10:52

Dom - šola življenja

starešina Enrique R. Falabella

član prvega zbora sedemdeseterih

Lekcij se naučimo doma - to je kraj, ki lahko postane košček nebes na zemlji.

Nekateri starši se izgovarjajo, da je razlog za napake, ki so jih naredili doma, v tem, da ni šole za starše.

V resnici takšna šola obstaja in je lahko najboljša od vseh. Ta šola se imenuje dom.

Ko se na krilih spomina vrnem v preteklost, se spomnim dragocenih trenutkov, ki sem jih doživel z ženo. Ko bom o teh spominih pripovedoval, se boste lahko spomnili lastnih izkušenj - srečnih in žalostnih; učimo se iz vseh.

1. Tempelj je pravi kraj

Ko sem se vrnil z misijona, sem spoznal lepo dekle z dolgimi, črnimi lasmi, ki so ji segali do pasu. Imela je lepe, velike oči medene barve in nalezljiv nasmeh. Ko sem jo prvič zagledal, me je očarala v trenutku.

Moja žena si je za cilj postavila, da se bo poročila v templju, čeprav je bil takrat najbližji oddaljen več kot 6.400 kilometrov.

Najina civilna poroka je bila obenem vesel in žalosten dogodek, saj je imela omejen rok veljavnosti. Uradnik je izgovoril besede: »In zdaj vaju razglašam za moža in ženo,« takoj za tem pa je rekel, »dokler vaju smrt ne loči.«

Tako sva si z odrekanjem kupila enosmerno vozovnico do templja Mesa v Arizoni.

Ko sva v templju klečala pri oltarju, je pooblaščeni služabnik izgovoril besede, po katerih sem hrepenel, s katerimi naju je razglasil za moža in ženo za čas in za vso večnost.

Prijatelj naju je peljal v nedeljsko šolo. Med sestankom je vstal in naju predstavil razredu. Po sestanku je k meni stopil neki brat in se z mano rokoval, pri tem pa mi je v dlan stisnil dvajsetdolarski bankovec. Kmalu po tem je isto storil še en brat in mi na moje presenečenje tudi on v roki pustil bankovec. S pogledom sem hitro poiskal ženo, ki je bila na drugi strani sobe, in ji zaklical: »Blanquy, z vsemi se rokuj!«

Kmalu sva zbrala dovolj denarja za povratek v Gvatemalo.

Knjiga Nauk in zaveze nas uči, da so v celestialni slavi tri nebesa oziroma stopnje. Da bi dosegli najvišjo, moramo stopiti v ta duhovniški red.¹

2. Za prepir sta potrebna dva

Moja žena ima moto: »Za prepir sta potrebna dva in jaz nikoli ne bom ena od njiju.«

Gospod je jasno opisal lastnosti, ki naj bi nas vodile v odnosih z drugimi ljudmi. To so prepričevanje, velika potrpežljivost, blagost, krotkost in nehlinjena ljubezen.²

Telesna zloraba v družini se v določenih družbah pojavlja manj pogosto in tega se veselimo. Vendar smo še daleč od izkoreninjenja čustvene zlorabe. Škoda, ki jo povzroči tovrstna zloraba, ostane v našem spominu, rani našo osebnost, nam v srcu zaseje sovraštvo, nam da slabo samopodobo in nas navda s strahom.

Ni dovolj zgolj sodelovati v obredu celestialne poroke. Celestialno življenje moramo tudi živeti.

3. Otrok, ki poje, je vesel otrok

To je še en ženin moto, ki ga pogosto omenja.

Odrešenik je razumel pomembnost svete glasbe. Potem, ko je s svojimi učenci obhajal pasho, sveti spisi pravijo: »In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.«³

In po preroku Josephu Smithu je rekel, da se radosti v pesmi srca in da je pesem pravičnih molitev k njemu in da bomo zaradi tega blagoslovljeni.⁴

Kako ganljivo je, ko poslušamo otroka, ki so ga starši naučili peti Božji sem otrok⁵!

4. Potrebujem tvoj objem

Besede »rad te imam«, »najlepša hvala« in »odpusti mi« so kot balzam za dušo. Solze spremenijo v srečo. Potolažijo pobito dušo in okrepijo blage občutke srca. Kot rastline zaradi pomanjkanja dragocene vode tudi naša ljubezen ovene in umre, če ljubezni ne izrazimo z besedami in dejanji.

