»Vzpon Kristusove cerkve«, 8. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

8. poglavje: »Vzpon Kristusove cerkve«

8. poglavje

Vzpon Kristusove cerkve

Joseph je v začetku julija 1829, ko je v rokah držal rokopis, vedel, da Gospod hoče, da objavi Mormonovo knjigo in njeno sporočilo razširi daleč naokoli. Vendar o založništvu ne on ne njegova družina niso vedeli nič. Moral je zaščititi rokopis, najti tiskarja in knjigo nekako izročiti ljudem, ki bi bili pripravljeni pomisliti na možnost novih svetih spisov.

Izdati tako obsežno knjigo, kot je Mormonova knjiga, tudi ne bo poceni. Josephove finance se od začetka prevajanja niso izboljšale in ves denar, ki ga je zaslužil, je šel za potrebe njegove družine. Isto je veljalo za njegova starša, ki sta bila še vedno revna kmeta in obdelovala zemljo, ki ni bila njuna. Josephov edini prijatelj, ki bi lahko financiral projekt, je bil Martin Harris.

Joseph se je hitro lotil dela. Preden je prevod dokončal, je vložil zahtevek za avtorske pravice, da bi besedilo zaščitil pred vsakomur, ki bi ga hotel ukrasti ali napraviti plagiat.¹ Z Martinovo pomočjo je začel iskati tiskarja, ki bi privolil v objavo knjige.

Najprej sta šla do Egberta Grandina, tiskarja v Palmyri, ki je bil istih let kot Joseph. Grandin je ponudbo takoj zavrnil, misleč, da je knjiga prevara. Joseph in Martin sta neustrašno iskala naprej in zainteresiranega tiskarja našla v bližnjem mestu. Vendar sta se, preden sta sprejela njegovo ponudbo, vrnila v Palmyro in še enkrat vprašala Grandina, če hoče izdati knjigo.²

Tokrat je bil Grandin bolj pripravljen sprejeti posel, vendar je hotel, da mu, preden bi sploh začel z delom, za tiskanje in vezavo pet tisoč izvodov plačata 3.000 dolarjev. Martin je že obljubil, da bo pomagal plačati tiskanje, vendar se je zavedel, da bo zato, da bo prišel do toliko denarja, morda moral zastaviti kmetijo. To je bilo ogromno breme za Martina, vendar je vedel, da Josephu noben drug prijatelj ne bo mogel pomagati z denarjem.

Martin je zaskrbljen podvomil v smiselnost financiranja Mormonove knjige. Imel je eno najboljših kmetij na tistem področju. Če bi zastavil svojo posest, bi tvegal, da jo izgubi. Premoženje, ki ga je pridobival celo življenje, bi lahko v trenutku izgubil, če se Mormonova knjiga ne bi dobro prodajala.

O svojih skrbeh je povedal Josephu in ga prosil, naj zanj poskuša dobiti razodetje. V odgovoru je Odrešenik govoril o svojem žrtvovanju, da bi ne glede na ceno izpolnil Očetovo voljo. Opisal je svoje neskončno trpljenje, ko je plačeval ceno za greh, tako da bi se vsi lahko pokesali in bi jim bilo odpuščeno. Potem je Martinu zapovedal, naj svoje koristi žrtvuje za uresničenje Božjega načrta.

»Ne hlepi po svojem imetju,« je rekel Gospod, »temveč ga radodarno daj za tiskanje Mormonove knjige.« Knjiga vsebuje pravo Božjo besedo, je Gospod zagotovil Martinu, in bo drugim pomagala verjeti v evangelij.³

Čeprav njegovi sosedje njegove odločitve niso razumeli, je poslušal Gospoda in za jamstvo plačila zastavil kmetijo.⁴

Grandin je podpisal pogodbo in začel z organizacijo tega velikega projekta.⁵ Joseph je besedilo Mormonove knjige prevedel v treh mesecih, s pomočjo enega pisarja hkrati. Grandin in ducat mož so za tiskanje in vezavo prvih izvodov petsto devetdeset stranskega dela potrebovali sedem mesecev.⁶

Po najemu tiskarja se je Joseph oktobra 1829 vrnil v Harmony, da bi delal na svoji kmetiji in bil z Emmo. Medtem so Oliver, Martin in Hyrum nadzorovali tiskanje in Josepha redno obveščali o Grandinovem napredku.⁷

Joseph je s spominom na obup, ki ga je občutil, potem ko je izgubil prve strani, ki jih je prevedel, prosil Oliverja, naj stran za stranjo prepiše rokopis Mormonove knjige in naredi dvojnik, ki ga bo nesel tiskarju, da bodo lahko dodali ločila in postavili strani.⁸

Oliver je užival v prepisovanju knjige in črke, ki jih je v tistem času zapisal, so bile prežete z njenim jezikom. Oliver je odzvanjajoč Nefija, Jakoba in Amuleka iz Mormonove knjige Josephu pisal o hvaležnosti za Kristusovo neskončno odkupno daritev.

