1 In sedaj, Jakob je tistikrat mojemu ljudstvu govoril veliko več, vendar sem dal zapisati samo to, kajti to, kar sem zapisal, mi zadostuje.

2 In sedaj jaz, Nefi, zapišem več Izaijevih besed, kajti duša se mi radosti nad njegovimi besedami. Kajti njegove besede bom poistovetil s svojim ljudstvom in jih razposlal vsem svojim otrokom, kajti resnično je videl mojega Odkupitelja, prav kakor sem ga videl sam.

3 In tudi moj brat, Jakob, ga je videl, kakor sem ga videl sam; zatorej bom njune besede razposlal svojim otrokom, da jim dokažem, da moje besede izpričujejo resnico. Zatorej bom po besedah treh, je govoril Bog, potrdil svojo besedo. Vendar Bog pošlje več prič in vse svoje besede dokaže.

4 Glejte, duša se mi radosti, ko svojemu ljudstvu dokazujem resnico o Kristusovem prihodu; kajti zato je bila Mojzesova postava dana; in vse, kar je Bog dal človeku od začetka sveta, govori o njem.

5 In duša se mi radosti tudi v Gospodovih zavezah, ki jih je sklenil z našimi očeti; da, duša se mi radosti v njegovi milostljivosti in v njegovi pravici in moči in milosti v velikem in večnem načrtu rešitve iz smrti.

6 In duša se mi radosti, ko svojemu ljudstvu dokazujem, da bodo, če Kristus ne pride, vsi ljudje pogubljeni.

7 Kajti če ni Kristusa, ni Boga; in če ni Boga, ni nas, kajti ne bi bilo stvarjenja. Toda Bog je in on je Kristus in pride v polnosti svojega lastnega časa.

8 In sedaj zapišem nekatere od Izaijevih besed, da bo lahko vsakdo od mojega ljudstva, ki bo te besede videl, povzdignil svoje srce in se radostil zavoljo vseh ljudi. To so torej te besede in z njimi se lahko poistovetite vi in vsi ljudje.