»Zlate plošče«, 3. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

3. poglavje: »Zlate plošče«

3. POGLAVJE

Zlate plošče

Minila so tri leta in tri žetve. Joseph je večino dni krčil zemljo, oral in delal kot najemniški delavec, da bi zbral denar za letno odplačilo družinske posesti. Zaradi dela ni mogel pogosto v šolo, večino prostega časa pa je preživel z družino ali drugimi delavci.

Joseph in njegovi prijatelji so bili mladi in brezskrbni. Včasih so delali neumne napake in Joseph je spoznal, da to, da mu je bilo enkrat odpuščeno, ne pomeni, da se mu nikoli več ne bo treba pokesati. Niti ni njegovo veličastno videnje odgovorilo na vsako vprašanje, niti ni za vedno odpravilo njegove zmedenosti.¹ Zato je poskušal ostati blizu Bogu. Bral je Sveto pismo, zaupal v moč Jezusa Kristusa, da ga lahko reši in bil poslušen Gospodovi zapovedi, naj se ne pridruži nobeni cerkvi.

Tako kot veliko ljudi na tistem področju, vključno z očetom, je verjel, da Bog lahko razodeva znanje preko predmetov, kot so palice in kamni, kot ga je Mojzesu, Aronu in drugim v Svetem pismu.² Ko je nekega dne sosedu pomagal izkopati vodnjak, je naletel na majhen kamen, ki je bil zakopan globoko v zemlji. Ker je vedel, da so ljudje pri iskanju izgubljenih predmetov ali skritih zakladov včasih uporabili posebne kamne, se je spraševal, če je našel tak kamen. Ko je gledal vanj, je videl stvari, nevidne naravnemu očesu.³

Josephov dar za uporabljanje kamna je navdušil družinske člane, ki so ga dojemali kot znamenje božanske naklonjenosti.⁴ Vendar je bil Joseph kljub temu, da je imel dar vidca, še vedno negotov, če je Bog zadovoljen z njim. Nič več ni čutil odpuščanja in miru, ki ju je občutil po svojem videnju Očeta in Sina. Namesto tega se je pogosto počutil prekletega zavoljo svoje šibkosti in nepopolnosti.⁵

21. septembra 1823 je sedemnajstletni Joseph ležal buden v podstrešni sobi, v kateri je spal z brati. Tisti večer je ostal dolgo pokonci, ko je svojo družino poslušal govoriti o različnih cerkvah in o naukih, ki so jih učile. Vsi so torej spali in v hiši je bila tišina.⁶

Joseph je v temi sobe začel moliti in goreče prosil, da bi mu Bog odpustil grehe. Hrepenel je po pogovoru z nebeškim glasnikom, ki bi mu lahko zagotovil, kakšen je njegov položaj pred Gospodom in mu dal evangelijsko znanje, ki mu je bilo obljubljeno v gaju. Vedel je, da je Bog že odgovoril na njegove molitve in docela je zaupal, da mu bo spet odgovoril.

Ko je molil, se je ob postelji pojavila svetloba in postajala vse svetlejša, dokler ni razsvetlila celotne podstrehe. Pogledal je navzgor in videl angela, ki je stal v zraku. Angel je bil oblečen v brezšivno belo oblačilo, ki mu je segalo do zapestij in gležnjev. Izžareval je svetlobo in njegov obraz je sijal kot blisk.

Joseph se je sprva ustrašil, vendar ga je kmalu prevzel mir. Angel ga je poklical po imenu in se mu predstavil kot Moroni. Rekel je, da mu je Bog odpustil njegove grehe in da ima zdaj zanj delo. Izjavil je, da se bo o Josephovem imenu govorilo dobro in slabo med vsemi ljudmi.⁷

Moroni je govoril o zlatih ploščah, zakopanih na bližnjem hribu. Na ploščah je bil vjedkan zapis starodavnega ljudstva, ki je nekoč živelo v Ameriki. Zapis je govoril o njihovem izvoru in poročal o tem, da jih je obiskal Jezus Kristus in jih učil o polnosti svojega evangelija.⁸ Moroni je rekel, da sta s ploščami zakopana dva vidčeva kamna, ki ju je Joseph kasneje imenoval Urim in Tumim oziroma tolmača. Gospod je ta kamna pripravil, da bi Josephu pomagal prevesti zapis. Prozorna kamna sta bila pritrjena skupaj in na naprsnik.⁹

