Zakaj poroka, zakaj družina
starešina D. Todd Christofferson
iz zbora dvanajstih apostolov
Družina, ustvarjena v zakonski zvezi moškega in ženske, nudi najboljše okolje za uspeh Božjega načrta.
Nad velikimi zahodnimi vrati znamenite Westminstrske opatije v Londonu v Angliji stojijo kipi desetih krščanskih mučenikov dvajsetega stoletja. Med njimi je Dietrich Bonhoeffer, odlični nemški teolog, ki se je rodil leta 1906.1 Postal je glasen kritik nacistične diktature ter njenega ravnanja z Judi in drugimi. Zaradi njegovega dejavnega odpora so ga zaprli in nazadnje v koncentracijskem taborišču usmrtili. Bil je ploden pisec in med njegovimi najboljšimi deli so pisma, ki jih je s pomočjo sočutnih ječarjev pretihotapil iz zapora, ki so kasneje izšla z naslovom Letters and Papers from Prison (Pisma in razprave iz zapora).
Eno tistih pisem je bilo namenjeno njegovi nečakinji pred poroko. Vključevalo je naslednje pomembne ugotovitve: »Zakonska zveza je več kot samo vzajemna ljubezen. /…/ V vajini ljubezni v svetu vidita le sebe, toda v zakonu sta člen verige rodov, ki pridejo in odidejo zaradi Boga v njegovo slavo in jih pokliče v svoje kraljestvo. V vajini ljubezni vidita samo nebesa vajine sreče, v zakonu pa sta postavljena pred vrsto odgovornosti do sveta in človeštva. Vajina ljubezen je vajina zasebna last, zakon pa je več kot nekaj zasebnega – je položaj, služba. Prav kakor je krona, in ne zgolj volja do vladanja, tista, ki napravi kralja, tako je zakon, in ne zgolj vajina vzajemna ljubezen, tisti, ki vaju združi v očeh Boga in ljudi. /…/ Ljubezen torej prihaja od vaju, zakon pa od zgoraj, od Boga.«2
Kako zakon med moškim in žensko preseže njuno vzajemno ljubezen in srečo, da postane »vrsta odgovornosti do sveta in človeštva«? V kakšnem smislu pride »od zgoraj, od Boga«? Če hočemo to razumeti, se moramo vrniti na začetek.
Preroki so razodeli, da smo najprej obstajali kot inteligence in da nam je Bog dal oblike oziroma duhovna telesa, s čimer smo postali njegovi otroci – sinovi in hčere nebeških staršev.3 V tem predzemeljskem življenju duš je napočil čas, ko je nebeški Oče v poglobljeni želji, da bi »imeli privilegij napredovati kakor on«,4 pripravil izvršilni načrt. V svetih spisih ima razna imena, med drugim »načrt odrešitve«,5 »veliki načrt sreče«6 in »načrt odkupitve«.7 Ta glavna namena načrta sta bila Abrahamu pojasnjena z naslednjimi besedami:
»In med njimi je stal eden, ki je bil kakor Bog, in tistim, ki so bili z njim, je rekel: Šli bomo dol, kajti tam je prostor, in vzeli bomo od teh snovi in naredili zemljo, na kateri bodo ti prebivali;
in s tem jih bomo preizkusili, da bomo videli, ali bodo storili vse, kar jim bo Gospod, njihov Bog, zapovedal;
in tisti, ki bodo obdržali svoje prvo stanje, bodo dobili še več; in tisti, ki svojega prvega stanja ne bodo obdržali, ne bodo imeli slave v istem kraljestvu s tistimi, ki so svoje prvo stanje obdržali; in tistim, ki obdržijo svoje drugo stanje, bo na njihovo glavo dodana slava na veke vekov.«8
Zahvaljujoč nebeškemu Očetu smo že postali duhovna bitja. Zdaj pa nam je ponudil pot za dovršitev oziroma izpopolnitev tega bitja. Da smo dobili še snovno telo, je bistveno za celostnost biti in slave, ki ju je deležen Bog. Če smo, ko smo bili z Bogom v predzemeljskem duhovnem svetu, pristali, da bomo sodelovali v njegovem načrtu – ali drugače rečeno »obdržali svoje prvo stanje« – smo »dobili« snovna telesa, ko smo prišli bivat na zemljo, ki jo je ustvaril za nas.
