Zagovornice razglasa o družini
Bonnie L. Oscarson
generalna predsednica Mladenk
Pomagajmo graditi Božje kraljestvo, tako da se drzno zoperstavimo in smo zagovornice zakonske zveze, duhovništva in doma.
Kakšen privilegij in radost je, da pripadamo temu čudovitemu zboru deklet in žensk! Kako blagoslovljene smo kot ženske, ker smo se nocoj združile v enotnosti in ljubezni!
Nedavno sem brala zgodbo o Marie Madeline Cardon, ki je z družino sprejela sporočilo o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa od prvih misijonarjev, ki sta bila leta 1850 poklicana, da služita v Italiji. Krstili so se, ko je bila še dekle, stara 17 ali 18 let. Ko se je neke nedelje družina zbrala k bogoslužju pri njih doma visoko v severnoitalijanskih Alpah, se je okrog hiše zbrala jezna drhal mož, vključno z nekaterimi lokalnimi duhovniki. Začeli so kričati, vpiti in klicati, naj misijonarja pripeljejo ven. Ne verjamem, da so se vsi neučakani hoteli učiti evangelija – nameravali so ju poškodovati. Mlada Marie je bila tista, ki je odločno stopila iz hiše, da bi se soočila z drhaljo.
Še naprej so se zlobno drli in zahtevali, da misijonarja pripeljejo ven. Marie je z roko dvignila Sveto pismo in jim ukazala, naj odidejo. Rekla jim je, da sta starešini v njenem varstvu in da jima ne morejo skriviti niti enega lasu na glavi. Prisluhnite njenim besedam: »Vsi so osuplo obstali. /…/ Z menoj je bil Bog. On mi je položil tiste besede v usta, sicer jih ne bi mogla izgovoriti. Vse je v trenutku potihnilo. Močna divja skupina moških je nemočno stala pred šibkim, tresočim se, a neustrašnim dekletom.« Duhovniki so drhal prosili, naj se razide, kar so osramočeni, prestrašeni in obžalujoč tiho storili. Mala čreda je svoj sestanek zaključila v miru.1
Ali si sploh lahko predstavljate to pogumno dekle, istih let kot ste številne od vas, kako se je hrabro in prepričljivo zoperstavila drhali in zagovarjala svoja novo odkrita prepričanja?
Sestre, le malo od nas se bo kdaj moralo soočiti z jezno drhaljo, toda na tem svetu se odvija vojna, ki napada naše najbolj cenjene in osnovne nauke. Zlasti govorim o nauku o družini. O svetosti doma in bistvenih namenih družine se dvomi, se jih kritizira in napada na vseh frontah.
Ko je predsednik Gordon B. Hinckley pred dvajsetimi leti prvič prebral razglas »Družina: razglas svetu« smo bili hvaležni za jasnost, preprostost in resnico tega razodetega dokumenta in smo to cenili. A le malo smo se takrat zavedali, kako brezupno bomo potrebovali te osnovne izjave v današnjem svetu kot merila, s katerimi bomo presojali vsak nov veter posvetne dogme, ki prihaja nad nas od medijev, spleta, učenjakov, televizije in filmov ter celo zakonodajalcev. Razglas o družini je postal naše merilo za presojanje življenjskih nazorov sveta in pričujem, da načela, predstavljena v tej izjavi, veljajo danes prav tako kakor so takrat, ko nam jih je pred skoraj dvajsetimi leti podal Božji prerok.
Smem izpostaviti nekaj očitnega? Življenje se vsakemu od nas le redkokdaj odvija natančno po načrtih in zelo dobro se zavedamo, da vse ženske ne doživljajo tega, kar razodetje opisuje. Vseeno je pomembno, da razumemo in učimo Gospodov vzorec in si za uresničitev tega vzorca prizadevamo po najboljših močeh.
Vsaka od nas mora v tem načrtu odigrati svojo vlogo in vsaka od nas je v Gospodovih očeh enako cenjena. Zapomniti bi si morale, da ljubeči nebeški Oče pozna naše pravične želje in bo izpolnil svoje obljube, da pred tistimi, ki zvesto spolnjujejo svoje zaveze, ne bo nič zadržano. Nebeški Oče ima poslanstvo in načrt za vsako od nas, a ima tudi svoj urnik. Eden najtežjih izzivov v tem življenju je imeti vero v Gospodov čas. Dobro je imeti v mislih alternativni načrt, ki nam pomaga spolnjevati zaveze ter biti dobrotljive in pravične ženske, ki gradijo kraljestvo, ne glede na to, katero pot uberejo naša življenja. Svoje hčere moramo učiti, naj stremijo k idealnemu, vendar načrtujejo za nepredvideno.
V tem jubilejnem dvajsetem letu po objavi razglasa o družini bi rada objavila izziv za vse nas ženske v Cerkvi, da bi bile zagovornice razglasa »Družina: razglas svetu«. Prav kakor je Marie Madeline Cardon pogumno branila misijonarja in svoja novo odkrita prepričanja, moramo me drzno braniti Gospodove razodete nauke, ki opisujejo zakonsko zvezo, družine in božanske vloge moških in žensk ter pomembnost doma kot svetega kraja – celo ko nam svet na ušesa kriči, da so ta načela zastarela, omejena in neustrezna. Vsaka, ne glede na zakonske okoliščine ali število otrok, lahko zagovarja Gospodov načrt, opisan v razglasu o družini. Če je to Gospodov načrt, bi moral biti tudi naš načrt!
