»Mar ni to post, kakršnega sem izbral?

predsednik Henry B. Eyring

prvi svetovalec v Prvem predsedstvu

Vaše postno darovanje ne bo zgolj nahranilo in obleklo teles. Ozdravilo in spremenilo bo srca.

Moji dragi bratje in sestre, vesel sem, ker vam na tej generalni konferenci Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni lahko pošljem ljubezen. Ta radost izhaja iz pričevanja Duha, da se Odrešenikova ljubezen dotika vsakega od vas in vseh otrok nebeškega Očeta. Nebeški Oče želi svoje otroke blagosloviti duhovno in posvetno. Razume vsako njihovo potrebo, bolečino in upanje.

Ko komu pomagamo, Odrešenik čuti, kakor da smo prišli na pomoč njemu.

Povedal nam je, da je to res, ko je opisal trenutek v prihodnosti, ki ga bomo vsi doživeli, ko ga bomo videli, potem ko se bo naše življenje na tem svetu zaključilo. Slika tistega dne je v mojih mislih postajala vse jasnejša v dneh, ko sem molil in se postil, da bi izvedel, kaj naj ta dopoldan rečem. Gospodov opis tega prihodnjega razgovora je bil dan njegovim učencem in opisuje, kaj si z vsem srcem želimo, da bi veljalo tudi za nas:

»Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ʻPridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!

Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,

nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.ʼ

Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ʻGospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?

Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli?

Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?ʼ

Kralj jim bo odgovoril: ʻResnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.ʼ«¹

Vi in jaz si želimo to toplo Odrešenikovo dobrodošlico. Ampak kako naj si jo zaslužimo? Lačnih, brezdomnih in osamljenih otrok nebeškega Očeta je več, kot jim sploh lahko pomagamo. In številke vse bolj rastejo in presegajo naše moči.

Zato nam je Gospod dal nekaj, kar lahko naredi vsak od nas. Ta zapoved je tako preprosta, da jo lahko razume otrok. To je zapoved s čudovito obljubo ljudem v stiski in nam.

To je zakon posta. Besede v Izaijevi knjigi so Gospodov opis zapovedi in blagoslova, na voljo nam v njegovi Cerkvi:

»Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem?

Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo.

Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: ‘Tukaj sem!ʼ Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje,

če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.

Gospod te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt, kakor vodni vrelec, ki mu voda ne usahne.«²

Tako nam je Gospod dal preprosto zapoved s čudovito obljubo. V današnji Cerkvi nam je ponujena priložnost, da se enkrat mesečno postimo in preko škofa ali predsednika veje radodarno damo postno darovanje za dobro revnih in pomoči potrebnih. Nekaj tega, kar daste, se bo uporabilo kot pomoč ljudem okrog vas, morda za nekoga v vaši družini. Gospodovi služabniki bodo molili in se postili za razodetje, da bodo vedeli, komu pomagati in kakšno pomoč nuditi. Česar se ne potrebuje za to, da bi se pomagalo ljudem v vaši lokalni cerkveni enoti, bo na razpolago za blagoslov drugih članov Cerkve po svetu, ki so v stiski.

Zapoved, naj se postimo za revne, prinaša veliko blagoslovov. Predsednik Spencer W. Kimball je nespolnjevanje tega zakona imenoval greh opustitve, ki ima visoko ceno. Napisal je: »Gospod veliko obljublja tistim, ki se postijo in pomagajo pomoči potrebnim. /…/ Navdih in duhovno vodstvo bosta spremljali pravičnost in bližina z nebeškim Očetom. Če bi ta pravični post opustili, bi bili za te blagoslove prikrajšani.«³

Enega teh blagoslov sem prejel zgolj pred nekaj tedni. Ker generalna konferenca poteka konec tedna, ko je navadno postni sestanek s pričevanji, sem se postil in molil, da bi vedel, kako naj še spolnjujem zapoved, da bom skrbel za pomoči potrebne.

V soboto, ko sem se še postil, sem se prebudil ob šestih zjutraj in ponovno molil. Začutil sem, da moram pogledati novice po svetu. Prebral sem naslednje poročilo:

Ko se je tropski ciklon Pam spustil naravnost na Port Vilo, glavno mesto Vanuatuja, je uničil številne domove. V Vanuatuju je neurje, ki se je razširilo v notranjost in je bilo uradno eno najhujših dotlej, življenje vzelo vsaj šestim ljudem.