Če se bomo potem v tem življenju odločili »narediti vse, kar nam bo Gospod, naš Bog, zapovedal«, bomo obdržali svoje »drugo stanje«. To pomeni, da bomo po svojih odločitvah Bogu (in sebi) pokazali svojo zavezanost in zmožnost, da živimo po njegovi celestialni postavi, medtem ko nismo v njegovi navzočnosti in smo v snovnem telesu z vsemi močmi, željami in strastmi slednjega. Ali bomo lahko krotili meso, da bo postalo orodje duha in ne njegov gospodar? Ali nam bodo tako v času kot v večnosti lahko zaupane božanske moči, vključno z močjo spočetja življenja? Ali bomo kot posamezniki premagali zlo? Tistim, ki ga bodo, »bo na njihovo glavo dodana slava na veke vekov« – zelo značilni vidik te slave pa je vstalo, nesmrtno in poveličano snovno telo.9 Ni čudno, da smo ob teh čudovitih možnostih in obljubah »radostno vzkliknili«.10
Za uspeh tega božanskega načrta pa so potrebne vsaj štiri stvari:
Prva je bilo stvarjenje zemlje kot kraja našega bivanja. Ne glede na podrobnosti poteka stvarjenja vemo, da ni bil slučaj, temveč da ga je vodil Bog Oče in izvršil Jezus Kristus – »vse je nastalo po [njem] in brez [njega] ni nastalo nič, kar je nastalo«.11
Druga je stanje umrljivosti. Dejanje Adama in Eve je bilo za vse, ki so se odločili sodelovati v Očetovem velikem načrtu sreče.12 Njun padec je ustvaril potrebne pogoje za naše telesno rojstvo in za izkušnje smrtnika ter učenje izven Božje navzočnosti. S padcem je prišlo spoznanje dobrega in zla in od Boga dane močí za odločanje.13 Padec je naposled prinesel telesno smrt, ki je bila potrebna zato, da je naš čas na zemlji začasen, da ne bi vekomaj živeli v grehih.14
Tretja je odkupitev od padca. Vidimo vlogo smrti v načrtu nebeškega Očeta, toda ta načrt bi brez nekakšnega načina, da bi smrt naposled premagali, tako fizično kot duhovno, postal neučinkovit. Tako je Odkupitelj, edinorojeni Božji Sin, Jezus Kristus, trpel in umrl, da je odkupil prestopek Adama in Eve, s čimer je vsem omogočil vstajenje in nesmrtnost. In ker nihče od nas ne bo popolnoma in dosledno poslušen evangelijski postavi, nas njegova odkupna daritev pod pogojem kesanja odkupi tudi grehov. Zaradi Odrešenikove odkupne milostljivosti, s katero je omogočil odpuščanje grehov in posvetitev duše, se duhovno ponovno lahko rodimo in se spravimo z Bogom. Duhovna smrt – ločitev od Boga – se bo končala.15
Četrta in zadnja je okolje za naše telesno rojstvo in posledično ponovno duhovno rojstvo v Božje kraljestvo. Kajti da bi delo Boga uspelo, da bi bili povzdignjeni kakor on,16 je odredil, da se morajo moški in ženske poročiti in imeti otroke, s čimer bodo v družabništvu z njim ustvarili snovna telesa, ki so ključna za preizkus na zemlji in bistvena za večno slavo z njim. Odredil je tudi, da morajo starši ustvariti družine in svoje otroke vzgajati v luči in resnici17 ter jih tako voditi k upanju v Kristusa. Oče nam zapoveduje:
»O teh stvareh prosto učite svoje otroke, rekoč:
Da /…/ ker ste se v svet rodili z vodo in krvjo in duhom, ki sem ga napravil, in ste tako postali iz prahu živa duša, in sicer tako se morate ponovno roditi v nebeško kraljestvo z vodo in z Duhom in biti očiščeni s krvjo, in sicer s krvjo mojega Edinorojenca; da boste posvečeni vsakega greha in bili deležni besed večnega življenja v tem svetu in večnega življenja v prihodnjem svetu, in sicer nesmrtne slave.«18
Ker vemo, zakaj smo zapustili navzočnost nebeškega Očeta in kaj je potrebno, da se bomo k njemu vrnili in bili povzdignjeni, postane zelo jasno, da nič, kar se nanaša na naš čas na zemlji, ne more biti pomembnejše od telesnega rojstva in ponovnega duhovnega rojstva, kar sta dva predpogoja večnega življenja. To je, če uporabimo besede Dietricha Bonhoeffera, zakonska »služba«, »vrsta odgovornosti do /…/ človeštva«, ki jo narekuje ta božanska ureditev »od zgoraj, od Boga«. To je »povezava v verigi rodov« tako tukaj kot po tem – nebeški red.
Družina, ki temelji na zakonu med moškim in žensko, omogoča najboljše okolje za uspeh Božjega načrta – okolje za rojstvo otrok, ki od Boga pridejo čisti in nedolžni, ter okolje za učenje in priprave, ki jih potrebujejo za uspešno življenje smrtnika in večno življenje v naslednjem svetu. Kritična masa družin, ki temeljijo na takšnih zakonih, je bistvena za preživetje in razcvet družbe. Zato skupnosti in države zakonsko zvezo in družino na splošno spodbujajo in ščitijo kot privilegirano ureditev. Nikdar ni šlo samo za ljubezen in srečo odraslih.