Moroni je potem do konca obiska navajal prerokbe iz svetopisemskih knjig Izaija, Joela, Malahija in Apostolskih del. Pojasnil je, da bo Gospod kmalu prišel in da človeška družina ne bo mogla izpolniti namena svojega stvarjenja, če ne bo najprej obnovljena Božja starodavna zaveza.¹⁰ Rekel je, da je Bog izbral Josepha, da obnovi zavezo, in da bo, če se bo odločil, da bo zvest Božjim zapovedim, on tisti, ki bo razodel zapis na ploščah.¹¹

Pred odhodom je angel Josephu zapovedal, naj pazi na plošče in naj jih ne pokaže nikomur, razen če mu bo drugače naročeno, in ga opozoril, da bo uničen, če tega nasveta ne bo upošteval. Svetloba se je potem začela zbirati okrog Moronija in dvignil se je v nebesa.¹²

Ko je Joseph leže premišljeval o videnju, je svetloba ponovno preplavila sobo in ponovno se je prikazal Moroni ter mu prenesel isto sporočilo kot prej. Potem je odšel, vendar se je še enkrat prikazal in mu še tretjič predal svoje sporočilo.

»Torej, Joseph, pazi,« je rekel. »Ko boš šel, da boš dobil plošče, bo tvoje misli navdala tema in vsakovrstno zlo bo sililo v tvoje misli, da bi ti preprečevalo spolnjevati Božje zapovedi.« Moroni je Josepha, da bi imel nekoga, ki bi ga podpiral, rotil, naj o svojih videnjih pove očetu.

»Verjel bo vsaki besedi, ki jo boš rekel,« je obljubil angel.¹³

Naslednje jutro Joseph ni o Moroniju rekel nič, čeprav je vedel, da oče prav tako verjame v videnja in angele. Namesto tega je dopoldne preživel z Alvinom pri žetvi bližnjega polja.

Delo je bilo težko. Joseph je poskušal držati korak z bratom, ko sta zamahovala s koso nazaj in naprej skozi visoko žito. Vendar je bil zaradi Moronijevega obiska buden vso noč in v mislih se je nenehno vračal k starodavnemu zapisu in hribu, kjer je bil zakopan.

Kmalu je nehal delati in Alvin je to opazil. »Še naprej morava delati,« je zaklical Josephu, »drugače svojega dela ne bova opravila.«¹⁴

Joseph je poskušal delati bolje in hitreje, vendar ne glede na to, kaj je naredil, Alvina ni mogel dohajati. Čez nekaj časa je Joseph st. opazil, da je Joseph bled in da je spet nehal delati. »Pojdi domov,« je rekel sinu, prepričan, da je zbolel.

Joseph je ubogal očeta in se opotekal proti hiši. Ko pa je poskusil priti preko ograje, se je izčrpan zgrudil na tla.

Ko je tam ležal in zbiral moč, je ponovno zagledal Moronija, ki je obdan s svetlobo stal nad njim. »Zakaj nisi povedal očetu, kar sem ti povedal?« je vprašal.

Joseph je rekel, da se je bal, da mu oče ne bi verjel.

»Bo,« mu je Moroni zatrdil, potem pa ponovil sporočilo prejšnje noči.¹⁵

Joseph st. je jokal, ko mu je sin povedal o angelu in njegovem sporočilu. »To videnje je bilo od Boga,« je rekel. »Upoštevaj ga.«¹⁶

Joseph se je nemudoma odpravil k hribu. Ponoči mu je Moroni v videnju pokazal, kje so plošče skrite, tako da je vedel, kam iti. Hrib, eden največjih na tistem področju, je bil od hiše oddaljen okrog pet kilometrov. Plošče so bile zakopane pod veliko okroglo skalo na zahodni strani hriba, nedaleč od vrha.

Med hojo je Joseph razmišljal o ploščah. Čeprav je vedel, da so svete, se je težko upiral temu, da se ne bi spraševal, koliko so vredne. Slišal je pripovedi o skritih zakladih, ki jih varujejo duhovni čuvaji, vendar so bili Moroni in plošče, ki jih je opisal, drugačni od teh zgodb. Moroni je bil nebeški glasnik, določen od Boga, da bo zapis varno predal njegovemu izvoljenemu vidcu. Plošče pa niso bile dragocene zato, ker so bile zlate, temveč ker so pričevale o Jezusu Kristusu.

