»V Cagayanu na Filipinih«, Za moč mladih, mar. 2022.
Kako častimo
V Cagayanu na Filipinih
Foto: Getty Images
Magandang araw! Kamusta?
(To v tagaloščini pomeni »Dober dan! Kako si?«)
Ime mi je Agravaine L.
Sem iz mesteca v Cagayanu na Filipinih. Živim s prababico in pradedkom, babico, mamo in svojima dvema sestrama. Da, naša družina je nedvomno velika! To je tu na Filipinih precej običajno. Filipinci smo znani po močnih družinskih vezeh. To je moj najljubši del tukajšnjega življenja. Tropsko vreme je zgolj dodatek!
Moja najljubša konjička sta branje revij in poslušanje zvočnih vsebin ter navdihujoče glasbe. Rada tudi pišem pisma, ki jih naslovim nase v prihodnosti, bodočega moža in otroke!
Preučevanje in razglašanje
Moj najljubši del tega, da sem članica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je spoznanje, da sem v pravi Kristusovi Cerkvi. Rada hodim v tempelj, razglašam evangelij in hodim na seminar s prijatelji. Iz vseh teh izkušenj se zelo veliko naučim.
Včasih se spopadam z vztrajanjem do konca. A po svojih najboljših močeh se trudim, da vsak večer preučujem svete spise. Pri osebnem preučevanju mi zelo pomaga program Pridi in hodi za menoj! Rada berem tudi zgodbe drugih mladih v cerkvenih revijah. Da imam dostop do spodbudnih sporočil povsod, ne glede na to, kje sem, uporabljam aplikacijo Evangelijska knjižnica.
Večina mojih prijateljev v šoli je članov Cerkve. Včasih sem mislila, da nimam nobenih priložnosti za oznanjanje evangelija. A spoznala sem, da ni treba, da bi evangelij oznanjali le ljudem drugih veroizpovedi. O svojem pričevanju rada govorim z najboljšo prijateljico, ki je prav tako članica!
Sabat
Naša hiša je daleč od cerkvene zgradbe, zato morava s sestro vnaprej načrtovati, da na sestanke prideva pravočasno (oziroma, če gre vse po sreči, predčasno)!
Vstaneva ob 4.00 in greva peš do tetine hiše, ki je na poti do cerkvene zgradbe. Iz popotnih oblačil se preoblečeva v obleki. Potem hodiva še nadaljnjih trideset minut, da prideva do cerkvene zgradbe (včasih pa petindvajset minut, če hodiva zares hitro). Ker se na nedeljo pripraviva vnaprej, nisva nikoli pozni! No, skoraj nikoli. Ko dežuje, postanejo ceste zares blatne. Enkrat je deževalo tako močno, da sem obtičala v blatu in se nisem mogla premakniti!
A vse to je vredno truda, ko prideva v cerkev. Ko govorim o evangeliju in oznanjam vesele novice o Odrešeniku, občutim mir in radost. Rada pričujem vsako postno nedeljo za pričevanje! Moje učne ure nedeljske šole so prav tako dober kraj, kjer lahko spregovorim o svojih pogledih na evangelij Jezusa Kristusa in se tudi učim od drugih.