»Božji dar in moč«, 6. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

6. poglavje: »Božji dar in moč«

6. POGLAVJE

Božji dar in moč

Ko se je poleti leta 1828 Joseph vrnil v Harmony, se mu je prikazal Moroni in mu plošče vzel. »Če boš dovolj ponižen in skesan,« je rekel angel, »jih boš dvaindvajsetega septembra dobil nazaj.«¹

Potrtost je težila Josephove misli.² Vedel je, da ni imel prav, da je prezrl Božjo voljo in Martinu zaupal rokopis. Zdaj mu Bog ni več zaupal niti plošč niti tolmačev. Imel je občutek, da je zaslužil vsakršno kazen, ki bi mu jo poslala nebesa.³

Obtežen s krivdo in obžalovanjem se je spustil na kolena, priznal svoje grehe in prosil za odpuščanje. Premišljeval je, kje se mu je zalomilo in kaj bi lahko naredil bolje, če bi mu Gospod dovolil ponovno prevajati.⁴

Nekega julijskega dne se mu je na poti nedaleč od hiše prikazal Moroni. Angel mu je izročil tolmača in Joseph je v njima videl božansko sporočilo: »Božja dela in načrti ter nameni se ne morejo izjaloviti, niti ne morejo propasti.«⁵

Besede so bile pomirjujoče, vendar jim je kmalu sledila graja. »Kako stroge so bile tvoje zapovedi,« je rekel Gospod. »Človeka se ne bi smel bati bolj kot Boga.« Josephu je zapovedal, naj bo s svetimi stvarmi pazljivejši. Zapis na zlatih ploščah je bil pomembnejši od Martinovega ugleda ali Josephove želje, da bi ugajal ljudem. Bog ga je pripravil, da bi obnovil svojo starodavno zavezo in vse ljudi učil, naj se za odrešitev zanašajo na Jezusa Kristusa.

Gospod je Josepha opomnil, naj se spomni njegove milosti. »Pokesaj se za to, kar si storil,« je zapovedal, »in še si izvoljen.« Ponovno ga je poklical, da bo njegov prerok in videc. Vendar ga je opozoril, naj njegovim besedam prisluhne.

»Če tega ne boš naredil,« je dejal, »boš izročen in boš postal kot drugi ljudje in ne boš več imel daru.«⁶

Tisto jesen sta Josephova starša odpotovala na jug v Harmony. Minila sta skoraj dva meseca, odkar je Joseph odpotoval od njihovega doma v Manchestru in se jim še ni oglasil. Skrbelo ju je, da so ga poletne tragedije dotolkle. V le nekaj tednih je izgubil prvega otroka, skoraj mu je umrla žena in izgubil je rokopisne strani. Hotela sta se prepričati, da sta z Emmo v redu.

Joseph st. in Lucy sta bila presrečna, ko sta manj kot dva kilometra pred ciljem zagledala Josepha, ki je stal na cesti pred njima in bil videti miren in srečen. Povedal jima je o tem, da je izgubil Božje zaupanje, se pokesal grehov in prejel razodetje. Gospodova graja ga je zadela v živo, vendar je tako kot starodavni preroki razodetje zapisal, da ga bodo drugi lahko brali. Bilo je prvič, da je zapisal besede, ki mu jih je govoril Gospod.

Staršem je tudi povedal, da mu je Moroni že vrnil plošče in tolmača. Angel je bil videti zadovoljen, je pripovedoval Joseph. »Povedal mi je, da me ima Gospod zaradi zvestobe in ponižnosti rad.«

Zapis je bil zdaj varno spravljen v hiši, skrit v sodu. »Zdaj zame piše Emma,« jima je povedal Joseph, »toda angel je rekel, da bo Gospod poslal nekoga, da bo zapisoval zame, in zaupam, da bo tako.«⁷

Naslednjo pomlad je Martin Harris prišel v Harmony s slabimi novicami. Njegova žena je na sodišču vložila tožbo, zatrjujoč, da je Joseph goljuf, ki se pretvarja, da prevaja zlate plošče. Martin je torej pričakoval sodni poziv, da bo na sodišču pričal. Moral bi izjaviti, da ga je Joseph preslepil, ali pa bi Lucy za prevaro obtožila tudi njega.⁸