Razglas uči tri načela, ki po mojem mnenju še zlasti potrebujejo stanovitne zagovornice. Prvo je zakonska zveza med moškim in žensko. Sveti spisi nas učijo: »Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske.«2 Za prejetje polnosti duhovniških blagoslovov se morata mož in žena pečatiti v Gospodovi hiši, skupaj pravično delati in ostati zvesta svojim zavezam. To je Gospodov načrt za njegove otroke in noben obseg javne razprave ali kritike ne bo spremenil, kar je Gospod razglasil. Še naprej moramo biti vzor pravične zakonske zveze, si za ta blagoslov prizadevati v življenju in verjeti, če prihaja počasi. Bodimo zagovornice zakonske zveze, kakor jo je odredil Gospod, medtem ko še naprej izkazujemo ljubezen in sočutje tistim z drugačnimi pogledi.
Naslednje načelo, ki kliče po naših zagovorniških glasovih, izpostavlja božanske vloge mater in očetov. Svoje otroke goreče učimo, naj v tem življenju merijo visoko. Še posebej bi rade poskrbele, da naše hčere vedo, da imajo potencial, da dosežejo in so vse, kar si lahko predstavljajo. Upamo, da se bodo rade učile, da bodo izobražene, nadarjene in morda celo postale naslednja Marie Curie ali Eliza R. Snow.
Ali svoje sinove in hčere učimo tudi, da ni večje časti, ne višjega naziva in ne pomembnejše vloge v tem življenju, kot sta materinska in očetovska? Upam, da bomo svoje otroke, ko jih bomo spodbujale, naj v tem življenju sežejo prav po najboljšem, učile tudi spoštovati in poveličati vlogo, ki jo v Očetovem načrtu igrajo matere in očetje.
Najina najmlajša hči Abby je videla edinstveno priložnost, da je zagovornica materinske vloge. Nekoč so jo iz šole njenih otrok obvestili, da bodo imeli dan poklicnih predstavitev. Starši so bili naprošeni, naj pošljejo prijavnice, če bi radi prišli v šolo otroke učit o svoji službi, in Abby je začutila navdih, da bi prišla spregovorit o materinstvu. Iz šole ni bilo odgovora in ko se je poklicni dan približeval, je naposled poklicala v šolo, misleč, da so njeno prijavnico morda izgubili. Organizatorji so na vso moč iskali in našli dve učiteljici, ki sta privolili, da pride Abby ob koncu poklicnega dne in govori v njunem razredu.
Abby je v svoji zabavni predstavitvi otroke med drugim učila, da mora biti kot mati vsaj malo izvedena v zdravstvu, psihologiji, veri, poučevanju, glasbi, literaturi, umetnosti, financah, okraševanju, oblikovanju pričeske, vožnji avtomobila, športu, kulinarični umetnosti in še v marsičem drugem. Na otroke je to naredilo velik vtis. Končala je tako, da je prosila otroke, naj se svoje matere spomnijo tako, da ji napišejo zahvalno sporočilce, v katerem se ji zahvalijo za številna ljubeča dejanja služenja, ki so jih deležni vsak dan. Abby je čutila, da so otroci svoje matere videli v popolnoma novi luči in da je to, če si mati ali oče, velike vrednosti. Letos se je spet prijavila za poklicni dan in povabili so jo, da ga predstavi v šestih razredih.
O svoji izkušnji je povedala naslednje: »Čutim, da otrok v tem svetu zlahka dobi občutek, da je starševstvo postranska služba ali včasih celo neizbežna nevšečnost. Rada bi, da bi vsi otroci občutili, da so za svoje starše najpomembnejša prioriteta, in jim morda povedala, kako pomembno je zame, da sem starš, da bi jim to pomagalo, da bi spoznali, kaj vse njihovi starši naredijo zanje in zakaj.«
Naš ljubi prerok, predsednik Thomas S. Monson, je čudovit vzor spoštovanja žensk in materinstva, zlasti lastne matere. Ko je omenjal naše zemeljske matere, je dejal: »Ko bi le vsak od nas varoval naslednjo resnico: Človek ne more pozabiti matere in se spominjati Boga. Človek se ne more spominjati matere in pozabiti Boga. Zakaj? Ker sta ti dve sveti bitji, Bog in [naša zemeljska] mati, partnerja v stvarjenju, v ljubezni, v žrtvovanju, v služenju, enotna.«3
Zadnje načelo, ki ga moramo zagovarjati in braniti, je svetost doma. Vzeti moramo termin, o katerem se včasih govori s posmehom, in ga poveličati. To je termin gospodinja. Vsi mi – ženske, moški, mladi in otroci, samski in poročeni – lahko delamo na tem, da smo gospodinje in gospodinjci. Poskrbeti bi morali, da bi naš »dom postal« kraj reda, zatočišče, svet in varen. Naš dom bi moral biti kraj, kjer je moč v veliki meri občutiti Gospodovega Duha in kjer se preučuje, uči in živi svete spise in evangelij. Kako močno bi lahko spremenili svet, če bi vsi ljudje nase gledali kot na tiste, ki ustvarjajo pravičen dom. Branimo dom kot kraj, ki je po svetosti takoj za templjem.
Sestre, hvaležna sem, da sem ženska v teh poslednjih dneh. Imamo priložnosti in možnosti, ki jih ni imel noben drug rod žensk na svetu. Pomagajmo graditi Božje kraljestvo, tako da se drzno zavzamemo in branimo zakonsko zvezo, starševstvo in dom. Gospod nas potrebuje kot pogumne, stanovitne in neomajne bojevnice, ki bodo zagovarjale njegov načrt in odraščajoče rodove učile o njegovih resnicah.
Pričujem, da nebeški Oče živi in ljubi vsako od nas. Njegov Sin, Jezus Kristus, je naš Odrešenik in Odkupitelj. To vam pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.