Sveta noč – čista luč ljubezni
Rada bi povedala zgodbi, ki sta se mi zgodili in mi še leta ostali v spominu in me celo sedaj učita lekcije, ki jih potrebujem.
Prva se je zgodila, ko sem bila stara šest let. Naša glasbena voditeljica v petem Hunterjevem oddelku je bila sestra Beverly Whitley. Sedaj vem, da verjetno ni bila stara niti štirideset let, toda imela je najstniške otroke in nam otrokom v nižji Osnovni se je zdela zelo odrasla in modra. Bila je zabavna in obravnavala nas je kot male odrasle in to nam je bilo všeč. Občudovali smo jo in ji želeli ustreči. Govorila nam je, da lahko pojemo tako glasno, da nas bodo slišali starši v sosednjem prostoru. Ne, da bi vpili – ampak resnično peli! In peli smo z vsem srcem. Prav tako nas je naučila neko hvalnico iz pesmarice za odrasle in rekla, da ve, da smo dovolj zreli glasbeniki, da si lahko zapomnimo težke besede. Potem pa je pojasnila, kaj vse te besede pomenijo, da bi jih razumeli. Učila nas je, da ima vsaka hvalnica posebno sporočilo prav za nas in če bomo razmišljali o besedah, bomo našli sporočilo, ki je posebej za naše življenje.
Tisti božič sem poskusila udejanjiti, kar nas je naučila sestra Whitley, in se naučila vse kitice »Svete noči«. Že vnaprej se torej opravičujem prevajalcem, ker bo tole zapleteno. Kot šestletnica sem napenjala možgane o besedilu tretje kitice, vendar nisem razumela ločil. Namesto da bi pela »Božji Sin, čista luč ljubezni«, ker je Jezus luč, ki izhaja iz čiste ljubezni, sem jo razumela, da pravi, da Božji Sin ljubi čisto luč – obožuje vse, kar je iz čiste luči. Ko sem razmišljala kot sestra Whitley, sem skušala dojeti, kako bi lahko »ljubila čisto luč«, kakor jo je Jezus.
Druga zgodba se je zgodila, ko sem bila stara devet let. Kot veliko otrok sem se učila igrati klavir. Nisem bila posebej nadarjena in škof me je, morda za spodbudo, prosil, ali bi med zakramentnim sestankom na božični večer lahko zaigrala božično pesem. Odločila sem se zaigrati »Sveto noč«. Učiteljica klavirja mi je pomagala, da sem se pripravila. Starši so me poslušali, ko sem jo dobesedno stokrat zaigrala na našem črnem pianinu, ki smo ga imeli v kleti. Nekdo je omenil, da bi se pesem morda lahko naučila na pamet, da ne bi uporabljala not, toda zaradi igranja pred vsemi v oddelku, sem bila tako živčna, da si not nisem mogla zapomniti. Namesto tega sem skovala načrt. Note bom vzela s sabo, vendar si jih bom namesto na klavir položila v naročje. Gledala bom svoje roke in videla note, a zdelo se bo, da sem se jih naučila na pamet. Ta načrt je čudovito deloval dvajset sekund. Note sem si položila na božično krilo iz tafta in pričela igrati. Tkanina je bila zelo gladka in sredi prve kitice so mi note zdrsnile s krila in popolnoma izginile pod klavir. Povsem se mi je zataknilo. Nikakor nisem mogla priti do not in imela sem prazno glavo. Stisnila sem zobe in skušala igrati kar najbolje. Bila je popolna polomija.
Štorasto sem udarjala napačne note in videla sem, kako so poslušalci otrpnili. Končno sem končala drugo kitico. Modro sem prezrla tretjo kitico in rdeča v obraz stekla po prehodu in se trudila, da ne bi jokala. Starša sta mi zašepetala: »Kaj se je zgodilo? To pesem si znala tako dobro.« Komaj sem čakala, da pridem iz cerkve. Nikogar nisem hotela videti, niti z nikomer govoriti; bila sem ponižana in osramočena. Ko se je sestanek končal, je k meni pristopila starejša učiteljica Nedeljske šole, sestra Alma Heaton. Poskusila sem se ji izogniti, vendar me je prijela za roko. Namesto da bi mi povedala, kako dobro je bilo, kar so vsi vedeli, da je laž, je rekla nekaj, kar si bom zapomnila za vse življenje. Rekla je: »Sharon, ni pomembno, kako se je izteklo. Vsakdo je lahko videl, koliko truda si vložila v to. Radi te imamo ne glede na to, ali znaš igrati klavir ali ne.«
To je bila iskrena resnica. Vendar me ni zbodla, kakor sem pričakovala, da me bo. Res sem trdo delala in imeli so me radi, čeprav nisem znala igrati klavirja. Na obrazu se mi je zarisal droben nasmeh, ona pa me je objela, kot to znajo starejše gospe, in nenadoma je bilo vse v redu.
Beverly Whitley in Alma Heaton torej nista naredili nič izjemnega. V svoja dnevnika nista zapisali ničesar. Nihče v njunih družinah ne pozna teh zgodb. Majhne otroke sta zgolj učili, kako naj pojejo in kako naj razumejo evangelij. Kaj bi lahko bilo bolj enostavno? Le da ni bilo tako. Če vprašate mene, kako je videti človek, ki »ljubi čisto luč,« videti je kot Beverly Whitley. Videti je kot Alma Heaton. Obe sta prepoznali »čisto luč« majhne deklice, ki se je na vso moč trudila, in zaradi tega sta jo imeli radi, četudi se ni izteklo popolno.
Prav tak je nebeški Oče. Vidi nas, svoje majhne otroke, kako se trudimo. Naš trud ni vedno poplačan, vendar ve, kako trdo delamo – včasih stiskamo zobe in se prebijamo skozi polomijo – in zaradi tega nas ljubi. Za vso našo neubrano, neuglašeno, nerazpoznavno glasbo je poslal svojega čudovitega edinorojenega Sina, ki je čista luč ljubezni. Jezus Kristus bo popravil vsako napačno noto, popravil bo vsako neuglašenost, če se bomo obrnili nanj in ga prosili za pomoč. Zaradi rojstva, odkupne daritve in vstajenja Jezusa Kristusa vsi mi lahko mirno spimo.1
Kako srečna sem za ta božični čas, ko pojemo pesmi s posebnim Odrešenikovim sporočilom za tiste z bolečino v srcu. Obljubljam vam prav to, kar je sestra Whitley obljubila otrokom v Osnovni. Če boste premišljevali o besedah, ki jih boste peli v tem času, boste našli božansko sporočilo posebej za vas, ki vas bo okrepilo in potolažilo. Tu je ena, na katero sem naletela v tem božičnem času. Skrbelo me je glede vseh ljudi, ki jih naša človekoljubna pomoč ne more doseči in kako nam države včasih otežijo stik z našimi brati in sestrami, ki trpijo. In potem sem to jutro v Društvu za pomoč pozorno prisluhnila pesmi, ki smo jo pele.
Vse ljube otroke, ki zanje skrbiš,
povedi v nebesa, kjer ti zdaj živiš.2
Pričujem, da Božji Sin ljubi čisto luč; on je čista luč ljubezni. V imenu Jezusa Kristusa, amen.