Jezus Kristus: mir v viharjih

Jessica Brousseau

cerkvene revije

Nekatere dni morda čutite, da vas premetavajo življenjski viharji. A Jezus Kristus ima moč, da vam prinese mir, ki ga ne boste našli nikjer drugje.

Jezus Kristus zapove jezeru, naj bo mirno

Sredi zadnjega letnika srednje šole me je doletelo veliko presenečenje. Starši so bili poklicani predsedovati urugvajskemu misijonu Montevideo, kar je pomenilo, da se bodo z mojimi štirimi mlajšimi brati in sestrami preselili na drug konec sveta. Zame je bil stresen že zaključek srednje šole, zdaj pa bom na fakulteti čisto sama, moja družina pa bo na drugi celini. Bila sem prestrašena.

Zame je bil prehod iz srednje šole na fakulteto izredno težak. Čeprav sta bili ob meni prijazni cimri in okrog mene na tisoče študentov, se nikdar nisem počutila bolj osamljeno. Pritiski šole so bili zelo veliki. Nisem vedela, kaj bi rada študirala, predmeti pa so se mi zdeli izziv. Borila sem se tudi v čustveno manipulativnem odnosu, zaradi katerega je močno trpelo moje duševno zdravje. Zajel me je strah pred prihodnostjo.

Kmalu sem zaradi potrtosti, strahu in osamljenosti težko delovala. Celo običajne rutine so se mi zdele nemogoče. Nekega jutra sem nebeškega Očeta prosila, naj mi da moč, da se bom prebila skozi dan. »Tega ne zmorem več sama,« sem molila. V redkem trenutku duševne in čustvene jasnosti sem v mislih prejela besede: »Ni ti treba.« V mislih me je navdal mir. Vihar v mojih mislih se je polegel.

Naslednjih nekaj mesecev (in let) ni bilo lahko. Občutki potrtosti in osamljenosti niso nemudoma izginili. A prvič sem na osebni ravni razumela, kaj pomeni imeti Odrešenika. Vedela sem, da razume moje izzive in bolečine. Vedela sem, da je edini, ki mi lahko pomaga, in mi je.

Leta kasneje sem bivša misijonarka, diplomirala sem na fakulteti in sem srečno poročena. In vem, da nobenega od teh ciljev ne bi dosegla, če ne bi zaupala v Gospoda.

Utihni! Moči!

Jezus je bil na čolnu z apostoli in je spal, ko je nastal hud vihar. Apostoli so Jezusa zbudili, rekoč: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« (Marko 4:38) Ravno ko so mislili, da bodo v divjem viharju umrli, je Gospod vstal in »zapretil vetru in rekel jezeru: ‘Utihni! Molči!’ In veter se je polegel in nastala je globoka tišina.« (Marko 4:39)

Kolikokrat v življenju ste se spraševali: »Ti ni mar, da sem izgubljen?« Ko greste skozi težke izzive, se včasih zlahka počutite osamljeno in zapuščeno. Morda se sprašujete, zakaj Gospod ne pomiri vaših viharjev. Morda se zdi, da nikoli ne boste dosegli tiste »globoke tišine«, o kateri govori 39. verz.

Kakorkoli, pomemben del te zgodbe je načelo, ki ga je Odrešenik učil v nadaljevanju. Rekel je: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Marko 4:40) Apostoli so v trenutku strahu in obupa pozabili, s kom so. Na njihovi barki je spal Božji Sin, ki je ustvari sámo zemljo. Zakaj bi se bali?

Odrešenik ima podobno moč, da pomiri vsak vihar v vašem življenju. Lahko vam odvzame bolečine, napravi, da so vaša bremena lažja, in vam da luč, ko ste v temi. Vaš del v tem procesu je, da še bolj verujete v Jezusa Kristusa.

Moč poiščite v Gospodu

Če boste živeli z večjo vero, boste v življenju deležni večje Kristusove moči. Ko je Razafimalaza z Madagaskarja zaključeval težko šolsko leto, mu je umrla teta. Bil je pobit. Med poukom je bilo zanj skoraj nemogoče, da bi se zbral. Pripravljal se je na zaključne izpite na koncu leta. Molil je: »Prosim, odvzemi mi žalost in mi daj moč, da bom jutri šel na izpit.« Ko je Razafimalaza zmolil, je čutil, da je okrepljen. »Čutil sem, kakor da bi pozabil na svojo žalost,« je rekel. »Bog mi daje moč, da naredim karkoli.«

Pomembno je, da si zapomnimo, da Gospod včasih pomiri viharje v vašem življenju, včasih pa namesto tega pomiri in potolaži vas, ko vihar divja naprej. Če verujete vanj, prav tako zaupate v njegovo voljo in čas. Verjamete, da vam bo pomagal ne glede na to, kdaj dejansko prideta vaš mir in tišina.

Zaupanje v Gospodov čas

Dekle po imenu Ann pozna občutke strahu. »Opravka imam s hudo tesnobo in blagim ADHD,« pravi. »Včasih zaradi tega čutim, da me drugi ne razumejo, in je težko ohranjati večno perspektivo. Nedavno sem v Prvi Mojzesovi knjigi brala o Sari, ki je morala desetletja čakati, preden je imela otroka. Spoznala sem, da bom morda prav tako morala dolgo čakati, da se bom pozdravila. Vem, da me Kristus ne bo zapustil, ko bom doživljala tesnobo. Ob meni je, da mi pomaga skozi to.«

Če se odločimo, da bomo zaupali Gospodu, ne pomeni, da moramo prezreti ogromne izzive v svojem življenju. Pomeni pa, da bi se morali »osredotočiti na neskončno veličino, dobroto in absolutno moč [svojega] Boga, zaupajoč mu /…/ radostnega srca«.¹ Ko ste osamljeni, žalostni, živčni ali čakate obljubljene blagoslove, se spomnite naslednjega vprašanja: Ali na »globoko tišino« čakate prestrašenega srca ali zvestega srca?