Vzorec enotnosti v Jezusu Kristusu

predsednik Russell M. Nelson

predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni

Ko se združimo v Jezusu Kristusu kakor ljudje v 4. Nefiju, naša želja, da bi bili eno, premosti naše razlike in vodi v srečo.

Živimo v dobi, ko se naraščajoča plima nesoglasij in sporov širi po vsej zemeljski obli. Te razdiralne sile, ki jim pomaga tehnologija in ljudje, katerih srca so se ohladila, grozijo, da nam bodo srce navdale s prezirom in kvarile naše sporazumevanje s prepirom. Skupne vezi se trgajo. Divjajo vojne.

V teh razmerah privrženci Jezusa Kristusa hrepenijo po miru in si dejavno prizadevajo ustvariti drugačno družbo – takšno, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Zato nam je Gospod naročil, naj bomo »eno; in če niste eno, niste moji« (Nauk in zaveze 38:27). Enotnost je resnično značilnost prave Cerkve Jezusa Kristusa.

Kako naj delujemo proti silam razdvajanja in prepira? Kako naj dosežemo enotnost?

Na srečo imamo vzor v 4. Nefiju v Mormonovi knjigi. To poglavje na kratko opisuje, kako so ljudje živeli, potem ko je Odrešenik prišel mednje, jih učil in med njimi ustanovil svojo Cerkev. To poročilo kaže, kako so ti ljudje dosegli blaženo in miroljubno enotnost, in nam daje vzorec, ki ga lahko posnemamo, da sami dosežemo to isto enotnost.

Spreobrnitev

V 4. Nefiju 1:1 beremo: »Jezusovi učenci so ustanovili Kristusovo cerkev po vseh okoliških deželah. In ljudje so prišli k njim in se resnično pokesali svojih grehov.«

Združimo se okoli Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Ko vsak spoznava Jezusa Kristusa, njegov evangelij in njegovo Cerkev, Sveti Duh vsakemu v srcu pričuje o resnici. Vsak od nas potem lahko sprejme Odrešenikov klic, naj veruje vanj in mu sledi s kesanjem.

Tako se začne posameznikovo potovanje spreobrnitve – stran od sebičnih in grešnih želja k Odrešeniku. On je temelj naše vere. In ko se vsak od nas k njemu ozira v vsaki misli (gl. Nauk in zaveze 6:36), Odrešenik postane združevalna sila v naših življenjih.

Zaveze

Zapis v 4. Nefiju nadalje navaja, da so se tisti, ki so prišli v Cerkev in se pokesali svojih grehov, »krstili v Jezusovem imenu; in prejeli so tudi Svetega Duha« (4 Nefi 1:1). Sklenili so zavezo – poseben, zavezujoč odnos – z Bogom.

Ko sklenemo in spolnjujemo zaveze, prevzamemo Gospodovo ime kot posamezniki. Njegovo ime prevzamemo tudi kot ljudstvo. Vsi, ki sklenejo zaveze in si jih prizadevajo spolnjevati, postanejo Gospodovo ljudstvo, njegova posebna lastnina (gl. 2 Mojzes 19:5). Po poti zavez potujemo kot posamezniki in kot skupnost. Naš zavezni odnos z Bogom nam daje skupni cilj in skupno identiteto. Ko se zavežemo z Gospodom, nam pomaga, da se nam srca prepletejo »v eno in v medsebojno ljubezen« (Mozija 18:21).

Pravičnost, enakost in pomoč revnim

Poročilo v 4. Nefiju se nadaljuje: »Med njimi ni bilo prepirov in sporov in vsak je z drugimi ravnal pošteno.

In med seboj so imeli vse v skupni lasti; zato ni bilo bogatih in revnih, zasužnjenih in svobodnih, ampak so bili vsi osvobojeni in deležni nebeškega daru.« (4 Nefi 1:2–3)

Gospod želi, da smo v posvetnem ravnanju pošteni in pravični drug do drugega in da drug drugega ne goljufamo ali izkoriščamo (gl. 1 Tesaloničanom 4:6). In ko se vse bolj zbližujemo z Gospodom, ne bomo imeli »želje, da bi ranili drug drugega, ampak mirno živeli in vsakomur dajali glede na to, kar mu pripada.« (Mozija 4:13)

Gospod nam zapoveduje tudi, naj skrbimo za revne in pomoči potrebne. Da bi jim pomagali, bi morali »dajati od svojega imetja« po svojih zmožnostih, ne da bi jih obsojali (gl. Mozija 4:21–27).

Vsak od nas mora svojega brata »ceniti kakor sebe« (Nauk in zaveze 38:24). Če hočemo biti Gospodovo ljudstvo in biti enotni, ne le, da moramo drug drugega obravnavati kot enake, temveč moramo drug na drugega tudi resnično gledati kot enakega in v srcu čutiti, da smo enaki – enaki pred Bogom, enake vrednosti in enakega potenciala.