Martin je pritiskal na Josepha, naj mu poda več dokazov, da plošče res obstajajo. Na sodišču je hotel povedati vse o prevodu, vendar ga je skrbelo, da mu ljudje ne bodo verjeli. Lucy je navsezadnje preiskala hišo Smithovih in zapisa ni nikoli našla. In čeprav je dva meseca delal kot Josephov pisar, prav tako nikoli ni videl plošč in ne more pričevati, da jih je.⁹

Joseph je šel s tem vprašanjem h Gospodu in prejel odgovor za svojega prijatelja. Gospod Martinu ne bo povedal, kaj naj reče na sodišču, niti mu ne bo dal nič več dokazov, dokler se Martin ne bo odločil, da bo ponižen in bo udejanjal vero. »Če mojim besedam ne bodo verjeli, ne bi verjeli tebi, moj služabnik Joseph,« je rekel, »če bi bilo mogoče, da bi jim pokazal vse to, kar sem ti poveril.«

Gospod je obljubil, da bo vseeno milosten do Martina, če bo naredil, kar je tisto poletje naredil Joseph, in postal ponižen, zaupal v Boga in se učil iz svojih napak. Gospod je rekel, da bodo ob pravem času plošče videle tri zveste priče, in Martin bi lahko bil eden od njih, če si bo nehal prizadevati za odobravanje drugih.¹⁰

Gospod je, preden je zaključil s svojimi besedami, izjavil: »Če ljudje tega rodu ne bodo postali trdosrčni,« je rekel, »bom ustanovil svojo cerkev.«¹¹

Ko je Martin prepisoval razodetje, je Joseph premišljeval o teh besedah. Z Emmo sta poslušala Martina, ko ga je na glas bral, da bi preverili njegovo točnost. Med branjem je prišel v sobo Emmin oče in poslušal. Na koncu je vprašal, čigave besede so to bile.

»Besede Jezusa Kristusa,« sta pojasnila Joseph in Emma.

»Vse to se mi zdi zabloda,« je rekel Isaac. »Prenehajte s tem.«¹²

Martin se za Emminega očeta ni zmenil, ampak je vzel svoj prepis razodetja in se odpravil s poštno kočijo domov. V Harmony je prišel po dokaz o ploščah in odšel z razodetjem, ki je pričevalo o njihovi dejanskosti. Tega ne bi mogel uporabiti na sodišču, vendar se je v Palmyro vrnil z vedenjem, da ga Gospod pozna.

Ko je Martin kasneje stal pred sodnikom, je preprosto in močno pričeval. Z roko, dvignjeno proti nebu, je pričeval o resničnosti zlatih plošč in izjavil, da je Josephu prostovoljno dal petdeset dolarjev za opravljanje Gospodovega dela. Ker ni bilo dokazov, ki bi Lucyjine obtožbe podprli, je sodišče opustilo primer.¹³

Joseph je medtem nadaljeval s prevajanjem in molil, da bi mu Bog kmalu poslal drugega pisarja.¹⁴

V Manchestru je pri Josephovih starših stanoval mladenič po imenu Oliver Cowdery. Bil je eno leto mlajši od Josepha in jeseni leta 1828 je začel poučevati v šoli okrog dva kilometra južno od kmetije Smithovih.

Učitelji so pogosto živeli pri družinah svojih učencev in ko je Oliver slišal govorice o Josephu in zlatih ploščah, je prosil, če bi lahko bival pri Smithovih. Najprej je od družine izvedel le nekaj podrobnosti. Zaradi ukradenega rokopisa in tamkajšnjega opravljanja so postali tako previdni, da so bili tiho.¹⁵

Ko pa je Oliver pozimi leta 1828 in 1829 učil otroke Smithovih, je pridobil zaupanje gostiteljev. V tistem času se je Joseph st. vrnil s poti v Harmony z razodetjem, ki je oznanilo, da Gospod pravkar namerava začeti s čudovitim delom.¹⁶ Do takrat je Oliver dokazal, da je iskreni iskalec resnice in Josephova starša sta se mu odprla glede božanske narave poklica njunega sina.¹⁷

Kar sta povedala, je Oliverja očaralo in želel je pomagati pri prevajanju. Oliver je bil tako kot Joseph razočaran nad sodobnimi cerkvami in je verjel v Boga čudežev, ki še vedno razodeva svojo voljo ljudem.¹⁸ Vendar so bili Joseph in zlate plošče daleč stran in Oliver ni vedel, kako bi pri delu lahko pomagal, če bo ostal v Manchestru.

