»Soslužabnika«, 7. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa v poslednjih dneh, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018

7. poglavje: »Soslužabnika«

7. poglavje

Soslužabnika

Pomlad leta 1829 je bila mrzla in deževna še pozno v maju. Medtem ko so kmetje v okolici Harmonyja ostajali doma in s pomladansko setvijo odlašali, dokler se vreme ne bi izboljšalo, sta Joseph in Oliver prevedla toliko zapisa, kolikor sta lahko.¹

Prišla sta do poročila o tem, kaj se je zgodilo med Nefijci in Lamanci, ko je Jezus umrl v Jeruzalemu. Pripovedovalo je o močnih potresih in neurjih, ki so prizadeli ljudi in spremenili podobo dežele. Nekatera mesta so se pogreznila v zemljo, medtem ko so druga zajeli požari in so zgorela. Z neba so več ur švigale strele, sonce je izginilo, preživele pa je ovila gosta tema. Ljudje so tri dni jokali in žalovali za svojimi umrlimi.²

Mračno vzdušje je naposled pretrgal glas Jezusa Kristusa. »Se mar torej ne boste vrnili k meni,« je vprašal, »in se pokesali svojih grehov in se spreobrnili, da vas ozdravim?«³ Razblinil je temo in ljudje so se pokesali. Kmalu se jih je veliko zbralo okrog templja, na kraju, imenovanem Izobilje, kjer so govorili o neverjetnih spremembah pokrajine.⁴

Medtem ko so se pogovarjali, so videli Božjega Sina, ki se je spustil iz nebes. »Jaz sem Jezus Kristus,« je rekel, »o katerem so preroki pričevali, da bo prišel na svet.«⁵ Nekaj časa je ostal z njimi, jih učil svoj evangelij in jim zapovedal, naj se krstijo s potopitvijo za odpuščanje grehov.

»In kdor verjame vame in se krsti, ta bo odrešen,« je dejal. »In to so ti, ki bodo nasledili Božje kraljestvo.«⁶ Preden se je dvignil v nebesa, je pravičnim moškim podelil polnomočje, da bodo krstili tiste, ki verjamejo vanj.⁷

Josepha in Oliverja so ti nauki med prevajanjem presunili. Joseph tako kot njegov brat Alvin nikoli ni bil krščen in je o tej uredbi in polnomočju, potrebnem za njeno izvedbo, hotel izvedeti več.⁸

15. maja 1829 je dež prenehal in Joseph ter Oliver sta odšla v gozd blizu reke Susquehanna. Kleče sta vprašala Boga o krstu in odpuščanju grehov. Med molitvijo ju je Odkupiteljev glas nagovoril z mirom in v oblaku svetlobe se je prikazal angel. Predstavil se je kot Janez Krstnik in jima na glavi položil roke. Ko ju je obdala Božja ljubezen, ju je v srcih navdala radost.

»Vama, moja soslužabnika,« je dejal Janez, »v Mesijevem imenu podeljujem Aronovo duhovništvo, ki ima ključe za delovanje angelov in evangelija kesanja ter krsta s potopitvijo za odpuščanje grehov«⁹.

Angelov glas je bil blag, vendar se je zdelo, da je Josepha in Oliverja ganil v duši.¹⁰ Pojasnil je, da jima Aronovo duhovništvo daje polnomočje za izvajanje krstov, in jima zapovedal, naj, ko bo odšel, drug drugega krstita. Rekel je tudi, da bosta kasneje prejela dodatno duhovniško moč, ki jima bo dala polnomočje, da bosta dar Svetega Duha podelila drug drugemu in tistim, ki jih bosta krstila.

Ko je Janez Krstnik odšel, sta Joseph in Oliver odšla k reki in zabredla vanjo. Najprej je Joseph krstil Oliverja in slednji je takoj, ko je prišel iz vode, začel prerokovati o tem, kar naj bi se kmalu zgodilo. Oliver je potem krstil Josepha, ki je vstal iz reke, in prerokoval o vzponu Kristusove cerkve, za katero je Gospod obljubil, da jo bo ustanovil med njimi.¹¹

Po navodilih Janeza Krstnika sta se vrnila v gozd in drug drugega posvetila v Aronovo duhovništvo. Med preučevanjem Svetega pisma, kot tudi med prevajanjem starodavnega zapisa, sta pogosto brala o polnomočju za delovanje v Božjem imenu. Zdaj sta sama imela to polnomočje.

