1 Beseda, ki jo je Izaija, Amócov sin, videl glede Juda in Jeruzalema:

2 In zgodilo se bo v poslednjih dneh, ko bo gora Gospodove hiše utrjena na vrhu gorá in bo vzdignjena nad hribi in vsi narodi bodo pritekali k njej.

3 In veliko ljudstev bo šlo in reklo: Pridite in pojdimo na Gospodovo goro, v hišo Jakobovega Boga; in učil nas bo o svojih poteh in hodili bomo po njegovih stezah; kajti iz Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema.

4 In sodil bo med narodi in grajal bo številna ljudstva; in meče si bodo prekovali v lemeže in sulice v srpe — narod ne bo vzdignil meča zoper narod, niti se ne bodo več učili vojskovanja.

5 O Jakobova hiša, pridite in hodimo v Gospodovi luči; da, pridite, kajti vsi ste skrenili, vsak na svoja hudobna pota.

6 Zato si, o Gospod, zapustil svoje ljudstvo, Jakobovo hišo, ker so polni navad vzhoda in prisluhnejo vedeževalcem kakor Filistejci, in ugajajo jim otroci tujcev.

7 Njihova dežela je tudi polna srebra in zlata, niti ni konca njihovim zakladom; njihova dežela je tudi polna konj, niti ni konca njihovim kočijam.

8 Njihova dežela je tudi polna malikov; častijo delo svojih lastnih rok, tisto, ki so ga napravili njihovi lastni prsti.

9 In povprečnež se ne prikloni in mogočnež ne postane ponižen, zato mu ne odpustí.

10 O ti hudobni, vstopi v skalo in se skrij v prah, kajti strah pred Gospodom in slava njegovega veličastja te bosta udarila.

11 In zgodilo se bo, da bodo vzvišeni pogledi ljudi ponižani in človeška ošabnost se bo priklonila in tisti dan bo povzdignjen samo Gospod.

12 Kajti dan Gospoda nad vojskami kmalu pride nad vse narode, da, nad vsakogar; da, nad ponosne in ohole in nad vsakogar, ki je vzvišen, in ponižan bo.

13 Da, in Gospodov dan bo prišel nad vse libanonske cedre, kajti visoke so in se visoko dvigajo, in nad vse bašánske hraste;

14 in nad vse visoke gore in nad vse hribe in nad vse narode, ki so vzvišeni, in nad vsako ljudstvo;

15 in nad vsak visok stolp in nad vsako utrjeno obzidje;

16 in nad vse morske ladje in nad vse taršíške ladje in nad vse prijetne slike.

17 In človeška vzvišenost se bo priklonila in človeška ošabnost se bo spustila; in tisti dan bo povzdignjen samo Gospod.

18 In malike bo povsem iztrebil.

19 In šli bodo v skalnate votline in v zemeljske jame, kajti obšel jih bo strah pred Gospodom in slava njegovega veličastja jih bo udarila, ko bo vstal, da bo strašno zatresel zemljo.

20 Tisti dan bo človek svoje srebrne malike in zlate malike, ki si jih je napravil za čaščenje, vrgel krtom in netopirjem;

21 da bodo šli v gorske votline in v skalnate razpoke, kajti obšel jih bo strah pred Gospodom in veličastje njegove slave jih bo udarilo, ko bo vstal, da bo strašno zatresel zemljo.

22 Obrnite se proč od človeka, čigar dih je v njegovih nosnicah; kajti kolikšna je sploh njegova vrednost?