»Vse je izgubljeno«, 5. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

5. poglavje: »Vse je izgubljeno«

5. POGLAVJE

Vse je izgubljeno

Potem ko je Joseph prinesel zlate plošče domov, so jih iskalci zakladov še tedne poskušali ukrasti. Da bi bil zapis na varnem, ga je moral prestavljati iz kraja na kraj, plošče je skrival pod ognjiščem, pod podom v očetovi trgovini in v kupih žita. Nikoli ni mogel popustiti v opreznosti.

Radovedni sosedje so se ustavljali pri hiši in ga prosili, naj jim pokaže zapis. Joseph jih je vedno zavrnil, celo ko mu je nekdo ponudil plačilo. Odločil se je, da bo za plošče skrbel, in zaupal v Gospodovo obljubo, da bodo, če bo naredil vse, kar lahko, obvarovane.¹

Te prekinitve so mu pogosto preprečevale, da bi preiskoval plošče in se še bolj poučil o Urimu in Tumimu. Vedel je, da naj bi mu tolmača pomagala prevajati plošče, vendar vidčevih kamnov nikoli ni uporabljal, da bi bral starodavni jezik. Bil je željan začeti z delom, vendar mu ni bilo jasno, kako naj to naredi.²

Ko je Joseph preučeval plošče, se je Martin Harris, spoštovani posestnik iz Palmyre, začel zanimati za njegovo delo. Martin je bil dovolj star, da bi bil lahko Josephov oče in včasih je Josepha najel za pomoč na svojem posestvu. Martin je slišal za zlate plošče, vendar je o njih le malo razmišljal, dokler ga Josephova mati ni povabila, da se sreča z njenim sinom.³

Joseph je delal zunaj, ko se je Martin ustavil pri njih, zato je o ploščah povprašal Emmo in druge družinske člane. Ko je Joseph prišel domov, ga je Martin prijel za roko in prosil za več podrobnosti. Joseph mu je povedal o zlatih ploščah in Moronijevih navodilih, naj pisanje na njih prevede in objavi.

»Če je to hudičevo delo,« je rekel Martin, »nočem s tem imeti nič.« Če pa je bilo to Gospodovo delo, je hotel Josephu pomagati to razglasiti svetu.

Joseph je Martinu dovolil potežkati plošče v zaklenjeni skrinji. Martin je lahko čutil, da je v njej nekaj težkega, vendar ni bil prepričan, da je to komplet zlatih plošč. »Ne smeš me kriviti, ker ti ne verjamem na besedo,« je rekel Josephu.

Ko je Martin po polnoči prišel domov, se je zmuznil v spalnico in molil ter Bogu obljubil, da bo dal vse, kar ima, če bi lahko vedel, da Joseph opravlja Božje delo.

Med molitvijo je začutil tih nežen glas, ki je govoril njegovi duši. Tedaj je vedel, da so plošče od Boga – in vedel je, da mora Josephu pomagati oznanjati njihovo sporočilo.⁴

Proti koncu leta 1827 je Emma ugotovila, da je noseča, in je pisala svojim staršem. Minilo je skoraj leto, odkar sta se z Josephom poročila, in oče in mati sta bila še vedno nesrečna. Vendar sta privolila, da se mladi par vrne v Harmony, tako da bo Emma lahko rodila bližje družine.

Čeprav bi Josepha to odpeljalo stran od njegovih staršev in sorojencev, si je želel iti. Ljudje v New Yorku so še vedno poskušali ukrasti plošče in selitev v drug kraj bi mu lahko nudila mir in zasebnost, ki ju je potreboval za opravljanje Gospodovega dela. Na žalost je bil v dolgovih in ni imel denarja za selitev.⁵

Z upanjem, da bo spravil svoje denarne zadeve v red, je šel v mesto, da bi poravnal nekaj dolgov. Ko je v trgovini plačeval, je Martin Harris pristopil k njemu. »Tukaj, gospod Smith, je petdeset dolarjev,« je rekel. »Dajem vam jih za Gospodovo delo.«

Joseph je bil nemiren glede tega, da bi denar sprejel in obljubil, da ga bo vrnil, vendar je Martin rekel, naj ga to ne skrbi. Denar je bil darilo in vse v prostoru je poklical za priče, da ga je prostovoljno dal.⁶

Kmalu zatem je Joseph poravnal dolgove in naložil svoj voz. Z Emmo sta se potem odpravila v Harmony, z zlatimi ploščami skritimi v sodu fižola.⁷

