Svojo dušo hranite s pogosto molitvijo

starešina Ulisses Soares

iz zbora dvanajstih apostolov

Potrebujemo duhovno hrano sporazumevanja z nebeškim Očetom, blagoslov, ki nam je na voljo povsod in vselej.

Vsi smo bili že kdaj lačni. Ko smo lačni, nam telo govori, da ga moramo nahraniti. In ko smo lačni, vemo, kaj moramo narediti – jesti.

Tudi naše duše nam lahko pokažejo, ko potrebujemo duhovno hrano. Toda zdi se, da duhovno lakoto lažje prezremo kot telesno.

Prav kakor je veliko različnih jedi, ki jih lahko jemo, ko smo lačni, lahko naredimo različne stvari, da potešimo svojo duhovno lakoto. Na primer, lahko se »gosti[mo] s Kristusovimi besedami« (2 Nefi 32:3) v svetih spisih in besedah prerokov. Redno lahko hodimo v cerkev in vzamemo zakrament (gl. Nauk in zaveze 59:9). Lahko služimo Bogu in njegovim otrokom (gl. Mozija 2:17).

Vendar obstaja še en vir duhovne hrane, ki nam je na voljo v vsakem trenutku življenja ne glede na okoliščine. V molitvi se vselej lahko pogovarjamo z nebeškim Očetom.

»Moja duša je gladovala«

Ko je prerok Enóš v gozdu lovil živali, je premišljeval o »besed[ah], katere [je] očeta pogosto slišal govoriti glede večnega življenja in radosti svetih«. Te besede »so se [mu] globoko vtisnile v srce« (Enóš 1:3).

Ker je bil Enóš v tem duhovnem stanju, je čutil močno potrebo: »Moja duša je gladovala,« je rekel (Enóš 1:4, poudarek dodan).

Kaj je naredil Enóš, ko je občutil to duhovno lakoto, to potrebo po duhovni hrani? »Pokleknil sem pred svojega Stvarnika,« je rekel, »in k njemu klical v goreči molitvi in ponižni prošnji za svojo dušo.« (Enóš 1:4)

Enóševa duhovna lakota je bila tako velika, da je molil »ves dan /…/ in ko je prišla noč, [je] še vedno visoko dvigal glas, da je dosegel nebesa« (Enóš 1:4). Bog je naposled uslišal njegovo molitev in mu odpustil grehe. Enóš je čutil, da mu je krivda izbrisana. Toda njegovo duhovno hranjenje se ni končalo pri tem.

Spoznal je moč vere v Jezusa Kristusa in za dobro svojega ljudstva – celo svojih sovražnikov – je izlil vso svojo dušo. Z Gospodom je sklenil zaveze in si zagotovil njegove obljube. In po goreči molitvi je šel med svoje ljudstvo in prerokoval in pričeval o tem, kar je slišal in videl. (Gl. Enóš 1:5–19.)

Vsaka molitev ne bo uslišana tako dramatično, a naše izkušnje z molitvijo imajo lahko kljub temu globok pomen in lahko spremenijo življenje. Iz Enóševe izkušnje z molitvijo se lahko naučimo nekaj pomembnih lekcij. Na primer:

Če si prizadevamo v celoti živeti po evangeliju, lažje začutimo svojo duhovno lakoto.
Naša duhovna lakota nas lahko in bi nas morala spraviti na kolena, da bi za pomoč prosili nebeškega Očeta.
Molitev k nebeškemu Očetu nam lahko pomaga potešiti duhovno lakoto – in še več.
Molimo lahko kadarkoli in kjerkoli.
Molitev nam lahko pomaga, da se pokesamo.
Z molitvijo lahko okrepimo vero v Jezusa Kristusa.
Lahko prejmemo osebno pričevanje, da nas nebeški Oče sliši in nas pozna.
Pričevanje in moč, ki ju prejmemo v molitvi, nam lahko pomagata služiti drugim in jih krepiti.

Moja izkušnja z močjo molitve

Tako kot Enóš sem tudi sam iz lastnih izkušenj spoznal nekaj teh istih lekcij. Starša sta se Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni pridružila, ko sem bil še deček, in krstil sem se, ko sem bil star osem let. V srcu sem vedno imel dober, topel občutek glede nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, njegovega obnovljenega evangelija in njegove Cerkve. Toda šele ko sem bil star skoraj šestnajst let, sem začel moliti o resnici tega.

Moj navdihnjeni škof me je prosil, naj učim nedeljsko šolo za mlade. Učil naj bi lekcijo o tem, kako naj v molitvi pridobimo pričevanje o evangeliju. Zaradi te škofove zadolžitve sem globlje razmišljal o svojem pričevanju. Vzel sem si čas, da sem preučeval Mormonovo knjigo, in vedno sem čutil, da je Cerkev prava. Vedno sem verjel v Odrešenika Jezusa Kristusa, vendar si nikoli nisem vzel k srcu Moronijeve obljube v Moroniju 10:4–5. Nikoli nisem molil o tem, ali je evangelij pravi.

