Mladi odrasli
V sebi prepoznajmo dobro
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Kako bi opredelili dar prepoznavanja? Do nedavnega sem povsem zgrešila enega od ključnih smislov tega daru.
Foto ilustracija: Getty Images
Večino življenja sem dar prepoznavanja opredeljevala kot sposobnost, da prepoznaš pravilno od napačnega, resnico od zmote. Čeprav je to odločilen del daru, sem pred kratkim ugotovila, da je na tem še nekaj več.
V opombah govora z aprilske generalne konference 2020 sem odkrila zaklad. Govornik je navajal predsednika Stephena L Richardsa (1879–1959), nekdanjega prvega svetovalca v Prvem predsedstvu, ki je rekel: »Najvišja vrsta prepoznavanja je to, kar opaziš pri drugih in odkrije njihovo boljšo naravo, prirojeno dobro v njih.«1
Mar to ne zveni kot poezija?
Sveti Duh nam lahko pomaga odkriti prirojeno dobro v drugih. Resnica teh besed mi je zvenela tako prijetno, da sem želela izvedeti več. Ugotovila sem, da je starešina David A. Bednar iz zbora dvanajstih apostolov učil tudi, da nam dar prepoznavanja pomaga »najti in prinesti na plan dobro, ki se morda skriva v nas«.2
Po tem odkritju sem spoznala, kako pomemben je ta del daru prepoznavanja. Da dobre lastnosti lahko razvijemo, jih moramo v sebi najti. Tako se bomo bolj počutili in delali kot Božji otroci, kar v resnici smo (gl. Psalm 82:6, Mozija 5:7, Moroni 7:19).
Kako torej začnemo z iskanjem dobrega v sebi? Sledi nekaj zamisli, kako lahko začnemo.
Osredotočimo se na blagoslavljanje drugih s svojimi vrlinami
Doktrinarna resnica je, da ima vsakdo določene Božje darove (gl. Nauk in zaveze 46:11) – in ni nečimrno, če razmišljamo o njih. Pravzaprav nas je Gospod prosil za to! Sveti spisi nas učijo, naj si iskreno prizadevamo »za najboljše darove in vselej pomni[mo], za kaj so dani« (Nauk in zaveze 46:8, poudarek dodan).
Ko se začenjamo vse bolj zavedati svojih darov in talentov, iščimo poti, da jih bomo uporabljali in tako blagoslavljali druge.
Ena možnost, da prepoznate svoje darove, je, da vprašate nekoga, ki mu zaupate! Vprašajte ga, katere so vaše odlike. Če ste kakor jaz, vam bo to morda zvenelo čudno. A zapomnite si, da tu ne gre za nečimrnost, gre za to, da ugotovite, katere individualne značilnosti oziroma lastnosti lahko ponudite bratom in sestram po svetu (gl. Mozija 8:18).
Ljubezniv sosed mi je nekoč na primer povedal, da imam dar, da pomagam ljudem, da se počutijo sproščeno. Namesto da bi opombo odpravila kot le vljudnostno frazo, sem v življenju postala pozorna na ta dar. Ob tem sem spoznala, da mi nebeški Oče lahko pomaga, da se s pomočjo socialnih veščin spoprijateljim z drugimi in blagoslovim več življenj, kot le svojega.
Ko prepoznate svoje darove, se lahko zavestno odločite, da jih boste uporabili, da boste blagoslovili druge (gl. Nauk in zaveze 82:18).
Proučujmo svoj patriarhalni blagoslov
Foto: Judith Ann Beck
Tudi patriarhalni blagoslovi so lahko dober vir, da vidimo svoje edinstvene darove, ki nam jih je dal Bog. Starešina Larry R. Lawrence, častni član sedemdeseterih, je rekel: »Duh nam lahko pokaže naše šibkosti, lahko pa nam pokaže tudi naše moči. /…/ Ko prebiramo svoj patriarhalni blagoslov, se spomnimo, da nebeški Oče ve, kakšen je naš božanski potencial.«3
Proučevanje patriarhalnega blagoslova vam bo pomagalo, da se boste osredotočili na razvijanje lastnosti, ki vam bodo pomagale doseči vaš potencial.
Sama si pogosto predstavljam tip matere, kakršna upam, da bom nekega dne. Ne da bi se zavedala, sem se zapletla v razmišljanje, da je dobra mati v dobri telesni formi, organizirana in lepa – in da s svojimi cimetovimi zavitki zbuja zavist oddelčnega Društva za pomoč. Četudi to ni slabo, mi je proučevanje patriarhalnega blagoslova pokazalo, da je Gospodu bolj pomembno, da sem prijazna in dobrotljiva mati. Pri meni sta ti krščanski vrlini tisti, ki bi ju morala razvijati bolj zavzeto.