»Ko sem začel pisati o milostih Boga,« je povedal Josephu, »nisem vedel, kako bi nehal, toda zmanjkuje mi časa in papirja.«⁹

Ta isti duh je med tiskanjem pritegnil druge k Mormonovi knjigi. Thomas Marsh, bivši tiskarski vajenec, je poskušal najti svoje mesto v drugih cerkvah, vendar se je zdelo, da nobena od njih ne oznanja evangelija, ki ga je našel v Svetem pismu. Verjel je, da se bo kmalu pojavila nova cerkev, ki bo učila obnovljeno resnico.

Tisto poletje je čutil, da ga Duh vodi, naj odpotuje na stotine kilometrov od doma v Bostonu v zahodni New York. Na tistem področju je ostal tri mesece, preden se je obrnil nazaj proti domu, ne vedoč, zakaj je potoval tako daleč. Ob postanku na poti nazaj pa ga je gostiteljica vprašala, če je slišal za »zlato knjigo« Josepha Smitha. Povedal ji je, da ni, in začutil, da mora izvedeti več.

Povedala mu je, da bi moral govoriti z Martinom Harrisom, in ga napotila v Palmyro. Tomas je takoj odšel tja in Martina našel v Grandinovi tiskarni. Tiskar mu je dal šestnajst strani Mormonove knjige in Thomas jih je vzel nazaj v Boston, neučakan, da svoji ženi Elizabeth zaupa svoj prvi vtis o tej novi veri.

Elizabeth je strani prebrala in tudi sama menila, da so Božje delo.¹⁰

Tisto jesen, ko so tiskarji dobro napredovali z Mormonovo knjigo, je bivši sodnik po imenu Abner Cole pri Grandinovi tiskarni začel izdajati časopis. Abner je v tiskarni delal ponoči, ko je Grandinovo osebje odšlo domov, in je imel dostop do natiskanih strani Mormonove knjige, ki še niso bile zvezane ali pripravljene na prodajo.

Abner se je v svojem časopisu kmalu začel norčevati iz »Zlatega svetega pisma« in pozimi skupaj s sarkastičnimi komentarji natisnil odlomke iz knjige.¹¹

Ko sta Hyrum in Oliver izvedela za Abnerjevo početje, sta se z njim soočila. »Kakšno pravico imate, da Mormonovo knjigo tiskate na ta način?« je vprašal Hyrum. »Ali ne veste, da smo dobili avtorske pravice«?«

»To ni vaša stvar,« je rekel Abner. »Najel sem tiskarno in tiskal bom, kar želim.«

»Prepovedujem vam, da bi v svojem časopisu natisnili še kaj iz te knjige,« je rekel Hyrum.

»Ni mi mar,« je odvrnil Abner.

Hyrum in Oliver, ki nista vedela, kaj naj naredita, sta Josephu poslala sporočilo in iz Harmonyja se je nemudoma vrnil v Palmyro. Abnerja je našel v tiskarni, ko je ležerno bral svoj časopis.

»Zdi se, da trdo delate,« je rekel Joseph.

»Kako ste, gospod Smith,« je Abner suho odvrnil.

»Gospod Cole,« je rekel Joseph, »Mormonova knjiga in pravica za njeno izdajo pripadata meni in prepovedujem vam, da se vtikate v to.«

Abner je odvrgel plašč in zavihal rokave. »Ali se hočete stepsti, gospod?« se je zadrl in tolkel s pestmi drugo ob drugo. »Če hočete, kar naprej.«

Joseph se je nasmehnil. »Bolje bi bilo, da bi plašč obdržali na sebi,« je rekel. »Mraz je in z vami se ne bom tepel.« Mirno je nadaljeval, »vendar morate prenehati s tiskanjem moje knjige.«

»Če mislite, da ste najboljši,« je rekel Abner, »samo odložite plašč in poskusite.«