Par je prišel v prostorni dom Halovih približno teden kasneje.⁸ Kmalu je Emmin oče zahteval, da bi videl plošče, vendar je Joseph rekel, da mu lahko pokaže samo skrinjo, kjer jih hrani. Isaac je, nejevoljen, dvignil skrinjo in jo potežkal, a je ostal v dvomih. Josephu je rekel, da je ne more obdržati v hiši, razen če mu pokaže, kaj je v njej.⁹

Josephu ni bilo lahko prevajati v bližini Emminega očeta, vendar je poskušal po svojih najboljših močeh. Z Emmino pomočjo je veliko neznanih znakov prerisal s plošč na papir.¹⁰ Potem jih je več tednov poskušal prevajati z Urimom in Tumimom. V tem postopku je moral narediti več kot samo pogledati v tolmača. Ko je znake preučeval, je moral biti ponižen in udejanjati vero.¹¹

Nekaj mesecev kasneje je Martin prišel v Harmony. Rekel je, da je čutil, da ga je Gospod poklical, naj odpotuje prav v mesto New York, da se bo posvetoval s strokovnjaki za starodavne jezike. Upal je, da bodo znake lahko prevedli.¹²

Joseph je prerisal še več znakov s plošč, zapisal njihov prevod in list izročil Martinu. Z Emmo sta potem opazovala, ko se je njun prijatelj odpravil na vzhod, da bi se posvetoval z uglednimi učenjaki.¹³

Ko je Martin prispel v mesto New York, je šel do Charlesa Anthona, profesorja latinščine in grščine na Columbia Collegu. Profesor Anthon je bil mlad moški – okrog petnajst let mlajši od Martina – in je bil najbolj poznan po objavi priljubljene enciklopedije o grški in rimski kulturi. Začel je zbirati tudi zgodbe o ameriških Indijancih.¹⁴

Anthon je bil tog učenjak, ki ni maral motenj, vendar je Martina prijazno sprejel in preučil znake ter prevod, ki ga je pripravil Joseph.¹⁵ Čeprav profesor ni poznal egipčanščine, je prebral nekaj študij o jeziku in je vedel, kako je videti. Pri preučevanju znakov je videl nekaj podobnosti z egipčanskimi in Martinu povedal, da je prevod pravilen.

Martin mu je pokazal več znakov in Anthon jih je pregledal. Rekel je, da obsegajo znake iz številnih starodavnih jezikov in dal Martinu potrdilo, ki je potrjevalo njihovo pristnost. Priporočil je tudi, da naj znake pokaže drugemu učenjaku, imenovanemu Samuel Mitchill, ki je včasih učil na Columbii.¹⁶

»Je zelo učen v teh starodavnih jezikih,« je rekel Anthon, »in ne dvomim, da vam bo dal nekaj zadoščenja.¹⁷

Martin je potrdilo spravil v žep, ko pa je odhajal, ga je Anthon poklical nazaj. Hotel je izvedeti, kako je Joseph našel zlate plošče.

»Božji angel,« je rekel Martin, »mu je to razodel.« Pričeval je, da bo prevod plošč spremenil svet in ga rešil pred uničenjem. In zdaj, ko je imel dokaz o njihovi pristnosti, je nameraval prodati svojo kmetijo in darovati denar, da bo prevod objavljen.

»Pokažite mi tisto potrdilo,« je rekel Anthon.

Martin je segel v žep in mu ga dal. Anthon ga je raztrgal na koščke in rekel, da ne obstaja nič takšnega, kot je delovanje angelov. Če Joseph hoče plošče prevesti, jih lahko prinese na Columbio in pusti učenjakom, da jih prevedejo.

Martin je pojasnil, da je del plošč zapečaten in da jih Josephu ni dovoljeno nikomur pokazati.

»Ne morem brati zapečatene knjige,« je rekel Anthon. Martina je opozoril, da ga Joseph verjetno goljufa. »Pazite se lopovov,« je rekel.¹⁸

Martin je odšel od profesorja Anthona in se oglasil pri Samuelu Mitchillu. Ta je Martina vljudno sprejel, prisluhnil njegovi zgodbi in pogledal znake in prevod. Ni mogel ugotoviti, kaj pomenijo, vendar je rekel, da ga spominjajo na egipčanske hieroglife in so zapisi izumrlega ljudstva.¹⁹

Kmalu zatem je Martin odšel iz mesta in se vrnil v Harmony, bolj kot kdajkoli prepričan, da Joseph ima starodavne zlate plošče in moč, da jih prevede. Josephu je povedal o svojih razgovorih s profesorjema in prišel do zaključka, da če nekateri najbolj izobraženi ljudje v Ameriki ne morejo prevesti knjige, jo mora Joseph.

