Evangelij miru

predsednik Dallin H. Oaks

iz Prvega predsedstva

V tem božičnem času ves krščanski svet praznuje rojstvo Jezusa Kristusa, Kneza miru. Vsi se veselimo angelovega oznanila tega rojstva:

»Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. /…/

In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:

‘Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.’«¹

Dobra ponazoritev tega, kako kristjani častimo Odrešenika, so besede, ki jih je Charles Dickens napisal za svoje otroke:

»Moji dragi otroci, močno si želim, da bi nekoliko poznali Jezusa Kristusa. Kajti vsak bi ga moral poznati. Na zemlji ga še ni bilo, ki bi bil tako dober, tako prijazen, tako blag in tako žalosten zavoljo vseh ljudi, ki so grešili.«

To je bil Dickensov uvod. Tole pa njegov zaključek:

»Pomnite! – Krščansko je, da smo vselej dobri – celo do tistih, ki so do nas hudobni. Krščansko je, da ljubimo druge kakor sebe, in da smo do vseh ljudi takšni, kakor bi želeli, da so drugi do nas. Krščansko je, da smo blagi, usmiljeni in odpuščajoči in da te lastnosti ohranjamo v srcu in da se z njimi ali s svojimi molitvami ali s svojo ljubeznijo do Boga nikoli ne ponašamo, ampak da mu s ponižnim prizadevanjem, da bi v vsem delali, kar je prav, vselej izkazujemo ljubezen. Če bomo tako ravnali in pomnili življenje in lekcije našega Gospoda Jezusa Kristusa in se skušali po njih ravnati, lahko zanesljivo upamo, da nam bo Bog odpustil grehe in napake in nam omogočil, da bomo živeli in umrli v miru.«²

Dickens je zapisal: »Življenje in lekcije našega Gospoda Jezusa Kristusa« nam prinašajo mir. Apostol Pavel je Odrešenikove nauke imenoval »evangelij miru«.³

Beseda mir ima v svetih spisih veliko različnih pomenov. Ko je Jezus rekel: »Mir vam bodi,« je očitno opisal takšne vrste mir, kot ga je oznanil prerok Izaija: »Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke.«⁴ Odrešenik je to prerokbo izpolnil. Pojasnil je: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni.«⁵

Gospod Jezus Kristus je v svojih zadnjih navodilih apostolom rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«⁶

Kmalu zatem je Odrešenik, ko je obiskal pravične v novem svetu, navedel naslednje Izaijeve besede: »In vse tvoje otroke bo učil Gospod; in velik bo mir tvojih otrok.«⁷

To, kar je Odrešenik učil o miru v življenju nas kot posameznikov, se prav tako nanaša na mir v družini, mir v državi in mir v svetu.

Odrešenik in njegovi apostoli za svetovni mir niso imeli drugega programa kot osebnostne pravičnosti. Niso nasprotovali vladavini Rima ali režimu njegovih lokalnih tiranov. Oznanjali so osebnostno pravičnost in učili, naj Božji otroci ljubijo svoje sovražnike⁸ in živijo »v miru z vsemi ljudmi«⁹.

Vojne in spori so rezultat hudobije, mir pa je posledica pravičnosti. Evangelijski blagoslovi so univerzalni, takšna pa je tudi formula za mir: Spolnjujte Božje zapovedi!

Predsednik Howard W. Hunter je učil naslednje:

»Mir, po katerem hrepeni svet, je čas prekinjenih sovražnosti; vendar se ljudje ne zavedajo, da je mir stanje obstoja, ki ga je človek deležen le v skladu z odločbami in pogoji, ki jih je določil Bog, in nikakor drugače. /…/

Če se bomo zanašali na človeka in na posvetne poti, bomo našli nemir in zmedo. Če pa se bomo obračali na Boga, bomo našli mir za nemirno dušo. /…/

Ta mir nas varuje pred posvetnim nemirom.«¹⁰

V sodobnem razodetju beremo: »Temveč spoznajte, da bo ta, ki dela pravična dela, prejel svoje plačilo, in sicer mir v tem svetu in večno življenje v prihodnjem svetu.«¹¹

Mir je Odrešenikova obljuba in mir je naš cilj. Ta obljubljeni mir je občutek blaginje in vedrine, ki izhaja iz spolnjevanja njegovih zapovedi. Predsednik Spencer W. Kimball je dejal:

»Mir je sad pravičnosti. Ne da se ga kupiti z denarjem in z njim se ne da trgovati, ne kupčevati. Moramo si ga zaslužiti.«¹² Prepevamo »Sladek je mir, ki ga prinaša evangelij«,¹³ v drugi odlični hvalnici pa se pridružujemo petju naslednje melodične molitve:

»Naj na zemlji vlada mir

in naj pri meni se začne.«¹⁴

Med narodi ne more biti miru, ne da bi dosegli splošno pravičnost med ljudmi, ki jim pripadajo. V težavnih letih druge svetovne vojne je starešina John A. Widtsoe zapisal naslednje:

»Edini način, kako zgraditi miroljubno skupnost, je, da vzgojimo moške in ženske, ki ljubijo in ustvarjajo mir. Glede na ta Kristusov nauk in njegovo Cerkev ima vsak posameznik v svojih rokah mir sveta.