Poslušnost

Naslednja lekcija iz 4. Nefija je preprosto izražena takole: »Sledili so zapovedim, ki so jih prejeli od svojega Gospoda in svojega Boga.« (4 Nefi 1:12)

Gospod je te ljudi učil svoj nauk, jim dal zapovedi in poklical služabnike, da so jim služili. Eden od njegovih namenov pri tem je bil, da bi poskrbel, da med njimi ne bi bilo sporov (gl. 3 Nefi 11:28–29, 18:34).

Naša poslušnost naukom Gospoda in njegovih služabnikov je bistvena za to, da postanemo enotni. To vključuje našo zavezanost, da smo poslušni zapovedi, naj se pokesamo, kadar nam spodleti, in da drug drugemu pomagamo, ko si vsak dan prizadevamo delati bolje in biti boljši.

Sestajanje

Nato izvemo, da so ljudje v 4. Nefiju »vztrajali v postu in molitvi in se često sestajali tako pri molitvi kot pri poslušanju Gospodove besede« (4 Nefi 1:12).

Moramo se sestajati. Naša tedenska bogoslužja so za nas pomembna priložnost, da najdemo moč, tako zasebno kot skupaj. Vzamemo zakrament, se učimo, molimo, skupaj pojemo in podpiramo drug drugega. Druga srečanja prav tako pomagajo razvijati občutek pripadnosti, prijateljstva in skupnega namena.

Ljubezen

Zapis v 4. Nefiju nam nato poda to, kar je morda veliki ključ za vse to – nekaj, brez česar resnične enotnosti ni mogoče doseči: »In zgodilo se je, da zaradi Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi, v deželi ni bilo prepira.« (4 Nefi 1:15)

Notranji mir dosežemo, ko v ponižni predanosti resnično ljubimo Boga. To je največja in prva zapoved. Če Boga ljubimo bolj kot kogar koli oziroma kar koli drugega, je to stanje, ki prinaša resnični mir, tolažbo, zaupanje in radost. Ko razvijamo ljubezen do Boga in Jezusa Kristusa, bo seveda sledila ljubezen do družine in do bližnjega.

Največja radost, kar jo boste kdaj doživeli, je, ko vas preplavi ljubezen do Boga in vseh njegovih otrok.

Dobrotljivost, čista Kristusova ljubezen, je protistrup za prepir. Dobrotljivost je najpomembnejša značilnost pravega privrženca Jezusa Kristusa. Ko pred Bogom postanemo ponižni in molimo z vso močjo svojega srca, nam bo dal dobrotljivost (gl. Moroni 7:48).

Ko si vsi prizadevamo, da bi v naših srcih prebivala Božja ljubezen, se nam bo čudež enotnosti zdel povsem naraven.

Božanska identiteta

Končno so ljudje v 4. Nefiju pokazali znamenje enotnosti, ki si zasluži našo pozornost: »Ni bilo roparjev, ne morilcev, niti ni bilo Lamancev, niti nikakršnih drugih -cev; toda bili so v enem, Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva.« (4 Nefi 1:17)

Oznake, ki so ljudi razdvajale več sto let, so se umaknile pred trajnejšo in plemenitejšo identiteto. Sebe – in vse druge – so gledali glede na svoj odnos z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom.

Raznolikost in razlike so za nas lahko dobre in pomembne. Toda naše najpomembnejše identitete so tiste, ki so povezane z našim božanskim izvorom in namenom.

Najprej in predvsem pa je vsak od nas Božji otrok. Drugič, vsak od nas je kot član Cerkve Božji otrok zaveze. In tretjič, vsak od nas je učenec Jezusa Kristusa. Vse nas pozivam, naj ne dovolimo, da bi kateri koli drug identifikator »premaknil, nadomestil ali imel prednost pred temi tremi trajnimi oznakami«.

Bodite eno

Jezus Kristus je pozval vse, naj pridejo k njemu. Za vsakogar je mesto. Morda se razlikujemo po kulturi, politiki, etnični pripadnosti, okusih in številnih drugih pogledih. Toda ko se združimo v Jezusu Kristusu, takšne razlike izgubijo pomen in jih nadomesti naša prevladujoča želja, da bi bili eno – da bi bili njegovi.

K srcu si vzemite lekcije, ki jih uči 4. Nefi. Ko si vsak od nas prizadeva, da bi v svoje življenje vključil te bistvene prvine edinosti, lahko o nas tako kot o njih rečemo: »Zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka.« (4 Nefi 1:16)

© 2024 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/19. Prevod odobren: 6/19. Prevod dokumenta Monthly Liahona Message, October 2024. Slovenian. 19359 177