Vsako srce naj mu pripravi prostor
Pred dobrim tednom so se na Tempeljskem trgu prižgale božične lučke, kar nadaljuje običaj, ki traja že triinpetdeset let, in za mnoge zaznamuje začetek božičnega časa. Ob božiču praznujemo rojstvo, življenje in luč Jezusa Kristusa, dobesedno Božjega Sina in Odrešenika sveta. Izjava, ki je pospremila njegovo rojstvo, v nas poraja upanje: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«1 Glasba, navdušeni otroci, darila, ki jih podarimo in prejmemo, božična drevesca, okrasje in lučke, vse to je del radostnega praznovanja.
Ko pomislite na božič, kateri dragoceni spomini vam pridejo na misel? Meni ta letni čas vselej obudi spomine na božična praznovanja iz mojega otroštva.
Še vedno se spomnim številnih daril, ki sem jih prejel. Spominjam se nogometne in košarkarske žoge, igrač in oblačil. Večine tistih daril zdaj ni več, utonila so v pozabo; oblačila so ponošena, prerasel sem jih. A pri tem, česar se najbolj spominjam o preteklih božičih – mojih najpomembnejših in najljubših spominih – ne gre za to, kaj sem prejel, ampak kaj sem dal.
Naj pojasnim. Mladi v našem oddelku smo se vsako leto v soboto pred božičem zbrali v cerkvi. S pomarančami, bananami, domačimi piškoti in kolači smo napolnili košare, ki smo jih odnesli k vdovam, ki so živele v bližini. Šli smo k njim domov, prepevali božične pesmi in jim podarili božične košare. Še vedno se spomnim njihovih hvaležnih nasmehov. Nekatere od njih so bile iz prve ali druge generacije priseljencev in so hvaležnost v angleščini izražale z močnim naglasom: sestre Swartz, Zbinden, Groll in Kackler. Nikoli ne bom pozabil občutka topline, ki ga je to zasidralo v moje srce.
Ko sva z Leso postala starša, sva uvedla običaj božičnega obdarovanja družine v stiski, kot to počnete številni od vas. Ime družine sva skupaj s podatkom o starosti otrok pogosto prejela od lokalne dobrodelne službe. Veliko časa in truda smo porabili, da smo zanje našli ravno pravšnja darila. Zdelo se je, da so najini sinovi v tem uživali prav toliko kot pri prejemanju daril na božični dan! Ta družinski običaj služenja je pripomogel, da se nam je v srca vtisnil pravi božični duh.
V poklicnem življenju sem sodeloval pri razvoju, proizvodnji in trženju opreme za fitnes po svetu. Oprema, kot so tekalne steze, sobna kolesa in eliptični trenažerji, so prvenstveno namenjeni krepitvi srca. V našem podjetju smo se namreč zelo trudili uporabnikom zagotoviti, da so lahko z monitorji srčnega utripa natančno izmerili stanje in ravni dejavnosti srca. Danes številni od nas na zapestju nosimo tehnološko napravico, ki nadzoruje naše srce in spodbuja dejavnosti za njegovo okrepitev.
Kaj če bi obstajal način, da stanje svojega srca izmerite z duhovnega vidika – duhovni srčni monitor, če želite? Kaj bi pokazal vaš srčni monitor? Kako duhovno zdravo je vaše srce? Božični čas se zdi popoln za to, da premišljeno ocenimo stanje svojega srca.
Vprašate se lahko, na primer: »Ali je moje srce pripravljeno sprejeti Odrešenika?« V božičnem času pogosto pojemo: »Vsako srce naj mu pripravi prostor.«2 Kako v svojem srcu lahko pripravite prostor za Kristusa, zlasti v tem prenatrpanem, a čudovitem času?
Sveti spisi so polni opisov, ki nam lahko pomagajo oceniti stanje našega srca. Nekateri odlomki vključujejo besede, kot so »čisti«,3 »krotki«, 4 »ponižni«,5 »strti«6 in »skesani«7. Te in številne druge besede v svetih spisih nam dajejo vpogled v Odrešenikovo srce. Če ga želimo sprejeti v svoje srce, mora biti naše srce čisto in ponižno kot njegovo.
Če povzamem Pavlove besede, si lahko prizadevamo, da bi imeli besede in lastnosti Jezusa Kristusa zapisane kot »pismo /…/ v naših srcih in /…/ poznajo in berejo [ga] vsi ljudje. /…/ Kristusovo pismo, /…/ ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne le na kamnite table, marveč na table mesenih src«.8 Za to je potrebno več kot zgolj prijetna božična voščila, ki nam privrejo iz ust. Gospod nas je posvaril pred tistimi, ki ga častijo z ustnicami, a je njihovo srce daleč od njega.9 V tem božičnem času in skozi vse leto so naša prijazna dejanja in dobra dela najboljši pokazatelj, da je naša ljubezen do Odrešenika zapisana v našem srcu.
