»Nekdo, ki razume«, Prijatelj, nov. 2023, 26–27.

Nekdo, ki razume

Haley Yancey

(po resnični zgodbi)

Blairine prijateljice niso razumele, kako je, če imaš Crohnovo bolezen.

Zgodba se je zgodila v ZDA.

»Danes ne morem priti,« je rekla Blair. Zaradi sramu je močno zardela.

Prijateljice so strmele vanjo. »Ampak rekla si, da prideš!« je rekla Sammy.

»Vem.« Blair se je zazrla v stopala. »Ne počutim se dobro. Žal mi je.«

»To si rekla že prejšnič,« je rekla Jessica.

Blair ni vedela, kaj naj reče. Želela si je, da bi lahko šla k Sammy domov. Toda danes jo je trebuh res bolel. Morala je iti domov in počivati.

Blair je imela Crohnovo bolezen. To ji je povzročalo bolečine v trebuhu in res jo je močno bolelo. Večino dni jo je trebuh vsaj malo bolel. Nekateri dnevi pa so bili slabši od drugih. Danes je bil eden tistih dni. Želela si je, da bi lahko izbrala dneve, ko jo bolj boli. Zdelo se je, da jo je trebuh najbolj bolel, kadar je hotela početi nekaj zabavnega.

»Pojdimo,« je Sammy rekla Jessici.

Ko je Blair prišla domov, je vzela zdravilo. Nato je poskušala zaspati. Vendar jo je preveč bolelo.

Mami in očka sta prišla, da bi pogledala, kako je. Očka se je usedel na posteljo. »Kako se počutiš?«

»Dobro. Zdravilo je malce pomagalo,« je rekla Blair.

»Žal mi je, da nisi mogla k Sammy domov,« je rekla mami.

Blair so solze stopile v oči. »To ni pravično! Prijateljice ne razumejo, kako mi je.« Blaire je vrgla blazino v steno. »Želim si samo, da bi mi bilo bolje.«

Očka je objel Blair. »Vem. Ali bi rada duhovniški blagoslov?«

Blair je pokimala. Blagoslovi so ji običajno pomagali občutiti več miru.

Oče je roko položil na Blairino glavo in jo blagoslovil, da bi se spočila in potolažila. Bil je dober blagoslov. Pomagal ji je, da se je spomnila, da jo ima nebeški Oče rad. Vendar je bila zaradi prijateljic še vedno žalostna.

Mami in očka sta jo po blagoslovu poljubila za lahko noč. Odšla sta, da bi lahko zaspala.

Blair se je ulegla in zaprla oči. Blagoslov ji je pomagal, a jo je še vedno bolelo.

Pokleknila je k postelji, da bi molila. Sprva je bilo to kot večina njenih molitev. Nebeškemu Očetu je povedala, za kaj je hvaležna, in prosila, da bi se bolje počutila. Tokrat pa je molila naprej.

»Nebeški Oče, res sem žalostna. Pogrešam to, da bi bila s prijateljicami,« je rekla. »Počutim se osamljeno. Nihče ne razume, kako močno me vsak dan boli. Pogrešam, kako je bilo, preden sem zbolela.«

Dlje ko je molila, bolj je čutila, da nebeški Oče posluša njeno molitev. Ni ga slišala ali videla, vendar je občutila njegovo ljubezen. Vedela je, da mu je mar, kaj ima za povedati. Ni hotela, da bi se ta občutek končal.

Blair je molila, dokler nebeškemu Očetu ni povedala vsega, kar je občutila. Potem jo je prešinila misel. Njene prijateljice morda nikoli ne bodo vedele, kako je imeti Crohnovo bolezen, a nebeški Oče in Jezus Kristus to vesta. Vedela sta, kako močno jo boli in kako osamljena je. Vedno ji bosta stala ob strani.

Blair je čutila, kot bi jo zelo močno objela. Po molitvi je šla k staršem, da bi jima povedala, kaj se je zgodilo.

»Ali te je tlačila mora?« je vprašala mami.

Blair se je nasmehnila. »Ne. Molila sem.«

Mami je bila presenečena. »Že nekaj časa nazaj sva ti voščila lahko noč. Ali si ves ta čas molila?«

Ali je res tako dolgo trajalo? Blair je pokimala. »Bilo je kot bi me močno objela. Nebeški Oče in Jezus Kristus vesta, kako se počutim. Ker sta ob meni ni treba, da bi se počutila osamljeno!«