1 Prisluhnite mi, vi, ki sledite pravičnosti. Poglejte k skali, iz katere ste izklesani, in na odprto jamo, iz katere ste izkopani.

2 Poglejte k Abrahamu, svojemu očetu, in k Sari, k njej, ki vas je rodila, kajti samo njega sem poklical in ga blagoslovil.

3 Kajti Gospod bo tolažil Sion, tolažil bo vse njegove opustele kraje in njegovo divjino bo napravil kot Eden in njegovo puščavo kot Gospodov vrt. Tamkaj bo najti radost in veselje, zahvaljevanje in glas napeva.

4 Prisluhni mi, ljudstvo moje; in nastavi mi uho, o narod moj; kajti od mene bo prišla postava in svoje sodbe bom postavil za luč ljudem.

5 Moja pravičnost je blizu; moja odrešitev se je razširila in moja roka bo sodila ljudem. Otoki me bodo čakali in v mojo roko bodo zaupali.

6 Povzdigni oči proti nebu in poglej na zemljo spodaj; kajti nebo bo izginilo kot dim in zemlja se bo postarala kot oblačilo; in tisti, ki prebivajo na njej, bodo umrli na enak način. Toda moja odrešitev bo za vekomaj in moja pravičnost ne bo odpravljena.

7 Prisluhnite mi, vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, v čigar srce sem zapisal svojo postavo, ne bojte se očitkov ljudi, niti se ne bojte njihovih žalitev.

8 Kajti molj jih bo razjedel kakor oblačilo in črv jih bo razjedel kakor volno. Toda moja pravičnost bo za vekomaj in moja odrešitev iz roda v rod.

9 Prebudi se, prebudi se! Nadeni si moč, o Gospodova roka, prebudi se kot v starodavnih dneh! Mar nisi ti ta, ki je razsekal Rahaba in ranil zmaja?

10 Mar nisi ti ta, ki je posušil morje, vode velike globočine; ki je morske globine napravil za pot odkupljenim, da so šli čez?

11 Zato se bodo Gospodovi odkupljeni vrnili in prepevajoč prišli v Sion; in nad njihovimi glavami bosta večna radost in svetost; in dosegli bodo veselje in radost; potrtost in žalovanje bosta zbežala.

12 Jaz sem ta; da, jaz sem ta, ki vas tolaži. Glej, kdo si, da bi se moral bati človeka, ki bo umrl, in sina človekovega, ki bo postal kakor trava?

13 In pozabljaš Gospoda, svojega stvarnika, ki je razprostrl nebo in položil temelje zemlje, in vsak dan si se nenehno bal zaradi zatiralčevega besa, kot da bi bil on pripravljen uničevati? In kje je zatiralčev bes?

14 Izgnanec v ujetništvu hiti, da bo lahko kmalu osvobojen in da ne bo umrl v jami, niti mu ne bo zmanjkalo kruha.

15 Toda jaz sem Gospod, tvoj Bog, čigar valovi so bučali; Gospod nad vojskami mi je ime.

16 In svoje besede sem ti položil v usta in te skril v senco svoje roke, da lahko zasadim nebesa in položim temelje zemlje in rečem Sionu: Glej, ti si moje ljudstvo.

17 Prebudi se, prebudi se, vstani, o Jeruzalem, ki si iz Gospodove roke pil iz čaše njegovega besa — izpil si zadnje ostanke ožete čaše trepeta —

18 in med vsemi sinovi, ki so se mu rodili, ni nikogar, ki bi ga vodil; niti ga od vseh sinov, ki jih je vzgojil, ni, ki bi ga prijel za roko.

19 Ta dva sinova sta prišla k tebi, kdo bo žaloval za teboj — tvoje opustošenje in tvoje uničenje in lakota in meč — in po kom te bom tolažil?

20 Tvoji sinovi so omedleli, razen teh dveh; ležijo na vogalih vseh ulic; kot divji bik v mreži so polni Gospodovega besa, Božje graje.

21 Zato sedaj poslušaj tole, ti, ki trpiš in si pijan in ne od vina:

22 Tako govori tvoj Gospod, Gospod in tvoj Bog zastopa stvar svojega ljudstva; glej, iz roke sem ti vzel čašo trepeta, ostanke čaše svojega besa; nikoli več ga ne boš spet pil.

23 Ampak jo bom položil v roke teh, ki ti prizadejajo bolečino; ki so tvoji duši rekli: Prikloni se, da bomo lahko šli čez — in svoje telo si polegel kakor tla in kakor ulico za te, ki so šli čez.

24 Prebudi se, prebudi se, nadeni si svojo moč, o Sion, nadeni si svoja lepa oblačila, o Jeruzalem, sveto mesto, kajti odslej neobrezani in nečisti ne bodo več prihajali k tebi.

25 Otresi si prah, vstani, sedi, o Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, o ujeta sionska hči!