Sodobna vojska angelov
Dober večer, moji dragi bratje in sestre! Čutim, da sem blagoslovljen zaradi priložnosti, da vas nagovorim nocoj, ko praznujemo najveličastnejši dogodek v človeški zgodovini – prihod Božjega Sina na svet. Kristusovo rojstvo, življenje in odkupna daritev so dar, ki ga je nebeški Oče podaril vsem nam.
Ko v tem radostnem času leta praznujemo Odrešenikovo rojstvo, se zdi, da nam dušo še bolj navdaja nenehna in neskončna Božja ljubezen, ki nam pomaga, da se v srcih obrnemo k svojim družinam, prijateljem in sosedom, in nam pomaga, da smo bolj dovzetni za tiste, ki morda čutijo, da so sami, osamljeni, ali ki potrebujejo tolažbo in mir.
Že od nekdaj je name naredilo vtis to, da Evangelij po Luku pri pripovedovanju dogodkov okrog Jezusovega rojstva navede več primerov tolažbe in miru, ki so ju prejeli tisti, ki so se znašli v teh okoliščinah. Takšne primere lahko vidimo, ko je naš ljubeči nebeški Oče poslal svoje angele, da so ponoči šli k pastirjem, ki so bili na samem, da bi oznanili rojstvo njegovega Sina, in ko so pastirji nato prišli k Mariji in Jožefu, ki sta v Galileji, daleč od doma, skrbela za novorojeno dete.
Marijino in Jožefovo dolgo potovanje iz Nazareta v Betlehem, da bi se popisala za davke, ni bilo zgolj naključje, kajti starodavni preroki so stoletja prerokovali, da se bo Odrešenik sveta rodil v Betlehemu, Davidovem mestu.1 Vidimo, da je nebeški Oče zelo dobro poznal in bil vpleten v vsako podrobnost okrog rojstva svojega edinorojenega Sina. »Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila.«2
Ko razmišljam o družbenih okoliščinah pastirjev in mladega para, Marije in Jožefa, se sprašujem, kako jim je to, da so se pastirjem na poljanah pojavile vojske angelov in da so pastirji prišli tja, kjer sta bila nastanjena Marija in Jožef, v življenje prineslo tolažbo, mir in radost.
Angeli so pastirjem nemara prinesli potrebno tolažbo, da Bog ve, kako je z njimi, in da jih ceni kot izvoljene prve priče o novorojenem Božjem Jagnjetu. Pastirji so Mariji in Jožefu nemara prinesli nadvse potrebno tolažbo, da so drugi vedeli za božanski čudež, ki se jima je dogajal.3
Med nami so zagotovo sodobni pastirji – moški in ženske, ki delajo dolgo v noč in zgodaj zjutraj, da se preživljajo. Med te sodobne pastirje lahko sodijo varnostniki, bolnišnično osebje in reševalci, zaposleni v trgovinah in bencinskih črpalkah, ki so odprte vso noč, ter medijske ekipe, ki poročajo o novicah. Včasih se tisti, ki delajo v nočni izmeni, lahko čutijo izločene iz družbene vključenosti s tistimi, katerih redni delovnik je navadno podnevi. Poleg tega obstajajo tudi sodobni Jožefi in Marije, ki so se odselili iz svoje domovine in ki si prizadevajo, da bi se prilagodili novemu življenju, ko obeležujejo pomembne dni, kot so božič, rojstni dnevi, poroke in smrti.
Ko se bliža božič, se sprašujem, ali bi lahko postali bolj podobni vojski angelov, tako da bi šli k sodobnim pastirjem, da bi jim prinesli dobre novice o Kristusu, miru in tolažbi. In sprašujem se, ali pastirjem lahko postanemo bolj podobni tako, da se odzovemo klicu, naj gremo k sodobnim Jožefom in Marijam v svojih soseskah in skupnostih in jim služimo, in jim tako damo gotovost, da jih Bog ljubi ter da nad njimi bdi in zanje skrbi.
