Klaviatura za Propheta

Richard M. Romney

cerkvene revije

(po resnični zgodbi)

Zgodba se je zgodila na območju Akre v Gani.

Deček po imenu Prophet je imel dva pomembna cilja.

»Glasba je jezik, ki ga vsak lahko razume« (Children’s Songbook, iii).

Prophet je imel rad glasbo. Posebej rad je imel pesmi Osnovne in cerkvene hvalnice. Ves dan si je brundal melodije. Predstavljal si je, da sedi za klavirjem in igra svoje najljubše pesmi. Prav tako si je predstavljal, kako druge uči igrati.

Obstajala je ena samcata težava. Ni imel klavirja.

Nekega dne je imel razgovor s škofom.

»Ali si si za program Otroci in mladina zadal kakšne cilje?« je vprašal škof.

»Da,« je rekel Prophet. »Želim se naučiti igrati klavir.«

»To je dober cilj,« je rekel škof.

»In ko bom ta cilj dosegel,« je rekel Prophet, »potem imam še enega. Dvajset drugih ljudi želim naučiti, kako igrati.«

»Zadal si si dva dobra cilja,« je rekel škof.

»Imam pa težavo,« je rekel Prophet. »Nimam klavirja.«

»No, pa poglejva, kaj lahko storimo.«

Naslednjo nedeljo v cerkvi je škof Prophetu povedal, da je našel misijonarski par, ki ga lahko uči. Zanj in za druge bosta prinesla klaviature, da bodo lahko vadili. Želela sta veliko ljudi naučiti igrati klavir.

Škof je govoril z ljudmi. Prophet je govoril z ljudmi. Prophetova družina je govorila z ljudmi. Kmalu je ves oddelek govoril o urah klavirja. Pa tudi drugi.

»Veliko mojih prijateljev, ki niso člani, se prav tako želijo učiti,« je Prophet dejal škofu.

»Seveda so dobrodošli,« je rekel škof. »Misijonarski par ti bo dal knjigo in ti pomagal pri učenju lekcij. Ko jih osvojiš, lahko pri učenju pomagaš drugim.«

»To je moj drugi cilj,« je rekel Prophet.

Kmalu je vadil z njima. Rad se je učil, kaj pomenijo posamezne note, in poslušal, kakšen zvok ustvarjajo. Prijatelja iz cerkve, Kelvin in Alexander, sta se tudi učila. Po mesecu dni so vsi dečki začeli tudi poučevati.

Vsak dan so v cerkveni zgradbi imeli učne ure na klaviaturah. Sprva je bilo učencev 10, potem 20, nato 50!

»To je zabavno!« je nekega dne po učni uri rekel Kelvin.

»Mislim, da je nebeški Oče srečen, ker drugim pomagamo pri učenju,« je rekel Alexander.

Prophet je pokimal. S svojim ciljem je že pomagal številnim ljudem.

A osrečevalo ga je še nekaj drugega. Ko so drugi učenci vadili pesmi Osnovne, so se učili tudi o nebeškem Očetu. Nekateri so ga prosili, ali bi o Cerkvi lahko izvedeli več.

Dejstvo pa je, da so se nekateri, ki so za Cerkev izvedeli zaradi ur klavirja, na koncu krstili.

»Zdaj se na sestankih,« je rekel Prophet, »vsi zberemo in pojemo pesmi, ki jih imamo radi.«