Spominjam se dni, ko sva si pošiljala ljubezenska pisma po navadni pošti, ali kako sva zbirala kovance, da sva svoje drage poklicala iz telefonske govorilnice, ali kako sva na navaden papir risala in pisala ljubezenske pesmi.

Danes se vse to sliši kakor muzejsko gradivo.

Tehnologija v teh dneh in dobi omogoča, da delamo čudeže. Kako enostavno je poslati tekstovno sporočilo o ljubezni in hvaležnosti! Mladi to delajo ves čas. Sprašujem se, če se bodo tega in drugih čudovitih običajev držali tudi, ko bodo poročeni. V enem od zadnjih tekstovnih sporočil, ki mi jih je poslala žena, je pisalo: »Objem kot nebesa, poljub kot sonce in večer kot luna. Srečni dan, ljubim te!«

Ko dobim tako sporočilo, se počutim, kot bi bil v nebesih.

Naš nebeški Oče je popoln vzor v izražanju ljubezni. Ko je predstavil svojega Sina, je rekel: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«⁶

5. Rad imam Mormonovo knjigo in Odrešenika, Jezusa Kristusa

Ko vidim ženo vsak dan brati Mormonovo knjigo, me prevzamejo čustva. Njeno pričevanje lahko občutim ob samem pogledu na njen radostni obraz, ko bere odlomke, ki pričujejo o Odrešenikovem poslanstvu.

Kako modre so Odrešenikove besede: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.«⁷

To me je navdihnilo, da sem vnukinjo Raquel, ki se je pred kratkim naučila brati, vprašal: »Kaj ko bi si za cilj postavila, da boš prebrala Mormonovo knjigo?«

Odgovorila je: »Ampak dedek, to je tako težko. To je debela knjiga.«

Potem sem jo prosil, naj mi prebere eno stran. Vzel sem štoparico in meril čas. Rekel sem: »Potrebovala si samo tri minute in španska izdaja Mormonove knjige ima 642 strani, torej boš potrebovala 1.926 minut.«

To jo je skoraj še bolj prestrašilo, zato sem številko delil s šestdesetimi minutami in ji povedal, da bo za branje potrebovala zgolj dvaintrideset ur. To je manj kot dan in pol!

Potem mi je rekla: »Dedek, to je tako lahko.«

Na koncu so Raquel, njen brat Esteban in najini drugi vnuki za branje potrebovali več časa, ker je to knjiga, ki jo je treba brati v duhu molitve in premišljevanja.

Sčasoma, ko se naučimo radostiti v svetih spisih, bomo vzkliknili kot psalmist: »Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom.«⁸

6. Svetih spisov ni dovolj le poznati; moramo jih živeti

Spominjam se, da sem, ko sem prišel z misijona in sem svete spise marljivo preučeval, mislil, da vem vse. Med dvorjenjem sva z Blanquy skupaj preučevala svete spise. Iz svojih zapiskov in navedkov sem ji prebiral številne stvari, da bi ji podal svoje razumevanje evangelija. Po poroki sem prišel do resnega spoznanja, ko sem se od nje naučil veliko lekcijo: lahko sem se trudil, da bi jo učil o evangeliju, ampak ona me je naučila, kako ga živeti.

Ko je Odrešenik zaključil govor na gori, je modro svetoval: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo.«⁹

Tisti, ki živijo po celestialnih načelih, ki jih najdemo v svetih spisih, tolažijo tiste, ki trpijo. Potrtim prinesejo radost, izgubljenim vodstvo, obupanim mir in zanesljivo vodstvo tistim, ki iščejo resnico.

Če povzamem:

Tempelj je pravi kraj.
Za prepir sta potrebna dva in jaz nikoli ne bom ena od njiju.
Otrok, ki poje, je vesel otrok.
Potrebujem tvoj objem.
Rad imam Mormonovo knjigo in Odrešenika, Jezusa Kristusa.
Svetih spisov ni dovolj le poznati; moramo jih živeti.

Te in številne druge lekcije se naučimo doma – to je kraj, ki lahko postane košček nebes na zemlji.¹⁰ Pričujem, da nas evangelij Jezusa Kristusa in načrt nebeškega Očeta zanesljivo vodita v tem življenju in nam prinašata obljubo o večnem življenju, v imenu Jezusa Kristusa, amen.