In glas Mihaela, nadangela; glas Gabriela in Rafaela in različnih angelov od Mihaela oziroma Adama vse do sedanjega časa, ki vsi razglašajo svoje razdobje, svoje pravice, svoje ključe, svoje časti, svoje veličastje in slavo in moč svojega duhovništva; ko so dajali vrstico za vrstico, nauk za naukom, malo tukaj in malo tam; ko so nam dajali tolažbo, s tem ko so oznanjali to, kar bo prišlo, potrjujoč naše upanje!

22 Bratje, mar ne bomo nadaljevali s tako veliko stvarjo? Pojdite naprej in ne nazaj. Pogum, bratje; in naprej, naprej k zmagi! Naj se vam srce radosti in je silno veselo. Naj zemlja plane v petje. Naj mrtvi razglašajo hvalnice o večnem slavljenju Kralja Emanuela, ki je predpisal, preden je bil svet, to, kar nam bo omogočilo, da jih bomo odkupili iz njihove ječe; kajti jetniki bodo osvobojeni.

23 Naj gore zavriskajo od radosti in vse doline glasno zakličite; in vsa morja in kopna pripovedujte o čudesih vašega večnega Kralja! In reke in potoki in potočki veselo tecite navzdol. Naj gozdovi in vsa drevesa polja slavijo Gospoda; in trdne skale jočite od radosti! In naj sonce, luna in jutranje zvezde zapojejo skupaj in vsi Božji sinovi naj vzklikajo od radosti! In večne stvaritve naj razglašajo njegovo ime na veke vekov! In spet pravim, kako veličasten je glas, ki ga slišimo iz nebes, ki nam razglaša v ušesa, slava in odrešitev in čast in nesmrtnost in večno življenje; kraljestva, vladarstva in moči!

24 Glejte, Gospodov véliki dan se je približal; in kdo lahko prenese dan njegovega prihoda in kdo lahko obstane, ko se prikaže? Kajti on je kakor topilčev ogenj in kakor lug pralcev; in sedel bo kakor topilec in čistilec srebra in očistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kot zlato in srebro, da bodo Gospodu lahko darovali daritev v pravičnosti. Zato kot cerkev in kot ljudstvo in kot sveti iz poslednjih dni Gospodu darujmo daritev v pravičnosti; in v njegov sveti tempelj, ko bo končan, prinesimo knjigo, ki vsebuje zapise o naših mrtvih, ki bo vredna vsega sprejema.

25 Bratje, veliko vam imam povedati o tej témi; toda za sedaj bom zaključil in s to témo nadaljeval drugič. Sem, kot vedno, vaš ponižni služabnik in nikdar omahljivi prijatelj,