Nekega pomladnega dne, ko je po strehi Smithovih močno padal dež, je Oliver povedal družini, da bi po koncu šolskega leta rad šel v Harmony pomagat Josephu. Lucy in Joseph st. sta ga spodbujala, naj vpraša Gospoda, če je to, kar si želi, prav.¹⁹

Oliver je, ko je šel v posteljo, molil sam, da bi vedel, če je to, kar je slišal o zlatih ploščah, res. Gospod mu je pokazal videnje o zlatih ploščah in Josephovih prizadevanjih, da jih prevede. Začutil je mir in takrat je vedel, da se mora javiti za Josephovega pisarja.²⁰

Za to molitev ni povedal nikomur. Kakor hitro pa se je šolsko leto končalo, sta se z Josephovim bratom Samuelom odpravila peš v več kot 160 kilometrov oddaljeni Harmony. Cesta je bila mrzla ter blatna in Oliverju je, preden sta s Samuelom prišla do vrat Josepha in Emme, ozebel palec na nogi. Vseeno si je želel srečati par in preveriti na lastne oči, kako Gospod deluje po mladem preroku.²¹

Brž ko je prišel v Harmony, je bilo tako, kot da je bil vedno tam. Joseph se je z njim pogovarjal pozno v noč, prisluhnil njegovi zgodbi in odgovarjal na vprašanja. Bilo je očitno, da je Oliver dobro izobražen, in Joseph je rade volje sprejel njegovo ponudbo, da bo pisar.

Po Oliverjevemu prihodu je bila Josephova prva naloga, da zagotovi prostor za delo. Oliverja je prosil, naj pripravi pogodbo, v kateri je Joseph obljubil, da bo tastu plačal za leseno hišo, kjer sta z Emmo živela, kot tudi za skedenj, obdelovalno zemljo in bližnji izvir.²² Starša sta z mislimi na dobro počutje svoje hčere privolila v določila in obljubila, da bosta pomagala pomiriti strahove sosedov glede Josepha.²³

Medtem sta Joseph in Oliver začela prevajati. Več tednov zapored sta dobro sodelovala, pogosto v isti sobi z Emmo, ki je opravljala vsakdanje delo.²⁴ Včasih je Joseph prevajal tako, da je gledal skozi tolmača in v angleščini bral znake na ploščah.

Pogosto se mu je zdel en sam vidčev kamen prikladnejši. Vidčev kamen si je dal v klobuk, obraz potisnil v klobuk, da je preprečil dostop svetlobi in zrl v kamen. Svetloba kamna je svetila v temi, razkrivajoč besede, ki jih je Joseph narekoval, Oliver pa hitro zapisoval.²⁵

Joseph po Gospodovih navodilih ni poskušal ponovno prevesti, kar je izgubil. Namesto tega sta z Oliverjem nadaljevala po zapisu. Gospod je razodel, da je Satan zavedel hudobne ljudi, naj ukradejo strani, spremenijo besede na njih in to uporabijo, da bi vrgli dvom na prevod. Vendar je Gospod Josephu zagotovil, da je starodavne preroke, ki so pripravili plošče, navdihnil, da vključijo drugo, obširnejše poročilo od izgubljenega gradiva.²⁶

»Zmedel bom tiste, ki so spremenili moje besede,« je Gospod povedal Josephu. »Pokazal jim bom, da je moja modrost večja od hudičeve prekanjenosti.«²⁷

