Tempeljski dan odprtih vrat

Carolina Marín

(po resnični zgodbi)

Svetan je bil navdušen, da bo šel v tempelj!

Zgodba se je zgodila v ZDA.

Svetan je bil navdušen. Njegova družina se je iz Argentine preselila v Združene države. In zdaj je končno napočil čas, da je šel na veliko letalo!

Ko je letalo vzletalo, je Svetan gledal skozi okno. Spraševal se je, kakšen bo njegov novi dom. Vse bo drugače. Nova hiša. Nova soba. Nova soseska. In spoznal bo nove prijatelje! Bil je navdušen.

Svetan je vedel tudi, da je njegov novi dom blizu templja, ki so ga ravno zgradili. V Argentini je bil tempelj daleč. Videl ga je le na slikah.

Svetan se je obrnil k mami. »Misliš, da bomo iz zraka videli tempelj?«

Mami se je nasmehnila. »Mislim da ne. Vendar ga bomo kmalu videli.«

Tudi Svetan se je nasmehnil. Mami in papi sta rekla, da tempelj še ni odprt. A kmalu bo dan odprtih vrat. To pomeni, da bodo ljudje lahko šli noter, da si ga bodo ogledali, preden ga bodo posvetili. In Svetanova družina bo šla na dan odprtih vrat! Komaj je čakal, da bo tempelj videl v živo.

Čez nekaj ur je bil Svetan z družino v novi hiši. Veliko je bilo treba postoriti. Svetan je pomagal sprazniti škatle in pri tem, da je bil dom videti prijeten.

Dan ped dnevom odprtih vrat so se v dnevni sobi usedli, da bi se pogovorili.

»Tempelj je Gospodova hiša,« je rekla mami. »Ko smo v njem, moramo biti spoštljivi. Ali veš, kaj to pomeni?«

»Govoriti tiho, da lahko bolje slišimo Svetega Duha?« je vprašal Svetan.

»Tako je,« je rekla mami. »Ko smo v templju, se lahko veliko naučimo.«

Svetan je prikimal. Hotel je biti spoštljiv, zato da bo lahko občutil Svetega Duha, ko bo v templju.

Svetan je naslednje jutro vstal zgodaj. Oblekel se je v nedeljska oblačila. Kmalu je bil čas za odhod.

Svetanova družina je šla v tempelj. Ljudje so jim pomagali, da so si čez čevlje nadeli plastične vrečke.

»Zakaj so mi na noge dali te vrečke, mami?« je vprašal Svetan.

»Ker je v templju vse novo in čisto. Za to bi radi skrbeli.«

Neka ženska jim je izrekla dobrodošlico. Prebrala je besede na tempeljskih vratih: »Svetost Gospodu – Gospodova hiša.«

Svetan je mami držal za roko. Šli so noter. Vse je bilo tako lepo! Morda se bodo tako počutili v nebesih.

»Poglej!« je zašepetal Svetan. Pokazal je na sliko. »Tukaj je Jezus!«

Ko so končali, je bil Svetan srečen. Bil je hvaležen, ker je lahko šel v tempelj. Zaželel si je, da bo spet šel noter, ko bo starejši.

Kako se je Svetan pripravil, da bo šel v tempelj?

Ilustracije: Mark Robison