Ko premišljujem o stanju svojega srca, najdem navdih in velike zglede, ki jim lahko sledim, v srcih in žrtvovanju tistih, ki so pomagali ustanoviti Cerkev Jezusa Kristusa v zgodnjih dneh njene obnove. Rad bi vam povedal božično zgodbo o Mary Wood Littleton, zgodnji spreobrnjenki svetih iz poslednjih dni iz Imminghama v Angliji.
Mary in njen mož Paul si nikoli nista mislila, da bosta zapustila svoj dom v Angliji. Toda slišala sta sporočilo obnovljenega evangelija in prejela pričevanje o njegovi resnici. Krstila sta se in samo dva meseca kasneje sta skupaj z otroki odplula v Ameriko, da bi se pridružili svetim. V New York so prispeli 20. decembra 1844. Pet dni kasneje so s poštno kočijo odpotovali v Nauvoo v Illinoisu. Predstavljajte si – ko so v mrzlem vremenu potovali po slabih, težko prevoznih cestah, so praznovali svoj prvi božični dan v Ameriki.
Mary je navkljub vsem tem izzivom v srcu ohranila upanje, da bo njena družina nekega dne praznovala božič, kot so ga v Angliji, z venci, Božičkom in petjem božičnih pesmi. Na žalost njihov drugi božič v Ameriki, leta 1845, ni bil veliko boljši – preživeli so ga v vozu, ki ga je Paul spremenil v zasilno domovanje, medtem ko si je družina prizadevala, da bi se ustalila v Nauvooju. Mary je z upanjem v srcu ponovno rekla: »Naslednje leto bo božič drugačen.«
Naslednje leto, leta 1846, že tretji božič v Ameriki z družino, se je Mary z otroki znašla v Winter Quartersu in se pripravljala na dolgo pot na zahod spomladi. Drhal jih je pregnala iz Nauvooja, Paul pa je z Momonskim bataljonom hodil proti zahodu – več sto kilometrov stran. Spet ni bilo ne petja božičnih pesmi ne Božička. Namesto tega so se postili in iskreno molili za Maryjinega osemletnega sina, ki je bil zaradi podhranjenosti na robu smrti. Preživel je, a petindvajset drugih v Winter Quartersu je umrlo prav tistega božičnega dne.
Mary in njena družina so šele potem, ko so ravno prispeli v Dolino Slanega jezera, skupaj dokaj mirno praznovali svoj četrti božič v Ameriki. Celo tedaj to ni bilo takšno praznovanje, kot ga je bila vajena v Angliji. Nekako pa je bilo celo bolje. Na nedeljskem božičnem praznovanju, dan po božiču leta 1847, so se sveti zbrali, da bi molili, izražali svojo hvaležnost in peli hvalnice Bogu, ker jih je rešil v Sion. Ena teh pesmi je bila srčna uglasbitev hvalnice »Sveti, naprej«, napisane na pionirski poti, ki je za prve pionirje med svetimi postala himna vere. Zato je »Sveti, naprej« ostala najljubša hvalnica na božičnih praznovanjih pionirjev, celo božična pesem.10
Verjamem, do so Maryjini izzivi z leti botrovali temu, da se je v srcu spremenila. Zdelo se je, da je na božič gledala jasneje, z novimi božičnimi običaji in novo pesmijo v srcu. Resnično je razvila srce žrtvovanja, osredotočeno na upanje in ljubezen do Jezusa Kristusa.
Božični čas se zdi primeren čas, da premislimo, kako duhovno zdravo je naše srce, zato zaključujem s preprostim predlogom, ki nam bo morda pomagal nadzirati in krepiti naše duhovno srce: Vsakega od nas vabim, naj se odloči storiti nekaj, s čimer bomo navzven izrazili notranje občutke o Odrešeniku Jezusu Kristusu kot darilo, ki mu ga bomo letos poklonili.
Nocoj smo se, kakor Mary Littleton, zbrali kot zvesti privrženci Jezusa Kristusa, da ga bomo častili. Sedaj pa pozorno prisluhnimo zboru, ki se pridružuje »angelskim zborom« v lepi hvalnici, ki »vsem zvestim« sporoča in jih poziva, naj pridejo in pogledajo dete, ki »k nam kot Kralj prihaja«. Ne glede na to, kje na svetu nemara živimo, lahko vsi pridemo »z radostjo navdani /…/ v Betlehem« – četudi samo v srcu – da ga občudujemo in počastimo.11
Pričujem o Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta. Molim, da bi bil v teh prazničnih dneh in v novem letu Kristusov Duh zapisan v naše srce, v imenu Jezusa Kristusa, amen.