Z družino smo ob različnih priložnostih večkrat občutili tolažbo in mir, ki ju lahko prinese sodobna vojska angelov. Nocoj bi se rad osredotočil na eno od teh priložnosti. Leta 2003 smo se iz svoje domovine preselili v Utah. Tisto zimo smo imeli eno največjih snežnih neurij, kar jih je Utah imel že več let. V življenju kaj takšnega še nismo videli, ker smo odraščali med palmami in na peščenih plažah. Naša hiša se je nahajala na vogalu na hribu v Bountifulu, kjer je bil zelo dolg pločnik. Ko je začelo snežiti, je žena pogumno začela plužiti sneg s privoza in pločnikov, ker je meni nekaj dni prej spodrsnilo na ledu in sem si zlomil zapestje, ko sem hodil po privozu, ko sem šel na obisk k enemu od sosedov. Ta nesreča se je končala z operacijo in tako, da sem nekaj mesecev imel na roki velik mavec. Ko je moja draga žena prvič v življenju začela plužiti sneg s tiste površine s snežnim puhalnikom, se ji ni niti sanjalo, da mora potem, ko očisti eno stran privoza, cev obrniti. Ko je torej šla čistit drugo stran, je sneg skozi cev zmetalo nazaj. Neuspešno je hodila sem ter tja. Kakšna zmeda! Ker je bila tako dolgo izpostavljena mrazu, je dobila vnetje obeh ušes in je bila dva meseca skoraj popolnoma gluha. Istočasno si je moj šestnajstletnik med sankanjem poškodoval hrbet in je moral ostati v postelji, da bi se poškodba lahko pozdravila. In tako smo bili eden v postelji, ena gluha in eden v mavcu, vse pa nas je zeblo. Prepričan sem bil, da smo se morali sosedom precej smiliti. Enega tistih zgodnjih, mrzlih juter me je okrog petih prebudil zvok snežnega puhalnika zunaj pod mojim oknom. Pogledal sem skozi okno in na drugi strani ulice zagledal soseda, brata Blaina Williamsa. Pri svojih skoraj sedemdesetih letih se je odpravil iz svojega toplega in udobnega doma ter tiho prišel in očistil naš dovoz in pločnik, vedoč, da tega sami ne moremo narediti. In prav kakor je tiho in preprosto prišel on, se je drugi prijatelj, brat Daniel Almeida, prikazal pri nas doma, da bi me odpeljal v Salt Lake na delo, ker s svojim nadvse okornim mavcem nisem mogel voziti. Prijazno in tiho sta nam stala ob strani vsako jutro, dokler se v družini nismo pozdravili in smo bili spet sami sposobni za delo. V tistem mrzlem božičnem času leta 2003 sta bila ta angelska brata poslana k nam, prav kakor so bili angeli pomoči poslani k ponižnim starodavnim pastirjem. Posnemala sta Odrešenikov vzor in na naše potrebe pomislila prej, preden sta pomislila na svoje.
Dragi bratje in sestre, Odrešenikovo življenje je bilo popoln vzor ljubezni in naklonjenosti do ljudi. Vselej je pozabil nase za dobro drugih. Njegova nesebična dejanja so se odražala v vsem, kar je počel vsak dan svojega življenja, in se niso omejevala na določen čas ali praznike. Ko se v srcih obrnemo navzven tako, kakor se je Odrešenik, vam obljubljam, da lahko bolje izkusimo pomen božiča. Če bomo to delali, vam lahko zatrdim, da bomo našli neskončne priložnosti, da se bomo tiho in prijazno razdajali ljudem, ki nas potrebujejo. To nam bo pomagalo, da bomo Odrešenika spoznali bolje in da bomo sami našli mir na zemlji in naklonjenost do ljudi, kar bo v veliki meri določilo ljubezen, mir in obnovljeno moč, ki jo lahko občutimo in dajemo drugim. Ko hodimo po Odrešenikovih stopinjah, da bi vselej prisluhnili zvoku nog v sandalih in segli po trdni tesarjevi roki! Če bomo v vsem, kar počnemo, iskali Odrešenika, božič ne bo le dan ali čas, temveč stanje srca in duha; radost in ljubezen, ki ju boste občutili za božič, pa bosta vselej prisotni. Pričujem, da je Jezus Kristus, dete rojeno v Betlehemu, pravzaprav Odrešenik in Odkupitelj sveta.
Vesel božič vsem vam! Vse to rečem imenu Jezusa Kristusa, amen.