»Obstaja zakon,« je odvrnil Joseph, »in spoznali ga boste, če ga niste prej poznali. Vendar se z vami ne bom tepel, ker iz tega ne bi bilo nič dobrega.«

Abner je vedel, da je na napačni strani zakona. Pomiril se je in nehal s tiskanjem odlomkov iz Mormonove knjige v svojem časopisu.¹²

Pridigar Solomon Chamberlin je na poti v Kanado od družine, pri kateri je blizu Palmyre prenočeval, prvič slišal za »Zlato sveto pismo«. Kot Thomas Marsh je vse svoje življenje hodil od cerkve do cerkve, vendar ni bil zadovoljen s tem, kar je videl. Nekatere cerkve so oznanjale evangelijske nauke in verjele v duhovne darove, vendar niso imele Božjih prerokov ali njegovega duhovništva. Solomon je čutil, da prihaja čas, ko bo Gospod obelodanil svojo cerkev.

Ko je družinske člane poslušal govoriti o Josephu Smithu in zlatih ploščah, je čutil, da ga je streslo od glave do peta in se odločil, da bo poiskal Smithove in o knjigi izvedel več.

Namenil se je do hiše Smithovih in pri vratih srečal Hyruma. »Mir tej hiši!« je rekel.

»Upam, da bo mir,« je Hyrum odgovoril.

»Je tu kdo,« je vprašal Solomon, »ki verjame v videnja in razodetja?«

»Da,« je rekel Hyrum, »mi smo hiša vidca.«

Solomon je Hyrumu povedal o videnju, ki ga je imel pred leti. V njem mu je angel rekel, da Bog na zemlji nima cerkve, vendar bo kmalu ustanovil eno, ki bo imela takšno moč, kot starodavna apostolska cerkev. Hyrum in drugi v hiši so razumeli, o čem Solomon govori, in mu povedali, da imajo enaka prepričanja.

»Želim si, da bi mi povedali nekaj o svojih odkritjih,« je rekel Solomon. »Mislim, da jih lahko sprejmem.«

Hyrum ga je povabil, naj kot gost ostane na njihovi kmetiji, in mu pokazal rokopis Mormonove knjige. Solomon ga je dva dni preučeval in šel s Hyrumom v Grandinovo tiskarno, kjer mu je tiskar dal štiriinšestdeset natisnjenih strani. Solomon je z nevezanimi stranmi v roki nadaljeval pot v Kanado, na poti oznanjajoč vse, kar je vedel o novi veri.¹³

Do 26. marca 1830 so bili prvi izvodi Mormonove knjige vezani in naprodaj v pritličju Grandinove tiskarne. Bili so tesno vezani v rjavo telečjo kožo in so dišali po usnju in lepilu, papirju in črnilu. Besede Mormonova knjiga so bile z zlatimi črkami natisnjene na njenem hrbtu.¹⁴

Lucy Smith je visoko cenila novi sveti spis in ga videla kot znamenje, da bo Bog kmalu zbral svoje otroke in obnovil svojo starodavno zavezo. Naslovna stran je razglašala, da je namen knjige pokazati velike stvari, ki jih je Bog naredil za svoje ljudstvo v preteklosti, razširiti te blagoslove na njegovo današnje ljudstvo in prepričati ves svet, da je Jezus Kristus Odrešenik sveta.¹⁵

Na koncu knjige so bila pričevanja treh in osmih prič, ki so svetu povedali, da so plošče videli in vedo, da je prevod resničen.¹⁶

Lucy je vedela, da so navkljub tem pričevanjem nekateri ljudje mislili, da je knjiga izmišljotina. Veliko njenih sosedov je menilo, da jim Sveto pismo kot sveti spis zadostuje in se niso zavedali, da je Bog s svojo besedo blagoslovil več kot en narod. Vedela je tudi, da so nekateri ljudje zavrnili njeno sporočilo, ker so verjeli, da je Bog svetu enkrat spregovoril in ne bo več govoril.