»Ne morem,« je rekel Joseph, zaskrbljen zaradi naloge, »ker nisem učen.« Vendar je vedel, da je Gospod pripravil tolmača, da bi lahko prevedel plošče.²⁰

Martin se je strinjal. Načrtoval je, da bo spet šel v Palmyro, spravil posel v red in se vrnil čim prej bo mogoče, da bo pomagal kot Josephov pisar.²¹

Aprila 1828 sta Emma in Joseph živela v domu vzdolž reke Susquehanna, nedaleč od hiše njenih staršev.²² Emma, ki je bila že v visoki nosečnosti, je bila potem, ko je Joseph začel prevajati zapis, pogosto njegova pisarka. Nekega dne je Joseph med prevajanjem nenadoma prebledel. »Emma, ali je bilo okrog Jeruzalema obzidje?« je vprašal.

»Da,« je rekla, ko se je spomnila njegovega opisa iz Svetega pisma.

»O,« si je Joseph oddahnil, »zbal sem se, da sem bil zaveden.«²³

Emma se je čudila, da moževo pomanjkanje poznavanja zgodovine in svetih spisov, ni oviralo prevajanja. Joseph bi s težavo napisal razumljivo pismo. Vendar je uro za uro sedela ob njem, medtem ko je narekoval zapis brez pomoči kakšne knjige ali rokopisa. Vedela je, da ga je samo Bog lahko navdihnil, da je prevajal tako, kot je.²⁴

Sčasoma se je iz Palmyre vrnil Martin in prevzel pisanje, da je Emma imela možnost za počitek, preden bi prišel otrok.²⁵ Toda počitka zlahka ni bilo. Martinova žena Lucy je vztrajala, da gre z njim v Harmony in oba Harrisova sta imela močni osebnosti.²⁶ Lucy je bila sumničava zaradi Martinove želje, da Josepha finančno podpre in je bila jezna, da je šel brez nje v New York. Ko ji je povedal, da gre v Harmony, da bo pomagal pri prevajanju, se je sama povabila zraven, odločena da bo videla plošče.

Lucy je izgubljala sluh in je včasih, ko ni mogla razumeti, kaj ljudje govorijo, mislila, da jo kritizirajo. Prav tako je imela le malo občutka za zasebnost. Potem ko jo je Joseph zavrnil, da bi ji pokazal plošče, je začela preiskovati hišo, brskati po družinskih predalnikih, omarah in skrinjah. Josephu ni preostalo drugega, kot da plošče skrije v gozdu.²⁷

Lucy je hišo kmalu zapustila in se nastanila pri sosedi. Emma je predalnike in omare spet imela zase, vendar je zdaj Lucy sosedom govorila, da Joseph poskuša dobiti Martinov denar. Lucy je po več tednih povzročanja težav, odšla domov v Palmyro.

Joseph in Martin sta ponovno v miru hitro prevajala. Joseph se je navajal na svojo božansko vlogo vidca in razodevalca. Ko je gledal v tolmača ali v drug vidčev kamen, je lahko prevajal, najsi so bile plošče pred njim ali na mizi, ovite v enega od Emminih lanenih prtov.²⁸

Ves april, maj in zgodaj junija je Emma poslušala ritem Josephovega narekovanja zapisa.²⁹ Govoril je počasi, a jasno, občasno premolknil, da je počakal Martina reči »napisano«, potem ko je dohitel to, kar je Joseph rekel.³⁰ Tudi Emma je izmenjaje pisala in bila osupla, kako je Joseph po prekinitvah in premorih, ne da bi se ga spomnilo, vedno nadaljeval, kjer je prej nehal.³¹

Kmalu je napočil čas za rojstvo Emminega otroka. Kup rokopisnih strani je rasel in Martin je bil prepričan, da bi njegova žena, če bi lahko prebrala prevod, spoznala njegovo vrednost in se nehala vmešavati v njihovo delo.³² Upal je tudi, da bo Lucy zadovoljna s tem, kako svoj čas in denar porablja za pomoč obelodanjenja Gospodove besede.

