Zakaj tudi jaz potrebujem Jezusa Kristusa

Tracy Y. Browning

druga svetovalka v generalnem predsedstvu Osnovne

Razumevanje našega odnosa z Odrešenikom je bistveno.

»Zakaj tudi jaz potrebujem Jezusa Kristusa? To je pomembno vprašanje, ki si ga morate zastaviti sami – ne vsesplošni »vsi« ali družinski »mi«. Temveč res »jaz«. Kakšen je moj odgovor na to vprašanje?

Odgovor, ki sem ga našla sama, sem prejela s svojimi vernimi dejanji, vsakodnevnim prizadevanjem, da bi živela v skladu s svojimi zavezami, vključno s krstno zavezo, in učenjem, kako poslušati Gospodov glas po njegovem Duhu. In kar je najpomembnejše, osredotočal se je na moj odnos z Odrešenikom.

Odnos z Odrešenikom

Z gotovostjo lahko naštejem razloge, zakaj potrebujem starše ali najbližje prijatelje. Te odnose sem redno negovala. Kako dragoceni so v mojem življenju, je tako vidno in trdno kot čas in trud, ki ju vlagam v to, da sem jim blizu s preprostimi stvarmi, kot so redni pogovori, spoznavanje in dopuščanje, da njihova pravična modrost vpliva na moje življenje.

Naš odnos z Jezusom Kristusom lahko poteka po podobnem vzorcu. Potrebna je vsakodnevna molitev k nebeškemu Očetu v imenu Jezusa Kristusa. Prav tako je treba Odrešenika spoznavati s preiskovanjem svetih spisov, branjem besed prerokov in apostolov in poslušanjem Duha. Ta odnos poglabljam, ko dovolim, da vse, kar se učim, vpliva na moje življenje in moj značaj.

Razmislite tudi o načrtu odrešitve. Naslov »načrt odrešitve« nakazuje, da vi in jaz – vsi ljudje – potrebujemo odrešitev in da je odrešitev del načrta za to življenje. Potrebovali smo pomoč in se nismo mogli rešiti sami.

A Bog nas je poslal na zemljo z večno obljubo, da bo priskrbel Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki bo premagal ovire, ki nas ločujejo od Božje navzočnosti.¹ In ko z Bogom sklenemo zavezo, obljubi, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, ne da bi nam vzel možnost, da se odločimo, da nam bo pomagal spolnjevati svete obljube, ki smo mu jih dali.²

Morala sem vedeti, da Kristus razume

Krstila sem se, ko sem bila stara šestnajst let in sem živela v New York Cityju. Sprva se mi je zdelo, da veliko časa porabim za krmarjenje med svojo na novo odkrito vero z zaveznim odnosom z Bogom in svojimi odnosi s prijatelji.

Skrbelo me je, da v šoli ne bom imela prijateljev, s katerimi bi se lahko povezala. Toda moji prijatelji so bili navajeni početi stvari, za katere sem spoznala, da škodujejo mojemu duhu in da niso v skladu s tem, da sem prevzela ime Jezusa Kristusa. Vedela sem, da Jezus Kristus želi, da sprejemam boljše odločitve.

Nisem pa vedela, ali Odrešenik razume, kako v navzkrižju sem se počutila. Vsak dan je bilo težje, saj so me vabili, naj počnem stvari, za katere sem vedela, da niso dobre. Včasih sem jih opravičevala kot neškodljive, vendar sem vedela, da sklepam kompromise, ki jih ne bi smela.

Morala sem vedeti, da Odrešenik razume, kako osamljeno in krivo sem se počutila, če sem samo pomislila na znižanje evangeljskih meril, da bi lahko čutila pripadnost svojim prijateljem. Čutila sem, da se utapljam. Potrebovala sem rešitev. Potrebovala sem Jezusa Kristusa.

Ko se je moj odnos z njim poglobil

Moj odnos z Jezusom Kristusom se je poglobil, ko sem ugotovila, zakaj ga potrebujem tudi jaz. Takrat sem se začela premikati od tega, da bi morala živeti po evangeliju, k razumevanju, zakaj želim živeti po evangeliju in ga prositi za pomoč, da bi to počela. Preprosto sem pokleknila in izlila svoje srce Bogu z upanjem, da mu je mar zame in za mojo težavo, da je načrt odrešitve zasnovan tako, da mi pomaga, da je celo moja sreča del načrta.

Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Potem ko vi in jaz z Bogom sklenemo zavezo, naš odnos z njim postane veliko bolj poglobljen kot pred zavezo. Bog se zato, ker smo z njim v zavezi, nikoli ne bo naveličal prizadevati, da bi nam pomagal, mi pa nikoli ne bomo izčrpali njegove milostne potrpežljivosti do nas.«³

Z nebeškim Očetom sem govorila o tem, kako krivo se počutim, kako ne vem, kaj naj storim, da bi ohranila tako svoja merila kot svoje prijatelje. Povedala sem mu, da sem nesrečna in bi resnično potrebovala njegovo pomoč.

Šele na kolenih sem začela doživljati mir. Ta občutek miru mi je pomagal razumeti, da Odrešenik res ve, kako se počutim, in mu je res mar – pravzaprav zelo.

Ko sem postala starejša in dobila širši zorni kot, sem spoznala, da se vsakič, ko pridem k Bogu s prošnjo za pomoč ali odpuščanje, zdi, da sem v prenesenem pomenu prenesena v vrt Getsemani, kjer je naš Odrešenik trepetal v bolečinah in trpel v telesu in duhu zaradi napak in grehov, ki nas ločujejo od Boga.⁴ To me spomni, da razume, kaj preživljam – bolj kot bi to kadarkoli lahko kdo drug.

Nisem sama

Ko sem se dvignila s kolen, mi je Duh pomagal prepoznati nekatere stvari in me navdihnil, da sem naredila druge stvari. Najprej sem se spomnila, da je bila ena od mojih prijateljic muslimanka in da od nje nikoli nismo zahtevali, naj odstopa od svojih meril, ker smo spoštovali njeno vero in razumeli, da nekaterih stvari ne sme početi. Začutila sem navdih, naj s prijatelji spregovorim o svoji novi veri, da bodo tudi oni lahko bolje razumeli mene in zakaj so moja nova merila pomembna zame.

Začela sem z majhnimi koraki. Prijateljici sem povedala, kako mi je težko. Bila je prijazna in spoštljiva. Pomagala mi je, ko sem govorila z drugimi prijatelji. Vsi niso razumeli, vendar sem sčasoma videla, da so naredili načrte, pri katerih sem lahko sodelovala in ki niso kršili mojih obljub Bogu.

Vem, da bi vsi potrebovali več moči, da bi se uprli stalnemu vplivu sveta. Pri tem nam pomaga spolnjevanje zavez, v središču naših zavez pa je Jezus Kristus.⁵ Sama sem ugotovila – zakaj tudi jaz potrebujem Jezusa Kristusa.

K Bogu domov se ne morem vrniti sama. Na tej poti domov mene – in vse nas – čaka veliko vsakodnevnih majhnih korakov in vsakodnevnih izkušenj. A kako blagoslovljeni smo kot tisti, ki sklepajo zaveze in spolnjujejo zaveze, da se Bog »ne bo nikoli utrudil v svojih prizadevanjih, da bi nam pomagal«, dokler ne pridemo tja.