»Poslušaj ga«, 2. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

2. poglavje: »Poslušaj ga«

2. poglavje

Poslušaj ga

Joseph je nekega pomladnega jutra leta 1820 zgodaj vstal in se odpravil v gozd blizu doma. Dan je bil jasen in lep, sonce pa je sijalo skozi krošnje. Ko je molil, je hotel biti sam, in vedel je za tiho mesto v gozdu, kjer je pred kratkim sekal drevesa. Tam je pustil sekiro, zagozdeno v štor.¹

Ko je ta kraj našel, se je ozrl naokrog, da bi se prepričal, da je sam. Zelo je želel moliti na glas in ni hotel, da bi ga kdo zmotil.

Zadovoljen, ker je bil sam, je pokleknil na hladno zemljo in začel Bogu izpovedovati želje svojega srca. Prosil je za milost in odpuščanje ter za modrost, da bi našel odgovore na vprašanja. »O Gospod,« je molil, »kateri cerkvi naj se pridružim?«²

Ko je molil, je čutil, da mu jezik oteka, dokler ni več mogel govoriti. Za sabo je zaslišal korake, vendar ko se je ozrl, ni videl nikogar. Ponovno je poskušal moliti, vendar so koraki postajali vse glasnejši, kot bi nekdo prihajal nadenj. Skočil je na noge in se sunkovito obrnil, vendar še vedno ni videl nikogar.³

Nenadoma ga je zgrabila neka nevidna sila. Ponovno je poskušal govoriti, vendar je še vedno imel zvezan jezik. Obdala ga je gosta tema, da ni več videl sončne svetlobe. V mislih so ga prešinili dvomi in strašne podobe, ga begale in vznemirile. Čutil je, kot bi ga neko strašno bitje, resnično in silno močno, hotelo pogubiti.⁴

Joseph je z vso močjo še enkrat zaklical k Bogu. Jezik se mu je razvezal in prosil je za rešitev. Vendar se je začel predajati obupu, ker se je nanj zgrnila neznosna tema in je bil na tem, da podleže pogubljenju.⁵

Tisti hip se je nad njegovo glavo pojavil steber svetlobe. Počasi se je spuščala in zdelo se je, kot da bi gozd zagorel. Ko je Josepha svetloba objela, je začutil, da je nevidna sila popustila. Njeno mesto je zavzel Božji Duh ter ga navdal z mirom in neizrekljivo radostjo.

Ko je zrl v svetlobo, je videl Boga Očeta, ki je stal nad njim v zraku. Njegov obraz je bil bolj žareč in veličasten kot karkoli, kar je Joseph kdaj videl. Bog ga je poklical po imenu in pokazal na drugo bitje, ki se je prikazalo poleg njega. »To je moj ljubljeni Sin,« je rekel. »Poslušaj ga!«⁶

Joseph je pogledal obraz Jezusa Kristusa. Bil je tako žareč in veličasten kot Očetov.

»Joseph,« je rekel Odrešenik, »grehi so ti odpuščeni.«⁷

Ko je bilo Josephu breme odvzeto, je ponovno vprašal: »Kateri cerkvi naj se pridružim?«⁸

»Nobeni od teh se ne pridruži,« mu je rekel Odrešenik. »Kot nauke poučujejo človeške zapovedi, ki imajo podobo pobožnosti, a zanikajo Božjo moč.«

Gospod mu je rekel, da je svet zabredel v greh. »Nihče ne dela, kar je dobro,« je pojasnil. »Odvrnili so se od evangelija in ne spolnjujejo mojih zapovedi.« Svete resnice so bile izgubljene oziroma popačene, vendar je obljubil, da mu bo v prihodnosti razodel polnost svojega evangelija.⁹

Ko je Odrešenik govoril, je Joseph videl množice angelov, svetloba okrog njih pa je sijala svetleje kot sonce opoldan. »Glej, pridem naglo,« je rekel Gospod, »oblečen v slavo mojega Očeta.«¹⁰

Joseph je pričakoval, da bo sijaj použil gozd, vendar so drevesa gorela kot Mojzesov grm in niso zgorela.¹¹

Ko je svetloba zbledela, se je Joseph zavedel, da leži na hrbtu in gleda v nebo. Steber svetlobe je izginil, njegova krivda in zmedenost pa sta se razblinili. V srcu je začutil božansko ljubezen.¹² Z njim sta govorila Bog Oče in Jezus Kristus in spoznal je, kako naj najde resnico in odpuščanje.