Zaradi tega sem za mir v svetu odgovoren jaz in ste za mir v svetu kot posamezniki odgovorni vi. Odgovornosti ne moremo prenesti na druge.«¹⁵

Kakšnih trideset let kasneje je neki drugi generalni voditelj, Eldred G. Smith, učil to isto resnico:

»Če bi vsak človek imel mir v duši, potem bi bil mir v družini. Če bi bil v vsaki družini mir, potem bi bil mir v državi. Če bi bil mir v državah, bi bil mir v svetu.

Da ne bi samo peli, ‘naj bo mir na zemlji in naj se začne pri meni,’ ampak to tudi mislili. Naj bo to moj cilj – vaš cilj.«¹⁶

Ena mojih najljubših božičnih zgodb je bila pred več kot tridesetimi leti objavljena v časniku Deseret News. Pripoveduje o enajstletni deklici in o tem, kaj se je naučila iz bolečine, ko ni prejela želenega darila, in miru, ko je spoznala pomen tega, kaj z darili praznujemo za božič. To govorim zlasti otrokom in mladini med nami.

Enajstletna deklica je bila žalostna, ker ni dobila nove punčke, ki si jo je tako dolgo želela.

Mati jo je skušala potolažiti in je rekla: »Prevelika si že za takšne stvari.« Ali sem zares prerasla božič, se je spraševala hči. Oče je pojasnil:

»Moje drago, drago dekletce. V odraščanju je tako veliko bolečine in radosti. Ne, otrok, božiča nisi prerasla. Dogaja se ti nekaj precej pomembnejšega. Odraščaš in spoznavaš, da imajo številne stvari globlje in pomembnejše pomene, kot si jih razumela kot otrok. /…/ Slišala si, da je bilo rečeno, da se za božič obdarujemo zato, ker so pastirji in modreci prinesli darove detetu Kristusu, a naj ti povem, kaj je pravo božično darilo.«

Potem je oče pričeval, kako močno nebeški Oče ljubi svojega najstarejšega Sina, »ki mu je bil zvest v veliko stiskah in uporništvu in ki mu je celo pomagal ustvariti svet, v katerem živimo« . Povedal ji je, kako nam je nebeški Oče tega Sina, Gospoda Jezusa Kristusa, dal za Odrešenika.

Iz Mormonove knjige ji je prebral, kako bo Sin »prišel iz nebes med človeške otroke in bo prebival v tabernaklju iz ila. /…/ In glej, prenašal bo skušnjave in telesno bolečino, lakoto, žejo in utrujenost, in sicer več kot lahko človek prenese, ne da bi umrl; kajti glejte, kri priteče iz vsake pore, tako velika bo njegova tesnoba zavoljo hudobije in gnusob njegovega ljudstva. In imenoval se bo Jezus Kristus, Božji Sin, Oče nebes in zemlje.« (Mozija 3:5, 7–8)

Oče je knjigo zaprl in pojasnil:

»Čeprav je Oče v nebesih vedel, kaj čaka njegovega ljubega Sina, ga je v svoji neskončni ljubezni in modrosti daroval svetu. In drugi del tega čudovitega daru je, da se je Kristus, Sin, ki je vse to prav tako vedel, voljno žrtvoval, da bi mi lahko imeli večno življenje.«

Leta kasneje je ženska, ki je zrasla iz te deklice, zapisala te besede:

»To je bila prva božična noč, kar pomnim, da nisem spala z božično punčko na blazini. Imela sem nekaj boljšega. V mojem srcu je bil nov in navdušujoč mir. Našla sem dar, ki ga ni moč obrabiti ali izgubiti, dar, ki ga ne morem prerasti, dar, v katerem moram z Božjo pomočjo rasti. /…/ In molila sem, /…/ da bom nekoč imela prave otroke in bom potem spoznala preostali Dar Ljubezni.«¹⁷

Zaključujem z naukom predsednika Russella M. Nelsona na lanskih duhovnih minutah Prvega predsedstva: »Jezus Kristus je največji Božji dar – Očetov dar vsem njegovim otrokom.«¹⁸

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«¹⁹

Molim, da bo večna resnica prežela vse, kar delamo v tem božičnem času, v imenu Jezusa Kristusa, amen.