1 V letu, ko je umrl kralj Uzija, sem prav tako videl Gospoda, ki je sedel na prestolu, visokem in vzvišenem, in njegova vlečka je napolnila tempelj.

2 Nad tem so stali serafi; vsak je imel šest kril; z dvema si je zakrival obraz in z dvema si je zakrival stopala in z dvema je letel.

3 In eden je zaklical drugemu in rekel: Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami; vsa zemlja je polna njegove slave.

4 In ob glasu njega, ki je klical, so se premaknili podboji vrat in hiša se je napolnila z dimom.

5 Potem sem rekel: Gorje mi, kajti izgubljen sem, ker sem človek nečistih ustnic; in prebivam sredi ljudstva nečistih ustnic; kajti moje oči so videle Kralja, Gospoda nad vojskami.

6 Potem je k meni priletel eden od serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je s kleščami vzel z oltarja;

7 in položil mi jo je na usta in rekel: Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic; in krivičnost ti je odvzeta in tvoj greh očiščen.

8 Prav tako sem zaslišal Gospodov glas, rekoč: Koga naj pošljem in kdo bo šel za nas? Potem sem rekel: Tukaj sem, mene pošlji!

9 In rekel je: Pojdi in povej temu ljudstvu — dobro poslušajte, toda niso razumeli; in dobro glejte, toda niso dojeli.

10 Napravi srca tega ljudstva brezčutna in njihova ušesa napravi težka in zapri jim oči — da z očmi ne bodo videli in z ušesi slišali in v srcu razumeli in se spreobrnili in ozdraveli.

11 Potem sem rekel: Gospod, kako dolgo? In rekel je: Dokler mesta ne bodo opustela brez prebivalca in hiše brez ljudi in bo dežela povsem opustošena;

12 in Gospod je ljudi preselil daleč proč, kajti velika bo zapuščenost sredi dežele.

13 A vendarle jih bo še desetina in vrnili se bodo in objedeni bodo kakor lipa in kakor hrast, katerega sok je v njiju, ko odvržeta svoje liste; tako bo sveto potomstvo sok le-teh.