Zaradi teh in drugih razlogov večina ljudi v Palmyri knjige ni kupila.¹⁷ Nekateri pa so preučevali njene strani, občutili moč njenih naukov in se spustili na kolena, da so Gospoda vprašali, če je izpričuje resnico. Lucy je sama vedela, da je Mormonova knjiga Božja beseda in je hotela o njej govoriti z drugimi.¹⁸

Joseph in Oliver sta se skoraj takoj po izidu Mormonove knjige pripravila, da bosta ustanovila cerkev Jezusa Kristusa. Več mesecev pred tem so se jima prikazali starodavni preroki Peter, Jakob ter Janez in, kot jima je obljubil Janez Krstnik, podelili Melkizedekovo duhovništvo. S tem dodatnim polnomočjem sta Joseph in Oliver lahko podelila dar Svetega Duha tistim, ki sta jih krstila. Peter, Jakob in Janez so ju tudi posvetili za apostola Jezusa Kristusa.¹⁹

Joseph in Oliver sta enkrat v tistem času, ko sta živela pri Whitmerjevih, molila za več znanja o tem polnomočju. V odgovor jima je Gospodov glas zapovedal, naj drug drugega posvetita za starešine cerkve, vendar ne preden verniki ne privolijo, da jima bodo sledili kot voditeljema v Odrešenikovi cerkvi. Rečeno jima je bilo, naj posvetita druge cerkvene uradnike in podelita dar Svetega Duha tistim, ki so bili krščeni.²⁰

6. aprila 1830 sta se dobila v domu Whitmerjevih, da bi sledila Gospodovi zapovedi in ustanovila njegovo cerkev. Da bi izpolnila zakonske pogoje, sta izbrala šest ljudi, da so postali prvi člani nove cerkve. V in okrog majhnega doma se je zbralo še okrog štirideset žensk in moških, da bi bili priče dogodku.²¹

Joseph in Oliver sta poslušna Gospodovim prejšnjim navodilom prosila občestvo, naj ju podprejo kot voditelja v Božjem kraljestvu in pokažejo, če verjamejo, da je prav, da se organizirajo kot cerkev. Vsak član občestva je soglašal in Joseph je položil roke na Oliverjevo glavo in ga posvetil za starešino cerkve. Potem sta zamenjala mesti in Oliver je posvetil Josepha.

Zatem sta v spomin na Kristusovo odkupno daritev razdelila zakramentni kruh in vino. Potem sta položila roke na tiste, ki sta jih krstila, jih potrdila za člane cerkve in jim podelila dar Svetega Duha.²² Gospodov Duh se je izlil na prisotne na sestanku in nekateri v občestvu so začeli prerokovati. Drugi so slavili Gospoda in vsi so se radostili.

Joseph je prejel tudi prvo razodetje, naslovljeno na celotno telo nove cerkve. »Glejte, med vami se bo vodil zapis,« je zapovedal Gospod, opominjajoč svoje ljudstvo, naj zapišejo svojo sveto zgodovino in ohranijo poročilo o svojem delovanju in pričujejo o Josephovi vlogi preroka, vidca in razodevalca.

»Njega sem navdihnil, da je premaknil Sionovo stvar v veliki moči za dobro,« je izjavil Gospod. »Njegovo besedo boste prejeli, kakor če bi jo iz mojih lastnih ust, v vsej potrpežljivosti in veri. Kajti če boste to delali, vas vrata pekla ne bodo premagala.«²³

Kasneje je Joseph stal poleg potoka in pričeval krstu svoje mame in očeta v cerkev. Po letih, ko so v iskanju resnice hodili po različnih poteh, so bili končno združeni v veri. Ko je oče prišel iz vode, ga je Joseph prijel za roko, mu pomagal na breg in ga objel.

»Moj Bog,« je vzkliknil in obraz zakopal na očetove prsi, »dočakal sem, da se je moj oče krstil v pravi cerkvi Jezusa Kristusa!«²⁴

Tistega večera se je Joseph, v srcu prekipevajoč od ganjenosti, zmuznil v neki bližnji gozd. Hotel je biti sam, stran od oči prijateljev in družine. V desetih letih od prvega videnja je videl odprta nebesa, občutil Božjega Duha in učili so ga angeli. Pa tudi grešil je in izgubil svoj dar, le da se je pokesal, prejel Božje usmiljenje in prevedel Mormonovo knjigo z njegovo močjo in milostjo.

Zdaj je Jezus Kristus obnovil svojo cerkev in Josepha pooblastil z istim duhovništvom, kot so ga imeli že davno apostoli, ko so svetu prinašali evangelij.²⁵ Sreča, ki jo je občutil, je bila prevelika, da bi jo zadržal v sebi, in ko sta ga kasneje tisti večer Joseph Knight in Oliver našla, je jokal.

Njegova radost je bila popolna. Delo se je začelo.²⁶