Ko je po Pacifiških otokih ciklon »nehal divjati, je komajda katero drevo še stalo pokonci«.⁴

Ekipa World Vision za oceno škode je ogled škode načrtovala potem, ko se bo neurje poleglo.

Prebivalcem so svetovali, naj si zavetje poiščejo v trdnih zgradbah, kakor so univerze in šole.

Nakar so rekli: »‘Najmočnejše, kar imajo, so zidane cerkve,’ je dejala Inga Mepham [iz] CARE International. /…/ ‘Nekateri tega nimajo. Težko je najti zgradbo, ki bo po vašem mnenju prestala peto stopnjo (neurja).’«⁵

Ko sem to prebral, sem se spomnil svojega obiska majhnih domov na Vanuatuju. V mislih sem si predstavljal, kako se ljudje stiskajo v domovih, ki so jih uničili vetrovi. In nato sem se spomnil tople dobrodošlice Vanuatujcev. Premišljeval sem o njih in o sosedih, ki bežijo na varno v našo zidano kapelo.

Nato sem si predstavljal škofa in predsednico Društva za pomoč, kako hodita med njimi in jim nudita tolažbo, odeje, hrano in vodo. Predstavljal sem si prestrašene otroke, ki se stiskajo skupaj.

Tako daleč so od doma, v katerem sem bral to poročilo, in vendar sem vedel, kaj bo Gospod naredil po svojih služabnikih. Vedel sem, da so otrokom nebeškega Očeta lahko pomagali zaradi postnih darovanj, ki so jih Gospodovi učenci, ki so bili daleč od njih, a blizu Gospoda, dali sami od sebe.

Zato nisem čakal na nedeljo. Tisto jutro sem svoje postno darovanje odnesel škofu. Vem, da škof in predsednica Društva za pomoč darovanja lahko uporabita zato, da se pomaga nekomu v moji soseski. Moje skromno darovanje morda ne bo potrebno v bližini, kjer živim z družino, lokalni presežek pa bi lahko dosegel celo Vanuatu.

Ljudi po svetu, ki jih Gospod ljubi in katerih gorje občuti, bodo doleteli drugi viharji in tragedije. Del vaših in mojih postnih darovanj se bo ta mesec uporabilo, da se bo nekje pomagalo nekomu, pomoč kateremu bo Gospod čutil, kakor če bi mu jo nudil sam.

Vaše postno darovanje ne bo zgolj nahranilo in obleklo teles. Ozdravilo in spremenilo bo srca. Morda si bo ta prejemnik zaradi prostovoljnega darovanja v srcu želel, da bi pomagal drugim v stiski. To se dogaja po vsem svetu.

Zgodilo se je v življenju sestre Abie Turay, ki živi v Sierri Leone. Leta 1991 se je začela državljanska vojna. V državi je divjala že leta. Sierra Leone je bila že prej ena najrevnejših držav na svetu. »Med vojno ni bilo jasno, kdo ima v državi oblast – banke so bile zaprte, vladni uradi prav tako, policijska sila [je bila proti uporniškim silam neučinkovita] /…/ in vladala je zmeda, ubijanje in gorje. Na deset tisoče ljudi je izgubilo življenja in več kot dva milijona ljudi je bilo prisiljenih zapustiti domove, da jih ne bi pobili.«⁶

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je rasla celo v takšnih časih.

Ena prvih vej je bila ustanovljena v mestu, v katerem je živela sestra Turay. Njen mož je bil prvi predsednik veje. Med državljansko vojno je služil kot predsednik okrožja.

»Ko gostje [zdaj] obiščejo dom sestre Turay, jim rada pokaže dva [zaklada] iz vojne: majčko z belimi in modrimi črtami iz bale rabljenih oblačil, [ki so jih darovali člani Cerkve], in odejo, ki je sedaj obrabljena in ima veliko lukenj.«⁷

Pravi: »Ta majčka je bila prvo /…/ oblačilo, ki sem ga [prejela]. /…/ Včasih sem jo nosila za na delo – tako dobra je bila. [V njej sem se počutila tako lépo.] Nisem imela drugih oblačil.

