»Vpliv prijateljice«, Za moč mladih, jan. 2022.
Vpliv prijateljice
Moja najstniška leta so bila težka, vendar mi je Bog poslal prijateljico, da mi jih je pomagala preživeti.
Ilustrirala Judy Bloomfield
Vedno sem se počutila dokaj samo na svetu. Starša sta se ločila, ko sem bila dojenček. Potem se je nekaj let kasneje mama ponovno poročila in preselili smo se 6.500 kilometrov iz Georgie v ZDA v Oregon v ZDA. To je bila velika sprememba za devetletno dekle, zlasti za dekle z južnjaškim naglasom, ki je drugi otroci niso popolnoma sprejeli.
A ko sem prišla v srednjo šolo, sem spoznala Nicole.* Nemudoma sem ob njej začutila, kako izžareva pozitivnost in umirjenost – nekaj, kar sem pogrešala. Vedela sem, da se moram spoprijateljiti s tem dekletom!
Ko sva z Nicole več časa preživljali skupaj, je postala moje zavetje pred osamljenostjo. Ko sem prišla v njen dom, sem čutila, kot bi prišla v popolnoma drugačno življenje: Božji Duh je napolnjeval vsak kotiček. Povsod so bile slike Odrešenika in ogromnih zgradb. (Kasneje sem izvedela, da so bili to templji.) Nicole se tega ni zavedala, a njeno misijonarsko delo se je začelo s tem, da me je povabila.
Spoprijateljitev in vera
Nicole mi je služila že samo s tem, da je bila moja prijateljica. Dala mi je Mormonovo knjigo in po pouku sva jo začeli skupaj brati v njenem avtu.
Mormonova knjiga je začela zapolnjevati vrzeli v mojem življenju. Vendar sem se še vedno počutila samo. Nisem bila članica Nicoline cerkve, vendar tudi nisem bila povsem del veroizpovedi mojih staršev.
Nikole me je prijazno spodbudila, naj molim in vprašam Boga, ali Mormonova knjiga izpričuje resnico. Nikoli nisem molila na glas, tako da nisem imela pojma, kaj naj bi rekla. Vseeno sem samo šla ven in začela govoriti. Boga sem vprašala, ali je Nicolina cerkev prava tudi zame. Takoj, ko sem izgovorila vprašanje, sem začutila mravljince po celem telesu. Vedela sem, nekako brez dvoma, da Mormonova knjiga izpričuje resnico in da je ta Cerkev prava zame.
To pričevanje sem dobila pri 15-ih letih. Nekaj naslednjih let sem ohranjala vero, čeprav moja starša Cerkev ni zanimala. Vendar nisem bila sama v veri, ker me je Nicole še vedno podpirala.
Nova vera, nova vprašanja
Ko sem končala srednjo šolo, sem se preselila v Utah v ZDA. Nicole je že bila tam in je neučakano čakala, da pridem tja, da bi lahko začela z misijonarskimi lekcijami. Načrtovala sem, da se bom krstila na svoj 19. rojstni dan – čez samo šest tednov – in Nicole mi je zatrdila, da bo ves čas z mano.
Ko sta me misijonarja začela učiti, sem kmalu spoznala, kako malo resnično vem o Cerkvi. Prebrala sem in rada sem imela Mormonovo knjigo, a nenadoma sta mi govorila o daru Svetega Duha, načrtu odrešitve, o tem, da postajamo podobni Bogu, in o številnih drugih novih stvareh. Bilo je preveč, da bi prebavila vse naenkrat.
Vendar me je Nicole dobro poznala. Kar sta učila misijonarja, mi je pojasnjevala tako, kot je vedela, da bom razumela. Skozi prve lekcije sem se prebila zaradi njene potrpežljive razlage.
Končno pripadam
Nicole me je tako duhovno podpirala do dneva mojega krsta – in zatem. Pomagala je oddelčnim članom in misijonarjem načrtovati, da bi se jaz lahko krstila na svoj 19. rojstni dan. Ko sem se dvignila iz vode in videla, kako se mi je na ducate ljudi smehljalo, se nisem več počutila tako samo. Nikoli ne bom pozabila, kako sem začutila, da končno pripadam Gospodu in njegovi Cerkvi.
Še vedno se učim iz Nicoline dosledne vere in prijateljstva. Že od vsega začetka mi je kazala, da za misijonarsko delo ne potrebuješ tablice z imenom. Nicolino misijonarsko delo se je začelo v njenem srcu, ko je pomagala južnjaškemu dekletu, ki je potrebovalo nasmeh.
Avtorica živi v Utahu v ZDA.