Spomnim se, da sem v srcu čutil, da moram, če hočem te mlade učiti, kako pridobiti pričevanje v molitvi, prej sam moliti za pričevanje. Moja duša je gladovala – verjetno drugače kakor Enóševa, a vsekakor sem čutil duhovno potrebo.

Ko sem lekcijo pripravil, sem pokleknil in nebeškemu Očetu razodel željo svojega srca, da potrdi resnico, ki sem jo občutil. Nisem pričakoval kakega velikega razodetja. Ko pa sem Gospoda vprašal, ali evangelij izpričuje resnico, sem v srcu začutil zelo prijeten občutek – mirni, tihi glas mi je potrdil, da izpričuje resnico in naj nadaljujem s tem, kar delam.

Občutek je bil tako močan, da tega odgovora nisem nikoli mogel prezreti in reči, da ne vem. Ves dan sem bil tako srečen. Z mislimi sem bil v nebesih in premišljeval sem o čudovitem občutku v svojem srcu.

Naslednjo nedeljo sem stal pred svojimi tremi ali štirimi sošolci, ki so bili vsi mlajši od mene. Pričeval sem jim, da bo nebeški Oče odgovoril na njihovo molitev, če bodo verovali.

Starešina Soares — Odgovor na molitev, ki ga je starešina Soares prejel kot mladenič, mu je omogočil, da je pričeval – kot misijonar (zgoraj), oče in mož in apostol – da nebeški Oče odgovarja na molitve, izrečene v veri.

Od takrat imam to pričevanje. Pomagalo mi je pri sprejemanju odločitev, zlasti v trenutkih, ko sem se soočal z izzivi. Tista molitev tistega dne mi je skupaj z dodatnimi pričevanji, ki sem jih prejel z leti, omogočila, da ljudem prepričljivo pričujem, da lahko dobijo odgovore nebeškega Očeta, če molijo v veri. To je bilo res, ko sem pričeval kot misijonar, kot cerkveni voditelj, kot oče in mož in tudi danes kot apostol.

Kdaj in za kaj molitev

Seveda ne molimo le takrat, ko čutimo posebno močno duhovno potrebo. Kdaj naj torej molimo? In za kaj naj molimo? Kratek odgovor je kadarkoli in za vse.

Bog je naš nebeški Oče. Ker to vemo, se spremeni to, kako molimo. Prerok je Joseph Smith učil: »Ko imamo spoznanje o Bogu, spoznavamo, kako se obrniti nanj, in kako vprašati tako, da dobimo odgovor. /…/ Ko smo pripravljeni priti k njemu, je on pripravljen priti k nam.«¹

Nebeški Oče nam je vedno pripravljen prisluhniti in želi, da k njemu molimo redno in pogosto. Posvetovati bi se morali »z Gospodom v vseh svojih dejanjih« (Alma 37:37) in moliti zjutraj, opoldan in zvečer. Moliti bi morali doma, v službi, v šoli – kjerkoli smo in pri vsem, kar delamo (gl. Alma 34:17–26).

Moliti bi morali v družini (gl. 3 Nefi 18:21). Moliti bi morali »na glas in v srcu, v javnosti in na skrivnem« (Nauk in zaveze 81:3). In »ko ne kliče[mo] h Gospodu, naj bo [n]aše srce izpolnjeno, nenehno naj se vrača v molitvi k njemu za [n]ašo blaginjo in tudi za blaginjo tistih, ki so okrog [n]as« (Alma 34:27). In k Očetu moramo vselej moliti v imenu Jezusa Kristusa (gl. 3 Nefi 18:19–20).

Walter Rane: ilustracija Josepha Smitha, razmnoževanje ni dovoljeno

Obračanje na nebeškega Očeta

Oče v nebesih nas želi blagosloviti. In nas bo – če ga bomo prosili. Prerok Joseph Smith je učil: »Pomnite, da ne moremo ničesar prejeti, ne da bi prosili; zatorej prosite v veri in prejeli boste takšne blagoslove, kot se Bogu zdi prav, da vam jih podeli.«²

Naše redne in pogoste molitve so bistveni del uravnotežene duhovne prehrane za naše lačne duše. Sporazumevanje z nebeškim Očetom v molitvi je na voljo in dobrodošlo vsepovsod in vedno.

Eden mojih najljubših odlomkov iz svetih spisov uči, kako naj se obrnemo na nebeškega Očeta, ko pokleknemo k molitvi: »Bodi ponižen in Gospod, tvoj Bog, te bo vodil za roko in odgovarjal na tvoje molitve.« (Nauk in zaveze 112:10) Če bomo ponižni in poslušni, bo nebeški Oče z nami. Vodil nas bo za roko. Navdihnil nas bo, kam naj gremo in kaj naj storimo. Na naše molitve bo odgovoril glede na svojo voljo, način, čas in popolno spoznanje o tem, kaj je za nas dobro.

To bi si morali zapomniti in ceniti priložnosti, da se obrnemo k prestolu Boga in prejmemo blagoslove iz njegove roke.