Med vojno nas je ta odeja grela, mene in moje otroke. Ko so nas uporniki napadli, je bilo to edino, kar sem pograbila, ko smo [se stekli skrit v grmovje]. Tako smo odejo vzeli s seboj. Grela nas je in nas varovala pred komarji.«⁸

»Sestra Turay govori o hvaležnosti za predsednika misijona, ki si je z [denarjem] v žepu utrl pot v državo, ki jo je razdejala vojna.« S tistimi sredstvi iz postnih darovanj nekoga, kot ste vi, so sveti kupili hrano, ki si je večina Sierraleončanov ne bi mogla privoščiti.⁹

Ko sestra Turay govori o tistih, ki so bili toliko radodarni, da so darovali za njihovo preživetje, pravi: »Ko pomislim [na] ljudi, ki so to naredili, /…/ čutim, da jih je [poslal] Bog, ker so bila navadna človeška bitja tako prijazna do [nas].«¹⁰

Ne dolgo tega je k Abie prisedel obiskovalec iz Združenih držav. Ko je bil z njo, je njegov pogled pritegnil »komplet svetih spisov, ki je bil na mizi«. Takoj je videl, da so dragoceni, »dobro označeni s pripisi ob stolpcih. Strani so bile [obrabljene]; nekaj je bilo raztrganih. Ovitek se ni več držal knjige.«

Svete spise je vzel v »roke in previdno obračal strani. In [našel je] rumeno potrdilo o desetini. Opazil je, da je Abie Turay v državi, v kateri je bil [dolar vreden svoje] teže v zlatu, plačala en dolar desetine, en dolar za misijonarski sklad in en dolar kot postno darovanje za tiste, ki so bili, po njenih besedah, ‘resnično revni’.«

Obiskovalec je svete spise sestre Turay zaprl in ko je stal ob tej zvesti afriški materi, je pomislil, da je na svetih tleh.¹¹

Prav kakor prejeti blagoslov zaradi vaših in mojih postnih darovanj lahko spremeni srca, jih lahko tudi post za dobro drugega. To lahko čuti celo otrok.

Za veliko otrok, in celo nekatere odrasle, je štiriindvajseturni post iz osebnih razlogov lahko težak. Lahko čutimo, z Izaijevimi besedami, da s postom »pokorimo svojo dušo«. Modri starši se zavedajo te možnosti in zato pozorno sledijo nasvetu predsednika Josepha F. Smitha: »Načelo jih je bolje učiti in jim dovoliti, da ga spolnjujejo, ko so dovolj stari, zato da se inteligentno odločijo.«¹²

Nedavno sem videl blagoslov tega nasveta. Eden mojih vnukov je spoznal, da štiriindvajseturni post presega njegove moči vztrajanja. Toda modra starša sta mu to načelo vseeno privzgojila v srcu. Eden njegovih sošolcev je zaradi nenadne smrti nedavno izgubil bratranca. Moj vnuk je na postni dan v trenutku, ko je, tako kot vsakič, začutil, da bo s postom pretežko nadaljeval, svojo mater vprašal, ali se bo žalujoči prijatelj počutil bolje, če bo s postom nadaljeval.

Njegovo vprašanje je bilo potrditev nasveta predsednika Josepha F. Smitha. Moj vnuk je prišel do točke, ko načela posta ni le razumel, temveč je bilo vsajeno v njegovo srce. Začutil je, da bodo njegov post in molitve za nekoga v stiski lahko Božji blagoslov. Če bo po tem načelu živel dovolj pogosto, mu bo v življenju prineslo čudovite posledice, kakor je obljubil Gospod. Duhovno bo blagoslovljen z močjo, da bo prejel navdih in se bo bolj sposoben upreti skušnjavam.

Ne poznamo vseh razlogov, zakaj je Jezus Kristus šel v divjino, da bi se postil in molil. Poznamo pa vsaj eno od posledic: Odrešenik se je v celoti zoperstavil Satanovim skušnjavam, naj zlorabi božansko moč.

Kratek čas, ko se vsak mesec postimo, in majhna vsota, ki jo darujemo za revne, nam lahko vsaj majčkeno spremeni naravo, da si več ne želimo, da bi delali húdo. A ko naredimo vse, kar sploh lahko, da bi molili, se postili in darovali za ljudi v stiski, se velika obljuba glasi:

»Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo.

Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: ‘Tukaj sem!ʼ«¹³

Molim, da bomo po te čudovite blagoslove prišli zase in za svoje družine.

Pričujem, da Jezus je Kristus, da se nas v njegovi Cerkvi prosi, naj mu pomagamo, ko na svoj način skrbi za revne, in da obljublja večne blagoslove, ki jih bomo deležni, ker mu pomagamo. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.