Sporočilo področnega voditelja
Občutimo Duha in mu sledimo – spoznavajmo, kar čutimo
Kaj pomeni z zaupanjem občutiti Svetega Duha, sem prvič spoznal kot misijonar. Saj ne, da Duha nisem občutil prej, gre zgolj za to, da dejansko nisem vedel, da ga občutim. Spomnim se občutkov Svetega Duha, ki sem jih v življenju izkusil, še preden sem se pridružil Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Duh je skušal vplivati name preko občutkov, ki so se zdeli povezani z drugimi znanimi vodniki, kot je moja vest. Čeprav so se zdeli podobni, sem lahko zaznal, da občutki Duha niso moja vest, ampak so bili tako kot moja vest občutki od Duha zelo prefinjeni in jih je rivalstvo zlahka premagalo.
Z vsem, česar takrat nisem vedel o občutkih Duha, sem se naučil začeti zaupati občutkom, ko so me preplavili. Spomnim se občutkov, ki so mi pomagali pri odločitvi, da se pridružim Cerkvi, in me podpirali z energijo, da služim drugim, spodbudo, naj se pokesam, in z navdušenjem, ko sem spoznal resnico in prepoznal dobroto v življenju. Ti občutki so mi zagotovili, da me evangelij Jezusa Kristusa osrečuje na zelo pomemben način, in želel sem, da bi bil del mojega življenja in življenja tistih, ki jih imam rad.
Ker nisem mogel odkrito opisati občutkov, ko mi je »v prsih zagorelo«1, in ker se mi ni zdelo, da blagi občutki v mojem srcu ustrezajo gorečim, avtoritativnim izjavam, ki sem jih od številnih svetih slišal na postnih sestankih za pričevanje, sem sklepal, da nimam obljubljenega prepričanja, ki bi prišlo iz nebes. Bolj sem se primerjal z drugimi, manjša se je zdela moja izkušnja. Čeprav sem bil hvaležen za te zaupanja vredne vodilne občutke, nisem razvil zaupanja, da so ti blagi občutki obljubljeni občutki Svetega Duha.
Kot misijonar sem se skoraj vsak dan učil lekcije od drugih, katerih življenja so bila prepletena z vodstvom Duha. In takrat so mi Pavlove besede prinesle jasne misli. Spoznal sem, da je Pavel, ko je govoril o ‘sadu Duha’, govoril o delu Duha, ki ga izkusimo – nenazadnje sad okusimo. Poskušal je povedati, kakšnega okusa so zanj občutki Duha. Učil je: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.«2 Okusa sadu ne bi mogel opisati zgolj z eno ali dvema besedama. Tako je bilo tudi s Pavlovim opisom sadu Duha; opisal je različne ‘okuse’, ki jih je zaznaval, ko je občutil Gospodovega Duha. Bili so okusi, ki sem jih občutil tudi jaz. To mi je prineslo gotovost, razumevanje in samozavest. Če je Pavel prejel vodstvo Duha, sem ga tudi jaz!
Moja izkušnja s sadom Duha morda poudarja drugačne odtenke okusov kot izkušnje, ki so jih imeli drugi, vendar so oboje veljavne. Nisem okušal zato, da bi se drugi lahko veselili, in okusi, ki so jih oni okusili, niso bili zame. Vsak okuša za svojo korist in vodstvo.
Odtlej skušam spodbujati in pozorno slediti tem radostnim občutkom vodstva Duha. Vselej me ohranjajo na srečnejših življenjskih poteh3. Moje izkušnje potrjujejo, da ko se zdi, da komaj začutimo dovolj, kar nas opremi, da sledimo, je to komaj dovolj še vedno dovolj in še vedno se lahko odločimo slediti!
Ko skušamo v svoje življenje privabiti več božanskega vodstva, lahko upoštevamo spodbudno dognanje predsednika Nelsona, ki pravi: »Nebes nič ne odpre bolj kot kombinacija vedno večje čistosti, natančne poslušnosti, iskrenega prizadevanja, tega, da se vsak dan gostimo s Kristusovimi besedami v Mormonovi knjigi in da čas redno posvečamo delu v templjih in družinski zgodovini.«4