Družbena študija primerov zakonske zveze in družin, ki jih vodita poročeni moški in ženska, je prepričljiva.19 In tako »opozarjamo, da bodo posameznike, skupnosti in narode zaradi razpada družine prizadejale nadloge, ki so jih napovedali starodavni in sodobni preroki«.20 Toda naše zahteve za vlogo zakona in družine ne izvirajo iz družbenih študij, temveč iz resnice, da ju je ustvaril Bog. On je tisti, ki je v začetku po svoji podobi ustvaril Adama in Evo, moškega in žensko, in ju združil kot moža in ženo, da bi postala »eno meso« ter se množila in napolnila zemljo.21 Vsak posameznik ima božansko podobo, toda šele v zakonski združitvi moškega in ženske morda dobimo najbolj popoln pomen tega, da smo ustvarjeni po Božji podobi – moški in ženska. Tega božanskega reda zakonske zveze ne moremo spremeniti ne mi ne noben drug smrtnik. Tega ni iznašel človek. Takšna zakonska zveza je resnično »od zgoraj, od Boga« in je prav tako sestavni del načrta sreče kakor padec in odkupna daritev.
V predzemeljskem svetu se je Satan uprl Bogu in njegovemu načrtu in njegov odpor se samo še stopnjuje. Bori se, da bi se bali skleniti zakonsko zvezo in ustvariti družino, kjer pa so zakonske zveze in družine nastale, si jih kar se da trudi uničiti. Napada vse, kar je svetega v zvezi s človeško spolnostjo, in jo z dozdevno neskončno vrsto nemoralnih misli in dejanj jemlje iz konteksta zakonske zveze. Prizadeva si, da bi moške in ženske prepričal, da se zakonsko zvezo in družinske prioritete lahko prezre in opusti, ali se jih vsaj podredi karieri, drugim dosežkom in iskanju »notranje samoizpolnitve« ter osebne neodvisnosti. Nasprotnik je zagotovo zadovoljen, ko starši zanemarjajo to, da bi svoje otroke učili in jih vzgajali, naj verujejo v Kristusa in se duhovno ponovno rodijo. Bratje in sestre, marsikaj je dobro, marsikaj je pomembno, toda le malokaj je bistveno.
Če razglašamo temeljne resnice, povezane z zakonsko zvezo in družino, ne pomeni, da prezremo ali omalovažujemo žrtve in uspehe tistih, pri katerih ta ideal ni trenutna dejanskost. Nekateri od vas blagoslova zakonske zveze nimate zaradi vzrokov, kot so pomanjkanje uresničljivih možnosti, istospolna privlačnost, telesne ali duševne prizadetosti ali preprosto zaradi strahu pred porazom, ki, vsaj ta hip, zasenči vero. Ali pa ste se poročili, a se je ta zakon končal, in morate sami skrbeti za to, kar komaj zmoreta dva. Nekateri, ki ste poročeni, ne morete imeti otrok klub neznanski želji in rotečim molitvam.
Kljub temu imamo vsi darove; vsi imamo talente; vsi v vsakem rodu lahko prispevamo k razcvetu božanskega načrta. Veliko tega, kar je dobro, kar je bistveno – včasih celo vse, kar je za zdaj potrebno – je moč doseči v manj kot idealnih okoliščinah. Tako številni delate po najboljših močeh. In ko vi, ki nosite najtežja bremena tega življenja, vstanete v bran načrtu Boga za povzdignjenje njegovih otrok, smo vam vsi pripravljeni slediti. Z zaupanjem pričujemo, da je odkupna daritev Jezusa Kristusa predvidela in bo naposled poravnala vsa prikrajšanja in izgube tistih, ki se obračajo k njemu. Nikomur ni vnaprej določeno, da bo prejel manj od vsega, kar ima Oče za svoje otroke.
Neka mlada mati mi je nedavno zaskrbljeno zaupala, da se ne čuti doraslo temu najvišjemu od vseh poklicev. Čutil sem, da so zadeve, ki jo skrbijo, neznatne in da ji ni treba skrbeti; dobro ji je šlo. Toda vedel sem, da želi le, da bi ugajala Bogu in bila vredna njegovega zaupanja. Govoril sem ji s tolažilnimi besedami in v srcu goreče prosil, da bi jo Bog, njen nebeški Oče, ohrabril z ljubeznijo in pričevanjem o Božjem odobravanju, ko opravlja njegovo delo.
Tako danes molim za vse nas. Da bi bili v Božjih očeh vsi deležni odobravanja! Naj zakonske zveze cvetijo in družine uspevajo in bodisi je polnost teh blagoslovov na zemlji naša usoda bodisi ni, naj nam Gospodova milost prinese srečo zdaj in vero v gotove prihodnje obljube! V imenu Jezusa Kristusa, amen.