»Bodi čuječ«, 4. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

4. poglavje: »Bodi čuječ«

4. POGLAVJE

Bodi čuječ

Enaindvajsetletna Emma Hale je za Josepha Smitha prvič slišala jeseni leta 1825, ko je začel delati pri Josiahu Stowellu. Josiah je mladeniča in njegovega očeta najel, da bi mu pomagala najti zakopani zaklad na njegovi posesti.¹ Krajevne legende so trdile, da je skupina raziskovalcev na tistem področju pred več sto leti odkrila najdišče srebra in zaklad skrila. Josiah je vedel, da ima Joseph dar za uporabo vidčevih kamnov, zato mu je ponudil dober zaslužek in delež najdb, če mu bo pomagal pri iskanju.²

Emmin oče Isaac je podvig podprl. Ko sta Joseph in njegov oče prišla na Stowellovo kmetijo v Harmonyju v Pensilvaniji – vas okrog 240 kilometrov južno od Palmyre – je Isaac nastopil kot priča pri podpisu pogodbe. Delavcema je tudi dovolil, da sta živela pri njem doma.³

Emma je Josepha spoznala kmalu zatem. Bil je mlajši od nje, visok več kot sto osemdeset centimetrov in izgledal kot nekdo, ki je vajen trdega dela. Imel je modre oči in svetlo polt, pri hoji pa je šepal. Slovnica mu ni šla in včasih je uporabil preveč besed, da se je izrazil, vendar je pri govorjenju pokazal naravno inteligenco. Z očetom sta bila dobra človeka, ki sta raje častila sama, kot da bi šla v cerkev, kjer je častila Emma in njena družina.⁴

Tako Joseph kot Emma sta bila rada na prostem. Emma je od otroštva uživala v ježi konj in veslanju po reki blizu doma. Joseph ni bil izkušen jezdec, odlikoval pa se je v rokoborbi in igrah z žogo. Rad se je družil in se hitro nasmehnil in pogosto pripovedoval šale ali šaljive zgodbe. Emma je bila bolj zadržana, vendar je imela rada dobro šalo in se je lahko z vsakim pogovarjala. Rada je tudi brala in pela.⁵

Ko so minevali tedni in je Emma bolje spoznala Josepha, je njene starše začelo skrbeti zaradi njunega razmerja. Joseph je bil reven delavec iz druge države in upala sta, da bo hči izgubila zanimanje zanj in se poročila v eno od uspešnih družin v njihovi dolini. Emmin oče je postal nezaupljiv tudi glede iskanja zaklada in bil sumničav glede Josephove vloge pri tem. Isaacu Halu se ni zdelo pomembno, da je Joseph poskušal prepričati Josiaha Stowella, da bi ustavil iskanje, ko je postalo jasno, da iz tega ne bo nič.⁶

Emmi je bil Joseph všeč bolj kot kateri koli drug moški, ki ga je poznala, in ni prenehala preživljati časa z njim. Ko je Josephu uspelo prepričati Josiaha, naj prenehajo iskati srebro, je ostal v Harmonyju, da bi delal na Josiahovi kmetiji. Včasih je delal tudi za Josepha in Polly Knight, drugo kmečko družino na tistem področju. Kadar ni delal, je obiskal Emmo.⁷

Joseph in njegov vidčev kamen sta v Harmonyju kmalu postala predmet govoric. Nekateri starejši ljudje v mestu so verjeli v vidce, veliko njihovih otrok in vnukov pa ne. Josiahov nečak je pod obtožbo, da je Joseph izkoristil njegovega strica, privedel mladeniča pred sodišče in ga obtožil, da je slepar.

Ko je Joseph stal pred lokalnim sodnikom, mu je pojasnil, kako je našel kamen. Joseph st. je pričeval, da je nenehno prosil Boga, naj jim pokaže svojo voljo glede Josephovega čudovitega daru vidca. Nazadnje je pred sodišče stopil Josiah in izjavil, da ga Joseph ni prevaral.

