Knjižnica
Zaupaj v Gospoda in se ne zanašaj


Zaupaj v Gospoda in se ne zanašaj

V življenju se na Odrešenika lahko osredotočimo tako, da ga spoznamo, in on bo uravnaval naše steze.

Ko sem potovala po Aziji, je k meni pristopila draga sestra. Objela me je in vprašala: »Ali res verjamete, da je to pravi evangelij?« Draga sestra, vem, da je pravi. Zaupam v Gospoda.

V Pregovorih 3:5–6 beremo naslednji nasvet:

»Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.

Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«

Ta odlomek iz svetih spisov prihaja z dvema opominoma, z opozorilom in sijajno obljubo. Dva opomina: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem« in »na vseh svojih poteh ga spoznavaj.« Opozorilo: »Na svojo razumnost pa se ne zanašaj.« In sijajna obljuba: »On bo uravnaval tvoje steze.«

Najprej se pogovarjajmo o opozorilu. Vizualna podoba nam daje veliko premišljevati. Opozorilo prinašajo besede »se ne zanašaj« - »na svojo razumnost pa se ne zanašaj«. V angleščini beseda zanašati pomeni telesno se nagibati oziroma premakniti se vstran. Ko se telesno nagibamo na eno ali drugo stran, se odmaknemo od središča, smo v neravnovesju in se prevrnemo. Ko se duhovno zanašamo na svoje razumevanje, se nagibamo od Odrešenika. Če se nagnemo, nismo poravnani, nismo v ravnovesju, nismo osredotočeni na Kristusa.

Sestre, pomnite, v našem predzemeljskem življenju smo stale ob Odrešeniku. Zaupale smo mu. Izrekle smo podporo, navdušenje in radost nad načrtom sreče, ki ga je predstavil nebeški Oče. Nismo se zanašale. Borile smo se s svojimi pričevanji in se »postrojile z Božjimi vojskami in tiste vojske so bile zmagoslavne«1. Ta bitka med dobrim in zlim se je prestavila na zemljo. Znova imamo sveto odgovornost, da stojimo kot priče in zaupamo v Gospoda.

Vsaka od nas se mora vprašati: Kako naj bom osredotočena in se ne zanašam na svojo razumnost? Kako naj prepoznam Odrešenikov glas in mu sledim, ko so glasovi sveta tako prepričljivi? Kako naj razvijam zaupanje v Odrešenika?

Predlagam tri načine, kako lahko poglobimo svoje znanje o Odrešeniku in zaupanje vanj. Ugotovile boste, da ta načela niso nova, vendar so temeljna. Poje se jih v vsaki Osnovni, odzvanjajo v lekcijah Mladenk in so odgovor na številna vprašanja Društva za pomoč. To so načela, ki se osredotočajo in ne zanašajo.

Prvič, Odrešenika lahko spoznamo in mu zaupamo, ko »[se gostimo] s Kristusovimi besedami; kajti glejte, Kristusove besede vam bodo povedale vse, kar bi morali delati«2.

Pred več meseci smo z družino preučevali svete spise. Moj dveletni vnuk mi je, ko smo brali, sedel v naročju. Popolnoma sem se vživela v vlogo babice in sem uživala v obisku sinove družine.

Ko smo s preučevanjem svetih spisov končali, sem zaprla knjigo. Vnuk je vedel, da bo kmalu prišel čas za spanje. Z navdušenimi modrimi očmi se je zazrl navzgor in izrekel večno resnico: »Več svetih spisov, babi.«

Slika
Vnuk sestre Cordon

Sin, dober in dosleden starš me je opozoril: »Mami, ne bodi šibek člen. Poskuša se le izogniti temu, da bi šel v posteljo.«

Toda ko vnuk prosi za več svetih spisov, beremo več svetih spisov! Več svetih spisov nam razsvetljuje misli, hrani duha, odgovarja na vprašanja, poglablja zaupanje v Gospoda in nam pomaga, da se v življenju osredotočimo nanj. »[Pomnite, da se boste marljivo] poglabljali vanje, da vam bo koristilo.«3

Drugič, Gospoda lahko spoznamo in mu zaupamo skozi molitev. Kakšen blagoslov je, da lahko molimo k našemu Bogu! »Molite k Očetu z vso močjo svojega srca«4.

V srcu hranim zelo prijeten spomin na neko molitev. Med nekimi poletnimi počitnicami sem sprejela službo v Teksasu. S svojim starim avtomobilom, ki sem ga ljubeče poimenovala Vern, sem morala od Idaha do Teksasa prevoziti na stotine kilometrov. Vern je bil nabito poln, jaz pa pripravljena na novo dogodivščino.

Na poti skozi vrata sem objela drago mamo in rekla je: »Preden greš, zmoliva.«

Pokleknili sva in moja mama je začela moliti. Nebeškega Očeta je prosila za mojo varnost. Molila je za moj neklimatizirani avto, proseč, da bo avto dobro deloval. Prosila je, da bodo angeli vse poletje z mano. Molila je in molila in molila.

Mir, ki je vel iz tiste molitve, mi je dal pogum, da zaupam v Gospoda in se ne zanašam na svojo razumnost. Gospod je uravnaval moje steze v številnih odločitvah, ki sem jih sprejela tisto poletje.

