Kako se soočiti s tremi vrstami preizkušenj

David Dickson

cerkvene revije

Življenje nam ponuja veliko različnih izzivov, a to, da se obrnemo na Boga, je vselej rešitev.

Jožefa bratje prodajo v suženjstvo — Jožefa so bratje iz zavisti prodali v suženjstvo in potem očetu rekli, da so ga ubile divje živali.

Jožef iz Egipta bi lahko zastavil veliko vprašanj o tem, kako se je odvijalo njegovo življenje. Ta mesec boste preučevali njegovo življenje, a tule je kratek povzetek tega, kaj se mu je zgodilo:

Bratje so ga prodali v suženjstvo.
Kot sužnja so ga po krivem obtožili, da je skušal zapeljati ženo svojega gospodarja.
Zatem je postal jetnik za dve dolgi leti.

Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi bili Jožef? Skratka, nemara bi se vprašali: »Zakaj jaz?« »S čim sem si to zaslužil?«

Jožef v ječi v Egiptu — Čeprav ni zagrešil zločina, so ga poslali v ječo za dve dolgi leti.

Tri vrste preizkušenj

Starešina Neal A. Maxwell (1926 – 2004) iz zbora dvanajstih apostolov je nekoč učil o treh različnih vrstah preizkušenj, s katerimi se bomo nemara soočili v tem življenju:

Prva vrsta: Preizkušnje, ki so posledica naših grehov in napak.
Druga vrsta: Preizkušnje, ki se zgodijo zato, ker je to padli svet, poln obolenj, bolezni in padlih ljudi.
Tretja vrsta: Preizkušnje, za katere je Bog voljan, da jih izkusimo, ker želi, da rastemo.

Sredi preizkušnje nas nemara zamika, da vprašamo: »Zakaj jaz?« A to vprašanje morda ne bo tako koristno, kot se nadejamo. Starešina Maxwell je zapisal, da je ne glede na to, zakaj imamo preizkušnjo, »razplet v vsakem primeru očitno enak: Bog je voljan dopustiti, da izkusimo ta izziv. Vendar obljublja, da njegova milost zadostuje.«¹ Drugače rečeno, nebeški Oče ne dopušča, da bi šli skozi preizkušnje, ne da bi nam preko odkupne daritve Jezusa Kristusa priskrbel pomoč, ki jo potrebujemo.

Jožefov zgled

Še enkrat na hitro poglejmo Jožefovo prvo veliko preizkušnjo: Bratje so ga prodali v suženjstvo.

Ali je bila to preizkušnja prve vrste? Ali je to Jožef sam priklical nadse? No, sploh ne. Nedolžno je povedal par svojih preroških sanj glede svojih starejših bratov. Te sanje so razkrile, da bo nekega dne postal njihov vodja. Seveda bratom to, kar so slišali, ni bilo všeč. Pravzaprav so ga »še bolj /…/ sovražili zaradi njegovih sanj« (1 Mojzes 37:8).

Če bi se znašli v Jožefovi koži, bi morda pomislili: »Ko jim vsaj ne bi povedal za svoje sanje!«

Ali pa je bila to preizkušnja druge vrste? Ali je Jožefova preizkušnja posledica življenja v padlem svetu, ki vključuje druge ljudi, ki slabo uporabljajo svobodno voljo? Morda. No, Jožef bi zlahka zmajal z glavo in pomislil, kako so za vse njegove težave krivi bratje. Ali Potifarjeva žena, ki se je zlagala. Ali celo točaj, ki se dve leti ni spomnil Potifarju povedati za Jožefa, pa čeprav mu je obljubil, da mu bo (gl. 1 Mojzes 40:23).

Ali pa je bila nenazadnje preizkušnja tretje vrste? Drugače rečeno, ali je Jožefu vse to, kar je Bog dopustil, da izkusi, pomagalo rasti? Sam Jožef je menil, da je odgovor na to vprašanje vsaj delno pritrdilen. Ko je končno spet srečal svoje brate, je rekel: »Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju.« (1 Mojzes 45:5, poudarek dodan)

Zapomnite si, Jožefa so bratje prodali v suženjstvo, ko je bil star sedemnajst let. Ko je stopil pred faraona, da bi razložil sanje, ki bi ga končno osvobodile, je bil star trideset let. To predstavlja trinajst let oziroma skoraj polovica njegovega življenja od takrat, ko je Jožef izgubil svobodo, vendar ne po svoji krivdi. A imel je vero, da ga je Bog poslal, da ohrani ljudi pri življenju. Ne glede na to, od kod je prišla preizkušnja, je Jožef nenazadnje vedel, da ima Bog namen.

To mu je zadostovalo. To lahko zadostuje nam.

Jožef z brati v Egiptu — Jožef je odpustil svojim bratom in jih celo rešil pred lakoto. Vedel je, da je Bog vodil in zaščitil njegovo življenje.

Vaše preizkušnje

Ogromno energije lahko porabimo za premlevanje preteklosti. Nemara pomislimo: »Zakaj sem to storil?« ali »Če me le ne bi prevaral«.

A če premlevamo o tem, »kaj pa če« in »lahko bi«, ni nič boljše, kot če se trpinčimo o tem, zakaj ali kako nas v življenju doleti preizkušnja. Konec koncev mir in moč najdemo, če pridemo h Kristusu in mu zaupamo, kakor je to storil Jožef iz Egipta. Če bomo to storili, bodo vse naše preizkušnje lahko postale take vrste preizkušnje, zaradi katerih se zbližamo z Bogom in mu postanemo bolj podobni.

Predsednik Henry B. Eyring iz Prvega predsedstva je učil: »Morda se upravičeno sprašujete, zakaj ljubeči, vsemogočni Bog dopušča, da so naše zemeljske preizkušnje tako težke. To je zato, ker ve, da moramo postajati duhovno vse čistejši in močnejši, da bomo z družinami lahko živeli v njegovi navzočnosti za večno.« ²

Večne nagrade

Če smo grešili, se moramo pokesati. Če preizkušnja zahteva, da se izboljšamo, to lahko storimo in bi morali. A številne težave, s katerimi se v tem življenju soočamo, ostajajo dlje, kot bi si želeli – včasih vse življenje. Tudi tule velja odgovor, naj se obrnemo na Boga.

To življenje je mišljeno, da se preizkusimo in dokažemo. In Bog bo hodil z nami, če ga bomo iskali! Starešina Dale G. Renlund iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Vaša vera v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa bo poplačana bolj, kot si lahko predstavljate. Vsa nepravičnost – zlasti razjarjenost zaradi nepravičnosti – bo posvečena v vaše dobro.«³

Ali je bilo »pravično«, da je Jožef vse to prestal? Ne. A ker je vse to prestal, je lahko rešil narode, vključno svojo družino.

Morda se znajdete v preizkušnjah, ki so podobne Jožefovim. Morda ne vidite bistva. Oziroma konca.

Ne pozabite, Božja milost zadostuje. Obrnite se nanj in bo v vašem življenju delal čudeže.