»Ali prav razumem,« je rekel sodnik, »da verjamete, da obsojenec lahko vidi s pomočjo kamna?«

Ne, je vztrajal Josiah. »Nedvoumno vem, da je to res.«

Josiah je bil v skupnosti zelo spoštovan človek in ljudje so sprejeli njegovo besedo. Na koncu zaslišanje ni dalo nobenega dokaza, da ga je Joseph prevaral, zato je sodnik tožbo ovrgel.⁸

Septembra 1826 se je Joseph vrnil na hrib po plošče, vendar je Moroni rekel, da nanje še vedno ni pripravljen. »Odpovej se družbi iskalcev denarja,« mu je rekel angel. Med njimi so bili hudobni ljudje.⁹ Moroni mu je dal še eno leto, da svojo voljo uskladi z Božjo. Če je ne bi, mu plošče ne bi bile nikoli zaupane.

Angel mu je tudi naročil, naj naslednjič nekoga pripelje s sabo. To isto zahtevo je postavil Josephu na koncu prvega obiska na hribu. Ker pa je bil Alvin mrtev, je bil Joseph zmeden.

»Kdo je prava oseba?« je vprašal.

»Vedel boš,« je rekel Moroni.

Joseph je iskal Gospodovo vodstvo preko vidčevega kamna. Spoznal je, da je prava oseba Emma.¹⁰

Josepha je Emma privlačila že vse od takrat, ko jo je srečal. Tako kot Alvin je bila nekdo, ki bi mu lahko pomagal postati človek, kakršnega je rabil Gospod, da opravi njegovo delo. Toda pri Emmi je šlo za več kot to. Joseph jo je ljubil in se hotel z njo poročiti.¹¹

Decembra je dopolnil enaindvajset let. V preteklosti je dopuščal, da so ga sem in tja vodila pričakovanja tistih, ki so se hoteli okoristiti z njegovim darom.¹² Vendar je po zadnjem obisku hriba vedel, da se bo moral na prejem plošč bolje pripraviti.

Pred vrnitvijo v Harmony je govoril s starši. »Odločil sem se, da se poročim,« jima je povedal, »in če nimata nič proti, bi se odločil za gospodično Emmo Hale.« Starša sta bila vesela njegove odločitve in Lucy ga je rotila, naj po poroki prideta živet k njim.¹³

Tisto zimo je Joseph preživljal z Emmo toliko časa, kot je lahko, včasih, ko je bilo toliko snega, da je bilo težko priti do hiše Halovih, si je sposodil sani Knightovih. Vendar ga njeni starši še vedno niso marali in njegov trud, da bi se družini prikupil, je spodletel.¹⁴

Januarja 1827 je Emma hodila na obiske k Stowellovim domov, kjer sta z Josephom skupaj preživljala čas brez neodobravajočih pogledov družine. Joseph je tam zasnubil Emmo in sprva je bila videti presenečena. Vedela je, da bosta starša nasprotovala poroki.¹⁵ Vendar jo je Joseph rotil, naj o tem premisli. Lahko bi se takoj skrivaj poročila.

Emma je razmišljala o predlogu. Poroka z Josephom bi razočarala njene starše, vendar je bila odločitev njena in ljubila je njega.¹⁶

Malo kasneje, 18. januarja 1827, sta se Joseph in Emma poročila na domu krajevnega mirovnega sodnika. Potem sta odšla v Manchester in začela skupno življenje v novem domu Josephovih staršev. Hiša je bila udobna, vendar sta Joseph st. in Lucy zanjo preveč zapravila, zamujala s plačili in posest izgubila. Zdaj sta jo najemala od novih lastnikov.¹⁷

Smithova sta imela Josepha in Emmo rada pri sebi. Vendar sta bila zaradi sinovega božanskega poklica zaskrbljena. Ljudje na tistem področju so slišali za zlate plošče in so jih včasih iskali.¹⁸

Nekega dne je šel Joseph v mesto po opravkih. Starša sta pričakovala, da bo do večerje nazaj, a ker ga ni bilo, sta se vznemirila. Čakala sta ga ure in nista mogla zaspati. Končno je Joseph odprl vrata in se izčrpan vrgel na stol.

»Zakaj si tako pozen?« ga je vprašal oče.

»Doživel sem najostrejše grajanje v vsem svojem življenju,« je rekel Joseph.

»Kdo te je pograjal?« je vprašal oče.

»Bil je Gospodov angel,« je Joseph odgovoril. »Rekel je, da sem malomaren.« Dan njegovega naslednjega srečanja z Moronijem se je bližal. »Resno se moram lotiti dela,« je rekel. »Moram začeti delati to, kar mi je zapovedal Gospod.«¹⁹

Po jesenski žetvi sta Josiah Stowell in Joseph Knight poslovno potovala v Manchester. Oba sta vedela, da se bliža četrta obletnica Josephovega obiska na hribu in oba sta želela vedeti, če mu bo Moroni navsezadnje zaupal plošče.