Ko nam bo prišlo v navado, da bomo v molitvi prišli pred nebeškega Očeta, bomo spoznali Odrešenika. Zaupali mu bomo. Naše želje bodo postale bolj podobne njegovim. Sebi in drugim bomo omogočili blagoslove, ki jih je nebeški Oče pripravljen dati, če bomo le prosili v veri.5

Tretjič, Gospoda lahko spoznamo in mu zaupamo, ko služimo drugim. Naslednjo zgodbo bom povedala z dovoljenjem Amy Wright, ki je načelo služenja spoznala sredi strašne in smrtno nevarne bolezni. Amy je napisala:

»29. oktobra 2015 sem izvedela, da imam raka. Za mojega raka je značilna sedemnajst odstotna stopnja preživetja. Možnosti za uspeh niso bile spodbudne. Vedela sem, da bo to bitka mojega življenja. Odločena sem bila, da bom dala vse od sebe, ne samo zaradi sebe, temveč, še pomembneje, zaradi svoje družine. Decembra sem začela s kemoterapijo. Poznala sem številne stranske učinke zdravil za zdravljenje raka, vendar nisem vedela, da je mogoče, da je nekdo lahko tako bolan in je še zmeraj živ.

V nekem trenutku sem kemoterapijo razglasila za kršitev človekovih pravic. Možu sem rekla, da sem končala. Odnehala sem! Nisem hotela nazaj v bolnišnico. Moj dragi me je v svoji modrosti potrpežljivo poslušal in nato odgovoril: ‘No, potem morava najti nekoga, ki mu bova služila.’«

Kaj? Ali je zgrešil dejstvo, da ima njegova žena raka in da ne bo prenesla še enega napada slabosti ali še enega trenutka mučne bolečine?

Amy je nadalje pojasnila: »Moji simptomi so se postopoma poslabšali do stopnje, ko sem običajno imela enega ali dva ‘ok’ dneva na mesec, ko sem lahko nekako delovala kot živo, dihajoče človeško bitje. Prav ob takšnih dneh je naša družina poiskala načine za služenje.«

Amyjeva družina je na enega od takšnih dni drugim bolnikom razdelila tolažilne kemo pakete, v katerih so bili predmeti, da bi jih razvedrili in jim lajšali simptome. Ko Amy ni mogla spati, se je domislila načinov, kako bi nekomu polepšala dan. Včasih je bilo kaj velikega, toda velikokrat so bila le kratka sporočilca ali tekstovna sporočila spodbude in ljubezni. Ob tistih večerih, ko je bila njena bolečina premočna, da bi lahko spala, je ležala v postelji z iPadom in iskala uredbe, ki bi morale biti narejene za njene preminule prednike. Bolečina se je čudežno zmanjšala in lahko jo je prenašala.

»Služenje,« pričuje Amy, »mi je rešilo življenje. Kjer sem na koncu našla moč, da sem lahko nadaljevala, je bila sreča, ki sem jo odkrila, ko sem poskušala lajšati trpljenje tistih okrog sebe. Naših projektov služenja sem se veselila z veliko radostjo in pričakovanjem. Še danes se to zdi tako čuden paradoks. Mislili bi si, da nekdo, ki je plešast, zastrupljen in se bori za življenje, upravičeno misli, da ‘gre sedaj samo zame’. Toda ko sem razmišljala o sebi, o svojem položaju, svojem trpljenju in bolečini, je svet postal zelo temen in depresiven. Ko sem se osredotočila na druge, je prišla svetloba, upanje, moč, pogum in radost. Vem, da je to mogoče zaradi krepilne, zdravilne in vsemogočne moči odkupne daritve Jezusa Kristusa.«

Amy je začela zaupati v Gospoda, ko ga je spoznala. Če bi se samo malo zanesla na svojo razumnost, bi morda zavrnila zamisel, naj služi. Služenje ji je pomagalo, da se je zoperstavila bolečini in stiski ter živela po naslednjem verzu iz svetih spisov: »Ko služite soljudem, le Bogu služite.«6

Jezus Kristus je svet premagal. In zaradi njega, zaradi njegove neskončne odkupne daritve, imamo vsi velik razlog, da zaupamo, vedoč, da bo na koncu vse dobro.

Sestre, vsaka od nas lahko zaupa v Gospoda in se ne zanaša. V življenju se na Odrešenika lahko osredotočimo tako, da ga spoznamo, in on bo uravnaval naše steze.

Na zemlji smo zato, da izkažemo to isto zaupanje vanj, ki nam je omogočilo stati ob Jezusu Kristusu, ko je izjavil: »Tukaj sem, mene pošlji.«7

Slika
Kristus in stvarstvo

Moje drage sestre, predsednik Thomas S. Monson je pričeval, da »so nam obljubljeni prekomerni blagoslovi. Kljub nevihtnim oblakom, ki se lahko zberejo, kljub deževju, ki se lahko zlije na nas, nas bosta evangelijsko znanje in ljubezen nebeškega Očeta in Odrešenika tolažila ter nas podpirala, /…/ ko bomo hodile pokončno. /…/ Na tem svetu nas ne bo nič premagalo.«8

Pričevanju našega ljubega preroka dodajam svoje. Če bomo v nebeškega Očeta in Odrešenika zaupale in se ne zanašale na svojo razumnost, bosta uravnavala naše steze in nam ponudila roke milosti. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opomba: 1. aprila, 2017 je bila sestra Cordon razrešena kot druga svetovalka v generalnem predsedstvu Osnovne in poklicana za prvo svetovalko.

Natisni