Ker je bil zaradi videnja prešibek, da bi se premaknil, je v gozdu ležal, dokler se mu moč ni nekoliko povrnila. Stežka je prišel domov in se naslonil na ognjišče. Mama ga je videla in vprašala, kaj je narobe.

»Vse je v redu,« ji je zatrdil. »Dobro sem.«¹³

Ko je Joseph nekaj dni kasneje govoril z nekim pridigarjem, mu je povedal o tem, kar je videl v gozdu. Pridigar je bil dejaven v nedavnih verskih preporodih in Joseph je pričakoval, da bo njegovo videnje vzel resno.

Pridigar je njegove besede najprej vzel na lahko. Ljudje so sem ter tja trdili, da so imeli nebeška videnja.¹⁴ Potem pa se je razjezil in se začel braniti ter Josephu rekel, da je njegova zgodba od hudiča. Rekel je, da so dnevi videnj in razodetij davno minili in se ne bodo nikoli vrnili.¹⁵

Joseph je bil presenečen in kmalu je spoznal, da nihče noče verjeti njegovemu videnju.¹⁶ Zakaj bi? Star je bil komaj štirinajst let in domala ni imel izobrazbe. Izhajal je iz revne družine in pričakoval je, da bo preostanek življenja kmetoval in opravljal razna dela, da bi zaslužil za skromno preživetje.

In vendarle je njegovo pričevanje nekatere dovolj motilo, da so ga zasmehovali. Kako čudno, je razmišljal, da je preprost nepomemben fant brez vpliva v svetu pritegnil toliko grenkobe in zaničevanja. »Zakaj me preganjate, ker govorim resnico?« je hotel vprašati. »Zakaj me svet misli prisiliti, da bi zanikal, kar sem dejansko videl?«

Joseph se je nad temi vprašanji čudil do konca življenja. »Dejansko sem videl svetlobo in sredi te svetlobe sem videl dve osebi in resnično sta mi govorili,« se je kasneje spominjal, »in čeprav so me sovražili in preganjali, ker sem govoril, da sem imel videnje, je bilo slednje res.«

»To sem vedel in vedel sem, da to ve Bog,« je pričeval, »in tega nisem mogel zanikati.«¹⁷

Ko je Joseph ugotovil, da se bližnji, ko jim govori o videnju, le obrnejo proti njemu, je slednje obdržal zase, zadovoljen z vedenjem, ki mu ga je dal Bog.¹⁸ Kasneje, potem ko se je iz New Yorka odselil, je svojo sveto izkušnjo v gozdu poskusil zapisati. Opisal je svoje hrepenenje po odpuščanju in Odrešenikovo svarilo svetu, ki se mora pokesati. Besede je pisal sam, v okornem jeziku, in iskreno poskušal ujeti veličastnost tistega trenutka.

V letih, ki so sledila, je o videnju poročal bolj javno, opirajoč se na pisarje, ki so mu pomagali bolje izraziti to, česar ni bilo moč opisati. Pripovedoval je o svoji želji, da bi našel pravo cerkev, in opisal, da se je Bog Oče prikazal prvi, da bi predstavil Sina. Manj je pisal o svojem iskanju odpuščanja in več o Odrešenikovem vsesplošnem sporočilu resnice in potrebi po evangelijski obnovi.¹⁹

Vsakič, ko je poskusil svojo izkušnjo zapisati, je pričeval, da je Gospod slišal in odgovoril na njegovo molitev. Kot fant je spoznal, da Odrešenikove cerkve ni več na zemlji. Vendar je Gospod obljubil, da bo ob pravem času razodel več o svojem evangeliju. Tako je Joseph sklenil, da bo zaupal Bogu, ostal zvest zapovedi, ki jo je prejel v gozdu, in potrpežljivo čakal na nadaljnja navodila.²⁰