Po krstu sta ugotovila, da so sveti spisi, ki so se prej zdeli zapleteni in skrivnostni, naenkrat postali jasni. V mislih sta ju navdali resnica in spoznanje.¹²

V New Yorku je Oliverjev prijatelj David Whitmer navdušeno hotel izvedeti več o Josephovem delu. Čeprav je David živel v Fayettu, okrog oseminštirideset kilometrov od Manchestra, sta se z Oliverjem spoprijateljila, ko je slednji učil v šoli in živel pri Smithovih. Pogosto sta govorila o zlatih ploščah in ko se je Oliver preselil v Harmony, je Davidu obljubil, da mu bo pisal o prevajanju.

Kmalu zatem so pisma začela prihajati. Oliver je pisal, da Joseph pozna podrobnosti njegovega življenja, ki jih nihče ne bi mogel poznati drugače, kakor po Božjem razodetju. Opisal je Gospodove besede Josephu in prevajanje zapisa. V enem pismu je zapisal nekaj vrstic prevoda in pričeval o njegovi verodostojnosti.

Drugo pismo je Davida obvestilo, da je Božja volja, da svoj voz s konjsko vprego pripelje v Harmony, da bo Josephu, Emmi in Oliverju pomagal pri selitvi v dom Whitmerjevih v Fayettu, kjer bosta prevod dokončala.¹³ Ljudje v Harmonyju so na Smithove gledali vedno bolj postrani. Nekaj moških je celo grozilo, da jih bodo napadli, in če Emmina družina ne bi bila vplivna, bi jo lahko zelo slabo odnesli.¹⁴

David je Oliverjeva pisma pokazal staršem ter bratom in sestram, ki so privolili, da bodo Josepha, Emmo in Oliverja sprejeli v svoj dom. Whitmerjevi so bili potomci nemško govorečih naseljencev na tistem področju in so bili znani po tem, da so trdo delali in bili pobožni. Kmetija je bila dovolj blizu doma Smithovih za obiske, a dovolj daleč, da jih tatovi niso nadlegovali.¹⁵

David je hotel nemudoma oditi v Harmony, vendar ga je oče opomnil, da ga pred odhodom čakata še dva dneva težkega dela. Bil je čas setve in David je moral zorati osem hektarov in zemljo pognojiti z apnom, da bi žito bolje raslo. Oče mu je rekel, da bi moral najprej moliti, da bo vedel, če je res nujno, da odide takoj.

David je očetov nasvet upošteval in ko je molil, je začutil, da mu Duh govori, naj delo doma dokonča, preden bo šel v Harmony.

Naslednje jutro je David odšel na polje in na zemlji, ki prejšnji večer še ni bila zorana, zagledal vrste temnih brazd. Ko je nadalje pregledoval polja, je videl, da sta bila čez noč zorana okrog dva in pol hektara, v zadnji brazdi pa ga je čakal pripravljen plug, da bo delo dokončal.

Davidov oče je osupnil, ko je izvedel, kaj se je zgodilo. »V tem mora biti neka višja roka,« je rekel, »in mislim, da je bolje, da greš v Pensilvanijo takoj, ko bo apno potreseno.«

David je trdo delal, da je zoral preostala polja in zemljo pripravil za uspešno sajenje. Ko je končal, je v voz vpregel močna konja in se v Harmony odpravil prej, kot je pričakoval.¹⁶

Ko so se Joseph, Emma in Oliver preselili v Fayette, je imela Davidova mati polne roke dela. Mary Whitmer in njen mož Peter sta že imela osem otrok, starih od petnajst do trideset let, in tistih nekaj, ki niso več živeli doma, je prebivalo blizu. Vse dni je skrbela zanje in je zaradi teh treh gostov imela še več dela. Zaupala je, da je bil Joseph poklican, in se ni pritoževala, vendar se je je lotevala utrujenost.¹⁷

Tisto poletje je bila v Fayettu neznosna vročina. Mary je prala obleke in pripravljala obroke, Joseph pa je v zgornji sobi narekoval prevod. Običajno je zanj pisal Oliver, občasno pa je za pero prijela Emma ali eden od Whitmerjevih.¹⁸ Joseph in Oliver sta se včasih, ko sta bila zaradi težavnosti prevajanja utrujena, odpravila k bližnjemu ribniku in po vodni gladini metala kamenčke.

Mary je imela za sprostitev malo časa in je dodatno delo ter breme, ki ji je bilo naloženo, težko prenašala.