Tudi lokalni iskalci zakladov so vedeli, da je napočil čas, da Joseph dobi zapis. Nedavno se je eden od njih, moški po imenu Samuel Lawrence, potikal po hribu in iskal plošče. Ker je Josepha skrbelo, da bo Samuel povzročal težave, je zvečer, 21. septembra, poslal očeta k Samuelu domov, da bi budno pazil nanj in se soočil z njim, če bi bilo videti, da se odpravlja na hrib.²⁰

Joseph se je potem pripravil, da bo dobil plošče. Njegov vsakoletni obisk hriba naj bi se zgodil naslednji dan, vendar je zato, da bi prehitel iskalce zakladov, načrtoval, da bo na hrib prišel kmalu po polnoči – ravno ko se je začenjalo jutro 22. septembra – ko ni nihče pričakoval, da bo zunaj.

Vendar je še vedno moral najti način, kako zaščititi plošče, ko jih bo dobil. Ko je šla večina družine v posteljo, je mamo tiho vprašal, če ima skrinjo s ključavnico. Lucy je ni imela in jo je zaskrbelo.

»Ne skrbi,« je rekel Joseph. »Za zdaj bo šlo dobro brez tega.«²¹

Kmalu se je prikazala Emma, oblečena za vožnjo, in z Josephom sta se vzpela v kočijo Josepha Knighta in se odpravila v noč.²² Ko sta prišla do hriba, je Emma počakala v kočiji, Joseph pa se je povzpel po pobočju do kraja, kjer so bile skrite plošče.

Prikazal se je Moroni in Joseph je dvignil zlate plošče ter vidčeva kamna iz kamnitega zaboja. Preden se je Joseph spustil po hribu navzdol, ga je Moroni opomnil, naj plošč ne pokaže nikomur razen tistim, ki jih določi Gospod in mu obljubil, da bodo plošče zaščitene, če bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da jih bo obvaroval.

»Moral boš biti čuječ in zvest temu, kar ti je zaupano,« mu je povedal Moroni, »ali pa te bodo premagali hudobni ljudje, kajti pripravili bodo vsak mogoč načrt in naklep, da bi ti jih vzeli. In če ne boš nenehno pazljiv, bodo uspeli.«²³

Joseph je plošče nesel po hribu navzdol, preden pa je prišel do kočije, jih je spravil v votlo deblo, kjer bodo na varnem, dokler ne bo dobil skrinje s ključavnico. Potem je poiskal Emmo in ob sončnem vzhodu sta se vrnila domov.²⁴

Lucy je doma nestrpno čakala Josepha in Emmo, medtem pa Josephu st., Josephu Knightu in Josiahu Stowellu postregla z zajtrkom. Med delom ji je srce v bojazni, da se bo sin vrnil brez plošč, močno razbijalo.²⁵

Kmalu zatem sta Joseph in Emma prišla v hišo. Lucy je pogledala, da bi videla, če Joseph ima plošče, vendar je drhte odšla iz sobe, ko je videla njegove prazne roke.

Joseph Smith je šel za njo. »Mati,« je rekel, »ne bodi zaskrbljena.« Podal ji je predmet zavit v robec. Lucy je skozi tkanino začutila nekaj, kar se je zdelo kot velika očala. Bila sta Urim in Tumim, vidčeva kamna, ki ju je Gospod pripravil za prevajanje plošč.²⁶

Lucy je bila navdušena. Joseph je bil videti, kot da mu je bilo z ramen vzeto veliko breme. Ko pa se je pridružil ostalim v hiši, je naredil žalosten obraz in tiho pojedel zajtrk. Ko je končal, je glavo žalostno naslonil na roko. »Razočaran sem,« je rekel Josephu Knightu.

»No,« je starejši mož rekel, »žal mi je.«

»Zelo sem razočaran,« je Joseph ponovil, njegov izraz pa se je spremenil v nasmeh. »Je deset krat bolje, kot sem pričakoval!« Začel je opisovati velikost in težo plošč in vznemirjeno pripovedovati o Urimu in Tumimu.