Joseph si še vedno ni mogel pomagati, da ne bi pomislil, da zdaj točno ve, kje najti dovoljšen zaklad, da bi svojo družino rešil revščine.¹⁷

Ko je prišel na hrib, je poiskal kraj, ki ga je videl v videnju, in začel odkopavati spodnji del skale, dokler ni odkopal robu. Potem je poiskal veliko drevesno vejo in jo uporabil kot vzvod, da je skalo dvignil in jo potisnil na stran.¹⁸

Pod balvanom je bil zaboj, katerega stene in dno so bili kamniti. Ko je pogledal noter, je videl zlate plošče, vidčeva kamna in naprsnik.¹⁹ Plošče so bile popisane s starodavno pisavo in na eni strani povezane s tremi obroči. Vsaka plošča je bila okrog petnajst centimetrov široka, dvajset centimetrov dolga in tanka. Videti je bilo tudi, da je del plošč zapečaten, tako da ga nihče ne bi mogel brati.²⁰

Joseph se je osupel ponovno vprašal, koliko so plošče vredne. Segel je po njih – in začutil, kako ga je vsega streslo. Potegnil je roko nazaj, potem pa še dvakrat segel k ploščam in vsakič ga je streslo.

»Zakaj ne morem dobiti te knjige?« je vzkliknil.

»Zato, ker nisi spolnjeval Gospodovih zapovedi,« je rekel glas v bližini.²¹

Joseph se je ozrl in zagledal Moronija. Takoj se je spomnil sporočila prejšnje noči in razumel je, da je pozabil na pravi namen zapisa. Začel je moliti in se v mislih in srcu prebudil Svetemu Duhu.

»Poglej,« je zapovedal Moroni. Razkrilo se mu je drugo videnje in videl je Satana, obdanega s svojo brezštevilno vojsko. »Vse to ti je pokazano, dobro in zlo, sveto in nečisto, Božja slava in moč teme,« je angel razglasil, »da boš od zdaj naprej poznal ti dve moči in da nikoli ne bo nate vplival ali te premagal tisti hudobec.«

Josephu je naročil, naj očisti svoje srce in okrepi razum, da bo dobil zapis. »Če sploh, bi te svete stvari moral dobiti samo z molitvijo in zvestobo v poslušnosti Gospodu,« je Moroni razložil. »Tukaj niso shranjene zato, da bi si nakopičil dobiček in bogastvo za slavo tega sveta. Bile so zapečatene z molitvijo v veri.«²²

Joseph je vprašal, kdaj bo lahko dobil plošče.

»Naslednjega dvaindvajsetega septembra,« je rekel Moroni, »če boš s seboj pripeljal pravo osebo.

»Kdo je prava oseba?« je vprašal Joseph.

»Tvoj najstarejši brat.«²³

Že od otroštva je Joseph vedel, da se lahko zanese na svojega najstarejšega brata. Zdaj je bil Alvin star petindvajset let in bi lahko prišel do svoje kmetije, če bi hotel. Vendar se je odločil, da bo ostal na družinski kmetiji, da bo staršem pomagal, da se bosta ustalila in bosta varna na svoji zemlji, ko se bosta postarala. Bil je resen in delaven in Joseph ga je imel brezmejno rad in ga je občudoval.²⁴

Moroni je morda čutil, da Joseph potrebuje bratovo modrost in moč, da bo postal takšen človek, da mu bo Gospod lahko zaupal plošče.

Joseph se je tistega večera utrujen vrnil domov. Vendar se je njegova družina, takoj ko je stopil skozi vrata, zbrala okrog njega, željna vedeti, kaj je našel na hribu. Joseph jim je začel pripovedovati o ploščah, vendar ga je Alvin prekinil, ko je opazil, kako utrujen je Joseph.

»Pojdimo v posteljo,« je rekel, in zgodaj zjutraj bomo vstali ter šli delat.« Jutri bodo imeli veliko časa, da bodo slišali preostanek Josephove zgodbe. »Če bo mati zgodaj pripravila večerjo,« je rekel, »bomo potem imeli lep dolg večer, vsi se bomo usedli in te poslušali.«²⁵

Naslednji večer je Joseph povedal, kaj se je zgodilo na hribu, in Alvin mu je verjel. Alvin se je kot najstarejši sin v družini vedno počutil odgovornega za fizično blaginjo svojih ostarelih staršev. Z brati so celo začeli graditi večjo hišo za družino, da bi jima bilo udobneje.