Ko je bila nekega dne zunaj pred hlevom, kjer so molzli krave, je zagledala sivolasega moškega z oprtnikom čez ramo. Njegove nenadne pojave se je ustrašila, ko pa se je približal, ji je spregovoril s prijaznim glasom, ki jo je pomiril.

»Ime mi je Moroni,« je rekel. »Precej si se utrudila zaradi vsega dodatnega dela, ki ga moraš opraviti.« Z ramena je snel oprtnik in Mary ga je opazovala, ko ga je začel razvezovati.¹⁹

»Pri svojem delu si bila zelo zvesta in marljiva,« je nadaljeval. »Zatorej je prav, da dobiš pričevanje, da se ti bo vera lahko okrepila.«²⁰

Moroni je odprl oprtnik in izvlekel zlate plošče. Držal jih je pred njo in obračal strani, da je lahko videla zapise na njih. Potem ko je obrnil zadnjo stran, jo je rotil, naj bo potrpežljiva in zvesta, ko bo še nekaj časa nosila dodatno breme. Obljubil ji je, da bo za to blagoslovljena.²¹

Starec je trenutek zatem izginil in Mary pustil samo. Delo jo je še vedno čakalo, a je ni več obremenjevalo.²²

Joseph je na kmetiji Whitmerjevih hitro prevajal, vendar so bili nekateri dnevi polni izzivov. Misli so mu odtavale k drugim zadevam in se ni mogel osredotočiti na duhovno.²³ V malem domu Whitmerjevih je bilo vedno živahno in veliko tega, kar je odvračalo pozornost. Selitev tja je pomenila odpoved relativni zasebnosti, ki sta jo z Emmo imela v Harmonyju.

Ko se je Joseph nekega jutra pripravljal na prevajanje, se je razjezil na Emmo. Ko se je kasneje pridružil Oliverju in Davidu v zgornji sobi, kjer so delali, ni mogel prevesti niti zloga.

Šel je iz sobe in se odpravil v sadovnjak. Zunaj je ostal kakšno uro, ker je molil. Ko se je vrnil, se je Emmi opravičil in jo prosil za odpuščanje. Potem je šel nazaj, da bi prevajal kot običajno.²⁴

Zdaj je prevajal zadnji del zapisa, znanega kot male Nefijeve plošče, ki so dejansko služile kot začetek knjige. Male plošče so razkrivale zgodovino, podobno tisti, ki sta jo z Martinom prevedla in izgubila, in so govorile o mladeniču po imenu Nefi, katerega družino je Bog iz Jeruzalema vodil v novo obljubljeno deželo. Pojasnila je izvor zapisa in prve boje med nefijskim in lamanskim ljudstvom. Še pomembneje pa je, da je močno pričevala o Jezusu Kristusu in njegovi odkupni daritvi.

Ko je Joseph prevedel zapis na zadnji plošči, je ugotovil, da pojasnjuje namen zapisa in mu daje naslov Mormonova knjiga po starodavnem preroku – zgodovinarju, ki je knjigo sestavil.²⁵

Joseph se je od takrat, ko je Mormonovo knjigo začel prevajati, veliko naučil o svoji prihodnji vlogi pri Božjem delu. Na njenih straneh je prepoznal osnovne nauke, ki jih je poznal iz Svetega pisma, kot tudi nove resnice in spoznanja o Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju. Odkril je tudi odlomke o poslednjih dneh, ki so pričevali o izvoljenem vidcu, imenovanem Jožef, ki bo obelodanil Gospodovo besedo ter obnovil izgubljeno znanje in zaveze.²⁶

V zapisu je izvedel, da je Nefi dodatno pojasnil Izaijevo prerokbo o zapečateni knjigi, ki je učeni ne bodo mogli brati. Ko je prerokbo prebral, je pomislil na razgovor Martina Harrisa s profesorjem Anthonom. Potrdila je, da samo Bog lahko iz zemlje na svetlo prinese knjigo in ustanovi Kristusovo cerkev v zadnjih dneh.²⁷

Ko je Joseph s prijatelji prevod končal, so se spomnili obljube, ki jo je v Mormonovi knjigi in v svojih razodetjih dal Gospod – da bo plošče pokazal trem pričam. Josephovi starši in Martin Harris so takrat obiskali kmetijo Whitmerjevih in nekega jutra so Martin, Oliver in David prosili Josepha, naj jim dovoli, da bi bili priče. Joseph je molil in Gospod je odgovoril, rekoč, da bodo, če se bodo nanj zanašali z vsem srcem in se zavezali, da bodo pričevali o resnici, plošče lahko videli.²⁸