»Vidim lahko karkoli,« je rekel. »Čudovita sta.«²⁷

Dan po tem, ko je dobil plošče, je šel v bližnje mesto popravljat vodnjak, da bi zbral denar za skrinjo s ključavnico. Tisto jutro je Joseph st., ki je šel po opravku od doma samo čez hrib, slučajno slišal skupino moških, ki so kovali načrt, da bodo ukradli zlate plošče. »Dobili bomo plošče,« je rekel eden od njih, »kljub Joeju Smithu ali vsem hudičem v peklu.«

Preplašen se je Joseph st. vrnil domov in povedal Emmi. Rekla je, da ne ve, kje so plošče, vendar je bila prepričana, da jih je Joseph zaščitil.

»Da,« je odvrnil Joseph st., »vendar se spomni, da je Ezav zaradi majhnih stvari zgubil blagoslov in prvorojenstvo.« To bi se lahko zgodilo tudi Josephu²⁸

Emma je, da bi se prepričala, da so plošče na varnem, zajahala konja in odjezdila več kot uro daleč na kmetijo, kjer je delal Joseph. Našla ga je poleg vodnjaka, blatnega in prepotenega zaradi celodnevnega dela. Ko je Joseph slišal za nevarnost, je pogledal v Urim in Tumim in videl, da so plošče na varnem.

Joseph st. je doma pred hišo hodil sem ter tja in vsako minuto pogledoval po cesti, dokler ni zagledal Josepha in Emme.

»Oče,« je rekel Joseph, ko sta prijezdila bliže, »vse je popolnoma varno – nobenega vzroka ni za preplah.«²⁹

Vendar je nastopil čas za dejanja.

Joseph je pohitel na hrib, našel deblo, kjer so bile skrite plošče in jih pazljivo zavil v srajco.³⁰ Potem se je skrivaje v gozdu odpravil domov, z očmi na preži za nevarnostjo. Gozd ga je skril pred ljudmi na glavni cesti, vendar so v njem tudi tatovi imeli več kot dovolj skrivališč.

Joseph je naprezajoč se pod težo zapisa pešačil skozi gozd, kakor hitro je mogel. Padlo drevo mu je zaprlo pot in ko je skočil čezenj, je začutil, da ga je nekaj močno udarilo od zadaj. Ko se je obrnil, je videl moškega, ki je prihajal nadenj, puško vihteč kot gorjačo.

Joseph je z eno roko trdno držeč plošče, moškega zbil na tla in se prebil globlje v goščavo. Tekel je približno en kilometer, ko je nek drug moški skočil izza drevesa in ga udaril s kopitom svoje puške. Joseph ga je odbil in se pognal stran, obupno si želeč, da bi bil že iz gozda. Vendar ga je, preden je lahko prišel prav daleč, napadel tretji moški in ga tako močno udaril, da se je začel opotekati. Joseph je zbral moči, močno udaril moškega in stekel domov.³¹

Ko je bil spet pri hiši, je planil skozi vrata s težkim svežnjem pod roko. »Oče,« je vzkliknil, »dobil sem plošče.«

Njegova štirinajstletna sestra Katharine mu je pomagala položiti sveženj na mizo, medtem ko se je ostala družina zbrala okrog njega. Joseph je nekako vedel, da sta oče in mlajši brat William hotela odviti plošče, vendar ju je ustavil.

»Ali jih ne smemo videti?« ga je vprašal oče.

»Ne,« je rekel Joseph. »Prvič sem bil neposlušen, tokrat pa nameravam biti zvest.«

Povedal jim je, da lahko plošče otipajo skozi tkanino, in brat William je dvignil sveženj. Bil je težji od kamna in William je čutil, da ima liste, ki se premikajo kot knjižne strani.³² Joseph je najmlajšega brata Don Carlosa poslal k Hyrumu, ki je z ženo Jerusho in novorojeno hčerko živel v bližini, po skrinjo s ključavnico.

Hyrum je prišel kmalu za tem in ko so bile plošče varno v skrinji, se je Joseph zgrudil na bližnjo posteljo in začel družini pripovedovati o moških v gozdu.

Med govorjenjem se je zavedel, da ga boli roka. Med napadi si je izpahnil palec.

»Nehati moram govoriti, oče,« je nenadoma rekel, »in te prositi, da palec naravnaš na prvotno mesto.«³³