Poroka, denar in vera
Avtor živi v področju Ashanti v Gani.
Z zaročenko sva imela malo časa pred poroko in še manj denarja, imela pa sva nekaj še pomembnejšega: vero.
Udeležil sem se zborovanja mladih samskih v Kumasi v Gani, ne, ker sem potreboval dekle – bil sem že zaročen – temveč ker sem čutil, da potrebujem več spodbude in da bo zborovanje pravi kraj, kjer jo bom dobil. Moje molitve so bile na zborovanju resnično uslišane, potem ko je sestra Call, starejša misijonarka, ki je bila dodeljena za delo z mladimi samskimi, govorila o pomembnosti tempeljske poroke.
Proti koncu razprave se ji je izraz na obrazu nenadoma spremenil in je rekla: »Ne potrebujete denarja, zato da se poročite – vse, kar potrebujete, je vera.« Začutil sem, kakor da govori naravnost meni, ampak nisem si mislil, da bi se res lahko nanašalo name, ker sva v sklopu priprav za poroko morala kupiti več stvari. Rekel sem si: »Kako ne potrebujem denarja, ampak samo vero?«
O tem sem med tednom neprestano razmišljal. Pri tem sem se vprašal: »Ali je Bog pri tem, kaj lahko naredi, omejen?« Najprej sem mislil, da ne, potem pa sem pomislil, da je. Potem pa je prišlo navzkrižno vprašanje: »Kako je lahko omejen, če je vsemogočen?« Duh me je poučil v odgovoru: Božji blagoslovi so odvisni od tega, kako smo mu poslušni. Nima omejene zmožnosti, da bi nas blagoslovil, ampak tiste blagoslove moramo pritegniti z udejanjanjem vere, zato da delamo, kar želi.
Kasneje sem poklical svojo zaročenko Priscillo, da bi se pogovorila o predlaganih poročnih načrtih. Kljub pomanjkanju denarja sva se odločila, da bova izbrala datum poroke, vendar se nisva mogla odločiti za določen datum. Dogovorila sva se, naj vpraša škofa, kateri datumi so na oddelčnem in kolskem koledarju še prosti. Od dveh datumov, ki ju je dal na voljo, sva izbrala 27. september 2014 – kar je pomenilo, da imava do dneva poroke komaj sedem tednov!
Priscilla je vprašala: »Obim, [kar v igboščini pomeni »moje srce«], ali imaš kaj denarja? Časa je malo.«
Odgovoril sem: »Ne, imam pa nekaj vere.«
Zasmejala se je in rekla: »To je v redu. Postiva se in moliva!« Povzela je odlomek iz 1 Ne 3:7 in nadaljevala: »Gospod nama bo odprl pot, ker nama je zapovedal, naj se poročiva.«
V tistem tednu sem bil plačan za delo, ki sem ga opravil pred meseci. Nato mi je Priscilla povedala, da bi rada odprla podjetje, da bi zbrala več sredstev. Z denarjem, ki sem ga zaslužil, je kupila rabljene ženske torbice in jih znova prodala. Potem ko je kupila nekaj izdelkov na seznamu potrebnih stvari, je še vedno imela več kot polovico denarja, ki sem ji ga dal.
V tem času ni bilo del, ki bi se mi ponudila. Vsako obljubljeno delo je padlo v vodo. Ostala sta nama dva tedna in še so bile stvari, ki sva jih morala kupiti. Zaročenka je predlagala, naj datum prestaviva. Vse, kar sem rekel, je bilo: »Čudež prihaja.«
Čudež se je zgodil le dva dni pred poročnim dnem: plačan sem bil za delo, ki sem ga opravil pred več kot dvema tednoma. Prav tako sem se učil, da nas bo Gospod, če bomo verovali in trdo delali, blagoslovil, da bomo uresničili svoje pravične cilje.
Šla sva v banko, da bi ček unovčila, od tam pa na tržnico, da bi kupila preostanek tega, kar sva potrebovala, sredi močnega dežja, ki sva ga videla kot nebeško odobritev najinega ravnanja v veri.
Manj kot štiriindvajset ur kasneje sva se poročila. Ko nama je bilo rečeno, naj se drug drugemu zaobljubiva, sem občutil nekaj, česar še nisem nikdar v življenju. Čutil sem se tako izpolnjenega, da sem verjel, da bi od tistega trenutka naprej v veri lahko naredil vse. Kasneje sva se poročila v ganskem templju v Accri.
Čeprav morda potrebujete nekaj denarja, zato da se pripravite za poroko, je tisto, kar potrebujete najbolj, vera.