»Danes moraš postati ponižen pred Bogom,« je posebej Martinu rekel Joseph, »in, če je mogoče, prejeti odpuščanje grehov.«²⁹

Joseph je kasneje tistega dne te tri može peljal v gozd v bližini doma Whitmerjevih. Pokleknili so in vsak je prišel na vrsto za molitev, da bi jim bile pokazane plošče, a se ni zgodilo nič. Poskusili so v drugo, a še vedno se ni zgodilo nič. Končno je Martin vstal in odšel stran, rekoč, da je on razlog, da nebesa ostajajo zaprta.

Joseph, Oliver in David so ponovno molili in kmalu se je nad njimi v sijajni svetlobi prikazal angel.³⁰ V rokah je imel plošče in jih drugo za drugo obračal in možem kazal simbole, vrezane na vsaki strani. Poleg njega se je pojavila miza, na njej pa so bili starodavni artefakti, opisani v Mormonovi knjigi: tolmača, naprsnik, meč in čudežni kompas, ki je Nefijevo družino vodil iz Jeruzalema v obljubljeno deželo.

Možje so slišali, kako je Božji glas razglasil: »Te plošče so bile razodete z Božjo močjo in z Božjo močjo so bile prevedene. Prevod plošč, ki ga vidite, je pravilen in zapovedujem vam, da pričujete o tem, kar zdaj vidite in slišite.«³¹

Ko je angel odšel, je Joseph šel globlje v gozd in Martina našel na kolenih. Martin mu je povedal, da mu Bog še ni pričeval, vendar da plošče še vedno želi videti. Josepha je prosil, naj z njim moli. Joseph je pokleknil poleg njega in še preden sta začela zares moliti, sta zagledala istega angela, ki jima je pokazal plošče in druge starodavne predmete.

»Dovolj je! Dovolj je!« je vzkliknil Martin. »Moje oči so videle! Moje oči so videle!«³²

Joseph in tri priče so se kasneje tisto popoldne vrnili v hišo Whitmerjevih. Mary Whitmer se je pomenkovala z Josephovimi starši, ko je planil v sobo. »Oče! Mati!« je rekel. »Ne vesta, kako srečen sem!«

Naglo se je usedel na tla ob materi. »Gospod je napravil, da so bile plošče pokazane še trem poleg mene,« je rekel. »Zdaj sami vedo, da ne hodim naokrog, da bi zavajal ljudi.«

Čutil je, kot bi mu bilo z ramen vzeto breme. »Zdaj bodo morali nositi svoj del,« je rekel. »Nič več nisem popolnoma sam na svetu.«

Za njim je v sobo prišel Martin, ves iz sebe od radosti. »Zdaj sem videl angela iz nebes!« je vzkliknil. »V iskrenosti svoje duše blagoslavljam Boga, da je mene – prav mene – blagovolil napraviti za pričo o veličini njegovega dela!«³³

Whitmerjevi so se nekaj dni kasneje pridružili Smithovi družini na kmetiji v Manchestru. Ker je Joseph vedel, da je Gospod obljubil, da bo svoje besede dokazal »po ustih toliko prič, kot se mu zdi dobro,« je šel z očetom, Hyrumom in Samuelom, kot tudi s štirimi brati Davida Whitmerja – Christianom, Jacobom, Petrom ml. in Johnom – in njihovim svakom Hiramom Pageom v gozd.³⁴

Možje so se zbrali na kraju, kamor je družina Smithovih pogosto šla molit na samo. Joseph je z Gospodovim dovoljenjem razkril plošče in jih pokazal skupini. Niso videli angela, kot so ga tri priče, toda Joseph jim je zapis dovolil vzeti v roke, obračati njegove strani in preiskovati njegovo starodavno pisanje. To, da so držali plošče, je potrdilo njihovo vero, da je Josephovo pričevanje o angelu in starodavnem zapisu resnično.³⁵

Joseph plošč zdaj, ko je bil prevod končan in je imel priče, ki so njegovo čudežno pričevanje podprle, ni več potreboval. Ko so možje odšli iz gozda in se vrnili v hišo, se je prikazal angel in Joseph mu je sveti zapis vrnil v oskrbo.³⁶