Sporočilo področnega voditelja
Hvaležnost tlakuje pot k »prestolu milosti«
Preden so me poklicali za področnega sedemdeseterega, sem se soočil z enim najtežjih obdobij na poti iskanja vere. Z ženo zaradi finančnih težav nisva mogla kupiti hrane in grozilo nama je, da bova morala prodati vse svoje imetje. Ko sem bil priča temu, da se je poslovila od ljubih spominov na babico in mamo, je bilo to zame zlasti boleče. Potem ko nama je zmanjkalo bencina, sem hodil po mestu in iskal zastavljalnico.
Pri tem sem se spomnil pogovora z zelo dobrim prijateljem, ki se je soočal s svojimi hudimi izzivi. Ko sem mu skušal pomagati, sem mu svetoval, naj postane hvaležen. Njegov odgovor me je zadel v živo: »Da bom lahko hvaležen, se moram spomniti nekoga, ki prestaja hujše težave kakor jaz! Takšnega človeka je zelo težko najti.« Razumel sem, kako se počuti, ker sem čutil, da sem čustveno ujet med ženinim trpljenjem in žalostjo mojih otrok. Kljub temu sem zaupal v Odrešenika. Rekel mi je: »[M]oj si!«1 Izvolil me je s svojimi obljubami, da me napravi »sveto ljudstvo /…/ Gospodu«2 in »postavi visoko /…/ nad vse narode, ki jih je naredil«.3 Zvesto sem plačeval desetino, se postil, molil in častil v templju, a obljubljene »zapornice neba«4 so ostale zaprte in čutil sem, da me je zapustil.
V trenutkih najhujše stiske sem imel navado Bogu zastaviti temeljni vprašanji: »O, Gospod, kaj želiš, da naredim? Kaj želiš, da spoznam?« Skoraj nemudoma se je pojavila misel: »In zgodilo se je, da je postavil oltar iz kamnov in daroval Gospodu in se Gospodu, našemu Bogu, zahvalil.«5 To me je nagovorilo, da sem premišljeval o priprošnji Lehija, ki je moral, ne po svoji krivdi, zapustiti dom in za seboj pustiti imetje, vključno s »hišo in deželo svoje dediščine in svoje zlato in svoje srebro in svoje dragocenosti in s seboj ni vzel nič«.6 Lehi je vse življenje preživel v Jeruzalemu in ker je moral za seboj pustiti svoje sanje in sadove svojega dela, se je soočil z na videz nepremagljivim izzivom. Vendar je bila hvaležnost tisto načelo, po katerem je živel in s katerim si je prizadeval za odrešenje. »Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog Vsemogočni!«7
Kajti Lehijeve hvaležnosti niso pogojevale okoliščine; to je bila odločitev s konkretno osredotočenostjo: na Jezusa Kristusa. In tako sem hvaležno spoznal: »Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.«8 Sredi svojih lastnih preizkušenj sem ponotranjil navado, da v vsakdanji molitvi postavim oltarje hvaležnosti. Moja namera je bila, da bi bil hvaležen brez primerjanja, pričakovanj ali odvisnosti od zunanjih okoliščin – velikanski premik v perspektivi.
Na začetku vsake molitve sem namerno razmišljal o Odrešenikovem življenju in poslanstvu. Ta postopek me je preobrazil. Bolj iskreno sem izražal hvaležnost, bolj je Duh pričeval o resnicah o usmiljenju in milosti. S to navado sem prejel pričevanje o »namen[u] tega poslednjega žrtvovanja«9 mojega Odrešenika in da ga »do obisti /…/ navdaja sočutje do [nas]«.10
V svojem sočutju me je popolnoma poznal. Ko je moja hvaležnost našla svoj izraz, sem še bolj veroval in se v duši radostil. Spoznal sem, da ti vsakdanji oltarji hvaležnosti tlakujejo pot k »prestolu milosti«.11 V dneh, ki so sledili, sva bila blagoslovljena gmotno in duhovno. A zaradi vsega, kar sva prestala, ne bi hotel menjati z nobenim kraljem. Zaradi preizkušenj sem se zbližal z Odrešenikom Jezusom Kristusom in ga spoznal. On živi!