Nekega dne je Martin prosil Josepha za dovoljenje, da vzame rokopis za nekaj tednov v Palmyro.³³ Ker se je Joseph spominjal, kako se je Lucy Harris obnašala, ko je bila na obisku, se mu zamisel ni zdela dobra. Vendar je hotel ugoditi Martinu, ki mu je verjel, ko je toliko drugih dvomilo v njegove besede.³⁴

Joseph je negotov, kaj naj naredi, molil za vodstvo in Gospod mu je povedal, naj Martinu ne dovoli vzeti strani.³⁵ Martin pa je bil prepričan, da se bo, če bi jih pokazal ženi, vse spremenilo in je Josepha srčno prosil, naj ponovno vpraša. Joseph je to naredil, odgovor pa je bil enak. Martin je pritiskal nanj, naj vseeno tretjič vpraša, in takrat jima je Bog dovolil, naj naredita, kar želita.

Joseph je povedal Martinu, da lahko za dva tedna strani vzame, če se zaveže, da jih bo imel zaklenjene in jih bo pokazal samo določenim družinskim članom. Martin je obljubil in se z rokopisom v rokah vrnil v Palmyro.³⁶

Ko je Martin odšel, se je Josephu prikazal Moroni in mu vzel tolmača.³⁷

Dan po Martinovem odhodu je Emma pretrpela mučen porod in rodila fantka. Dojenček je bil slaboten ter bolehen in ni dolgo živel. Zaradi teh muk je bila Emma telesno izčrpana ter čustveno pretresena in nekaj časa se je zdelo, da bo morda tudi ona umrla. Joseph je nenehno skrbel zanjo, nikoli ni za dolgo odšel od nje.³⁸

Po dveh tednih se je Emmi zdravje začelo izboljševati in začela je razmišljati o Martinu in rokopisu. »Tako sem zaskrbljena,« je povedala Josephu, »da ne morem počivati in ne bom mirna, dokler ne bom vedela nekaj o tem, kaj gospod Harris dela z njim.«

Rotila ga je, naj poišče Martina, vendar je ni hotel zapustiti. »Pošlji po mojo mamo,« je rekla, »in ostala bo z mano, medtem ko tebe ne bo.«³⁹

Joseph je šel s poštno kočijo na sever. Med potovanjem je malo spal in jedel, ker se je bal, da je Gospoda užalil z neposlušnostjo, ko je Gospod rekel, naj Martinu ne dovoli vzeti rokopis.⁴⁰

Sonce je vzhajalo, ko je prispel domov k staršem v Manchester. Smithovi so pripravljali zajtrk in Martinu poslali vabilo, naj se jim pridruži. Ob osmih je bil zajtrk na mizi, Martin pa ni prišel. Joseph in družina so postajali zaskrbljeni, ko so ga čakali.

Končno se je po več kot štirih urah prikazal v daljavi, počasi je hodil proti hiši z očmi uprtimi v tla pred sabo.⁴¹ Pri vhodu se je ustavil, se usedel na ograjo in si potegnil klobuk čez oči. Potem je prišel noter in se tiho usedel, da bi jedel.

Družina ga je opazovala, ko je pribor prijel, kot da bo jedel, potem pa ga spustil. »Izgubil sem svojo dušo!« je vzkliknil in se z rokami prijel za glavo. »Izgubil sem svojo dušo.«

Joseph je planil pokonci. »Martin, ali si izgubil tisti rokopis?«

»Da,« je rekel Martin. »Ni ga več in ne vem, kje je.«

»O, moj Bog, moj Bog,« je Joseph zaječal, stiskajoč pesti. »Vse je izgubljeno!«

Začel je hoditi sem in tja. Ni vedel, kaj naj naredi. »Pojdi nazaj,« je ukazal Martinu. »Ponovno preišči vse.«

»Vse je zaman,« je vzkliknil Martin. »Pregledal sem vsak kotiček v hiši. Celo razparal sem postelje ter blazine in vem, da ga ni tam.«

»Ali se moram k ženi vrniti s takšno vestjo?« Joseph se je bal, da jo bodo novice strašno prizadele. »In kako naj se prikažem pred Gospodom?«

Mati ga je poskušala potolažiti. Rekla je, da mu bo morda Gospod odpustil, če se bo ponižno pokesal. Toda Joseph je zdaj ihtel, besen sam nase, ker ni že prvič poslušal Gospoda. Do konca dneva je komaj kaj jedel. Ostal je čez noč in naslednje jutro odšel v Harmony.⁴²

Ko ga je Lucy gledala, kako odhaja, ji je bilo težko pri srcu. Zdelo se je, da je vse, na kar so kot družina upali – vse, kar jim je prineslo radost v zadnjih nekaj letih – v trenutku izginilo.⁴³