Zdaj se je zdelo, da Joseph skrbi za njihovo duhovno blaginjo. Večer za večerom je družino navduševal, ko je govoril o zlatih ploščah in o ljudeh, ki so jih popisali. Družina se je zbližala in njihov dom je bil miren in srečen. Vsi so čutili, da se bo zgodilo nekaj čudovitega.²⁶

Potem je Alvin nekega jesenskega jutra, manj kot dva meseca po Moronijevemu obisku, prišel domov z močnimi bolečinami v trebuhu. Zaradi hudih bolečin je v agoniji rotil očeta, naj pokliče pomoč. Ko je zdravnik končno prišel, je Alvinu dal velik odmerek zdravila, vendar je to stvari samo poslabšalo.

Alvin je dneve ležal v postelji in se zvijal od bolečin. Ker je vedel, da bo verjetno umrl, je poslal po Josepha. »Naredi vse, kar je v tvoji moči, da boš dobil zapise,« mu je rekel. »Zvesto sprejmi navodila in spolni vsako zapoved, ki ti je dana.«²⁷

Kmalu zatem je umrl in hiša se je zavila v žalost. Na pogrebu je pridigar namignil, da je šel Alvin v pekel, in njegovo smrt uporabil kot svarilo drugim, kaj se bo zgodilo, razen če bo posredoval Bog, da jih bo rešil. Joseph st. je bil besen. Njegov sin je bil dober mladenič in ni mogel verjeti, da bi ga Bog preklel.²⁸

Ko Alvina ni bilo več, se je pogovor o ploščah končal. Bil je tako odločen podpornik Josephovega božanskega poklica, da je vsaka njihova omemba priklicala na misel njegovo smrt. Družina tega ni mogla prenesti.

Joseph je Alvina strašno pogrešal in je njegovo smrt posebej težko sprejel. Upal je, da se bo oprl na svojega najstarejšega brata, da mu bo pomagal dobiti zapis. Zdaj se je počutil zapuščenega.²⁹

Ko je končno napočil dan, da se vrne na hrib, je šel sam. Brez Alvina je bil negotov, če mu bo Gospod zaupal plošče. Vendar je verjel, da lahko spolni vsako zapoved, ki mu jo je dal Gospod, kot mu je svetoval brat. Moronijeva navodila, da bi dobil plošče, so bila jasna. »Vzeti jih moraš v roke in brez oklevanja iti naravnost v hišo,« je rekel angel, »in jih zakleniti.«³⁰

Na hribu je Joseph dvignil skalo, segel v kamniti zaboj in plošče dvignil ven. Potem ga je prešinila misel: drugi predmeti v zaboju so dragoceni in jih mora skriti, preden gre domov. Plošče je odložil in se obrnil, da je pokril zaboj. Ko pa se je obrnil nazaj k ploščam, jih ni bilo. Preplašen je padel na kolena in prosil, da bi vedel, kje so.

Prikazal se je Moroni in Josephu povedal, da ponovno ni ubogal navodil. Ne samo, da je plošče odložil, preden jih je zavaroval, pač pa jih je tudi spustil izpred oči. Dasiravno je bil mladi videc željan opravljati Gospodovo delo, pa starodavnega zapisa še ni bi sposoben zaščititi.

Joseph je bil razočaran nad sabo, vendar mu je Moroni naročil, naj se naslednje leto vrne po plošče. Prav tako ga je bolj poučil o Gospodovem načrtu za Božje kraljestvo in velikem delu, ki se je začenjalo odvijati.

Vseeno se je Joseph, potem ko je angel odšel, osramočeno spustil po hribu navzdol, zaskrbljen zaradi tega, kaj bo njegova družina mislila, ko se bo domov vrnil praznih rok.³¹ Ko je vstopil v hišo, so ga čakali. Oče je takoj vprašal, če ima plošče.

»Ne,« je rekel. »Nisem jih mogel dobiti.«

»Ali si jih videl?«

»Videl sem jih, a jih nisem mogel vzeti.«

»Jaz bi jih vzel,« je rekel Joseph st., »če bi bil na tvojem mestu.«

»Ne veš, kaj govoriš,« je rekel Joseph. »Nisem jih mogel dobiti, ker mi Gospodov angel ni dovolil.«³²