Med zakramentom se spomnimo in razmišljajmo
Foto: Jerry Garns
Zakrament je čas, da razmišljamo o Odrešeniku. Obenem je čas, da razmislimo, ali mu postajamo bolj podobni. Ko se trudite, da odkrivate prirojene dobre lastnosti in vsak teden pogledate nazaj na svoje dosežke, izkušnje in družabna srečanja, vam bo to pomagalo videti določene trenutke, ko so se ti darovi pokazali.
Predsednik Henry B. Eyring, drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je rekel: »Ko med zakramentno uredbo preiskujete svoje življenje, upam, da se v mislih ne osredotočate zgolj na to, kar ste storili narobe, ampak tudi na to, kar ste storili prav – trenutke, ko ste čutili, da sta nebeški Oče in Odrešenik z vami zadovoljna. Med zakramentom si lahko celo vzamete trenutek in Boga prosite, naj vam te stvari pomaga uvideti.«4
Sledi nekaj vprašanj, ki jih med zakramentom lahko zastavite sebi ali Bogu:
-
Kako sem ta teden sledil Kristusovemu zgledu?
-
Komu sem služil?
-
Kdaj sem ta teden občutil Duha? Zakaj?
-
Katero krščansko lastnost skušam razviti? Kako mi gre?
-
Ali bi moral pri čem v svojem življenju moliti za pomoč?
-
Ali moram komu odpustiti?
-
Pri kateri težavi, veliki ali majhni, sta mi ta teden pomagala nebeški Oče in Jezus Kristus?
Če med zakramentom premišljujem o Božji dobroti in ocenim svoje življenje, mi to pomaga, da namesto osredotočanja le na neuspehe in pomanjkljivosti polagam zaupanje v Boga.
Poveličujmo svoje poklice
Poklice prejmemo z razlogom, četudi sprva razloga ne poznamo.
Nekoč so me poklicali v predsedstvo Društva za pomoč v mojem oddelku mladih samskih odraslih. Začela sem navdušeno. A po nekaj mesecih sem začutila malodušje. Pri tistih, ki sem jim skušala skrbno služiti, nisem videla nobene duhovne rasti. Moja prizadevanja, da jih obiščem in se z njimi spoprijateljim, so na pogled pogorela.
Neke nedelje sem čutila, da mi manjkajo duhovni darovi, ki ti pomagajo, da si dober pri skrbnem služenju. Ta dan sem med zakramentom molila, da bi čutila potrditev, da sem sposobna za svoj poklic. Čutila sem navdih, naj zaprosim za duhovniški blagoslov.
Dobila sem se s škofom in ko mi je na glavo položil roke, je bila ena od prvih stvari, ki mi jih je rekel: »Nebeški Oče ceni prijaznost, ki jo izkazuješ drugim.«
Duh me je preplavil in čutila sem potrditev, da je Gospod z mojim trudom zadovoljen. Čutila sem, da vsekakor imam kanček darov, ki so potrebni, da ljubeče služiš. Enostavno sem bolj ocenjevala svoje neuspehe kakor uspehe.
Vaši poklici so čudovite priložnosti, da najdete in uporabljate svoje duhovne darove.
Začnete lahko zdaj
Z odkrivanjem dobrega v sebi nam ni treba čakati.
Predsednik Dieter F. Uchtdorf, takratni drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je rekel:
»Včasih čutimo, da izgubljamo pogum, ker nismo v nečem »boljši« – bolj duhovni, spoštovani, inteligentni, zdravi, bogati, prijazni ali sposobni. /…/
V življenju sem se naučil, da nam ni treba biti v nečem »boljši«, da bi začeli postajati to, kar nam je Bog namenil postati.«5
Začnemo lahko z molitvijo. Nebeškemu Očetu povejte, kako se sedaj počutite in kako se želite počutiti glede sebe. Še posebej prosite za dar prepoznavanja, da vam bo pomagal videti vašo prirojeno dobroto. Nekaj najprijetnejših trenutkov mojega življenja je plod takih molitev. Verjamem, da nam nebeški Oče zelo želi pomagati, da bi videli vse, kar vidi on.
Zaradi naše identitete Božjih otrok nam je namenjena veličina (gl. Nauk in zaveze 78:17). Z darom prepoznavanja lahko to spoznamo sami.