Oliver je bil kot Josephov pisar navdušen. Dan za dnem je poslušal, ko je njegov prijatelj narekoval zapleteno zgodovino dveh velikih civilizacij, Nefijcev in Lamancev. Izvedel je za pravične in hudobne kralje, za ljudstva, ki so padla v ujetništvo in bila rešena iz njega, o nekem starodavnem preroku, ki je uporabil vidčeva kamna, da je prevedel zapis, ki so ga našli na poljih prekritih s kostmi. Tisti prerok je bil tako kot Joseph razodevalec in videc, blagoslovljen z Božjim darom in močjo.²⁸

Zapis je vedno znova pričeval o Jezusu Kristusu in Oliver je spoznaval, kako so preroki vodili starodavno cerkev in kako so navadni moški in ženske opravljali Božje delo.

Vendar je imel Oliver še vedno veliko vprašanj o Gospodovem delu in hrepenel je po odgovorih. Joseph je zanj iskal razodetje z Urimom in Tumimom in Gospod je odgovoril. »Če me boš torej prosil, boš prejel,« je izjavil. »Če boš vprašal, boš poznal skrivnosti, ki so velike in čudovite.«

Gospod je Oliverja tudi spodbujal, naj se spomni pričevanja, ki ga je dobil, preden je prišel v Harmony, ki ga je zadržal zase. »Mar te glede te zadeve nisem v mislih pomiril? Ali imaš lahko večje pričevanje kot to od Boga?« je vprašal Gospod. »Če sem ti povedal to, česar ne ve nihče, mar nisi prejel pričevanja?«²⁹

Oliver je osupnil. Josephu je takoj povedal o svoji skrivni molitvi in božanskemu pričevanju, ki ga je prejel. Nihče ne bi mogel vedeti zanj, razen Boga, je rekel, in zdaj je vedel, da to delo vsebuje resnico.

Vrnila sta se k delu in Oliver se je začel spraševati, če bi tudi on lahko prevajal.³⁰ Verjel je, da Bog lahko deluje preko orodij, kot so vidčevi kamni, in občasno je uporabljal bajalico za iskanje vode ali rudnin. Vendar se je spraševal, če je njegova palica delovala z Božjo močjo. Postopek razodetja je bil zanj še vedno uganka.³¹

Joseph je ponovno šel z Oliverjevimi vprašanji h Gospodu in Gospod je Oliverju povedal, da bo, če bo prosil v veri, imel moč pridobiti znanje. Gospod je potrdil, da je Oliverjeva palica delovala z Božjo močjo, tako kot Aronova v Stari zavezi. Potem je Oliverja učil več o razodetjih. »V mislih in v srcu ti bom povedal po Svetem Duhu,« je izjavil. »Glej, to je duh razodetja.«

Oliverju je tudi povedal, da lahko prevaja zapis, kot ga je Joseph, dokler se bo zanašal na vero. »Pomni,« je rekel Gospod, »da brez vere ne moreš narediti ničesar.«³²

Po razodetju je bil Oliver navdušen, da bo prevajal. Sledil je Josephovemu vzoru, ko pa besede niso prihajale zlahka, se je jezil in zmedel.

Joseph je videl prijateljev boj in z njim sočustvoval. Njemu je vzelo čas, da se je v srcu in umu uglasil z delom prevajanja, zdelo pa se je, da Oliver misli, da se bo tega lahko hitro naučil. Imeti duhovni dar ni bilo dovolj. Moral ga je gojiti in razvijati dlje časa za uporabo v Božjem delu.

Oliver je nad prevajanjem kmalu obupal in vprašal Josepha, zakaj mu ni uspelo.

Joseph je vprašal Gospoda. »Predpostavljal si, da ti bom to dal, ko si premislil le toliko, da si me vprašal,« je odgovoril Gospod. »To moraš preučiti v mislih, nato me moraš vprašati, ali je prav.«

Gospod je Oliverju naročil, naj bo potrpežljiv. »Ni potrebno, da bi sedaj prevajal,« je rekel. »Delo, h kateremu si poklican, je zapisovanje za mojega služabnika Josepha.« Oliverju je obljubil, da bo imel kasneje druge priložnosti za prevajanje, vendar je bil za zdaj pisar in Joseph je bil videc.³³