1 In zgodilo se je, da je minilo štiriintrideseto leto in tudi petintrideseto, in glejte, Jezusovi učenci so ustanovili Kristusovo cerkev po vseh okoliških deželah. In toliko, kolikor jih je prišlo k njim in so se resnično pokesali svojih grehov, so jih krstili v Jezusovem imenu; in prejeli so tudi Svetega Duha.

2 In zgodilo se je v šestintridesetem letu, vsi ljudje po vsem obličju dežele so se spreobrnili h Gospodu, tako Nefijci kot Lamanci, in med njimi ni bilo prepirov in sporov in vsak je z drugimi ravnal pošteno.

3 In med seboj so imeli vse v skupni lasti; zato ni bilo bogatih in revnih, zasužnjenih in svobodnih, ampak so bili vsi osvobojeni in deležni nebeškega daru.

4 In zgodilo se je, da je minilo tudi sedemintrideseto leto in v deželi je bil še vedno mir.

5 In Jezusovi učenci so delali velika in čudovita dela, tako da so zdravili bolne in obujali mrtve in napravili, da so hromi shodili in slepi prejeli vid in gluhi sluh; in med človeškimi otroki so delali vsakovrstne čudeže; in čudežev niso delali drugače kakor samo v Jezusovem imenu.

6 In tako je minilo osemintrideseto leto in tudi devetintrideseto in enainštirideseto leto in dvainštirideseto leto, da, in sicer dokler ni minilo devetinštirideseto leto in tudi enainpetdeseto leto in dvainpetdeseto leto; da, in celo dokler ni minilo devetinpetdeseto leto.

7 In Gospod jih je v deželi napravil silno uspešne; da, tako da so spet gradili mesta, kjer so mesta pogorela.

8 Da, ponovno so dali zgraditi celo tisto veliko mesto Zarahemla.

9 Toda bilo je veliko mest, ki so potonila, in na njihovem mestu so se dvignile vode; zato teh mest niso mogli obnoviti.

10 In sedaj, glejte, zgodilo se je, da se je Nefijevo ljudstvo krepilo in se je silno hitro množilo in postalo silno zalo in očarljivo ljudstvo.

11 In ženili so se in bile dane v zakon in bili blagoslovljeni glede na množico obljub, ki jim jih je dal Gospod.

12 In nič več niso sledili izvajanjem in uredbam Mojzesove postave; ampak so sledili zapovedim, ki so jih prejeli od svojega Gospoda in svojega Boga, vztrajali v postu in molitvi in se često sestajali tako pri molitvi kot pri poslušanju Gospodove besede.

13 In zgodilo se je, da med vsem ljudstvom v vsej deželi ni bilo prepira; med Jezusovimi učenci pa so se dogajali veliki čudeži.

14 In zgodilo se je, da je minilo enainsedemdeseto leto in tudi dvainsedemdeseto leto, da, in skratka, dokler ni minilo devetinsedemdeseto leto; da, in sicer je minilo sto let in Jezusovi učenci, ki jih je izvolil, so vsi odšli v Božji raj, razen treh, ki so ostali; in na njihovo mesto so posvetili druge učence; in od tistega rodu jih je tudi veliko umrlo.

15 In zgodilo se je, da zaradi Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi, v deželi ni bilo prepira.

16 In ni bilo zavidanj, ne zdrah, ne razburjenosti, ne vlačugarstva, ne laganja, ne umorov, niti nikakršne poltenosti; in zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka.

17 Ni bilo roparjev, ne morilcev, niti ni bilo Lamancev, niti nikakršnih drugih -cev, ampak so bili zedinjeni, Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva.

18 In kako blagoslovljeni so bili! Kajti Gospod jih je blagoslavljal v vseh njihovih dejanjih; da, bili so blagoslovljeni in so uspevali, prav dokler ni minilo sto in deset let; in prešel je prvi rod po Kristusu in v vsej deželi ni bilo prepira.

19 In zgodilo se je, da je Nefi, ta, ki je zapisoval ta zadnji zapis (in zapisoval ga je na Nefijeve plošče), umrl in namesto njega ga je zapisoval njegov sin Amos; in tudi on ga je zapisoval na Nefijeve plošče.

20 In zapisoval ga je štiriinosemdeset let in v deželi je bil še vedno mir, razen pri manjšem delu ljudstva, ki so odpadli od cerkve in prevzeli ime Lamanci: zato so se v deželi spet pojavili Lamanci.

21 In zgodilo se je, da je tudi Amos umrl (in bilo je sto in štiriindevetdeset let od Kristusovega prihoda) in njegov sin Amos je vodil zapis namesto njega; in tudi on ga je zapisoval na Nefijeve plošče; in zapisan je bil tudi v Nefijevo knjigo, ki je ta knjiga.

22 In zgodilo se je, da je minilo dvesto let; in drugi rod je ves prešel, razen redkih.

23 In sedaj bi jaz, Mormon, želel, da bi vedeli, da so se ljudje množili, tako da so se razširili po vsem obličju dežele, in da so silno obogateli zaradi svojega uspevanja v Kristusu.

24 In sedaj, v tem dvesto in prvem letu so se med njimi pojavili tisti, ki so bili vzvišeni v ponosu, kakor je nošenje dragih oblačil in vsakovrstnih dragih biserov in izvrstnih stvari sveta.

25 In odtlej nič več niso imeli v skupni lasti svojih dobrin in svojega imetja.

26 In začeli so se deliti na razrede; in začeli so si graditi cerkve, da bi se okoristili, in začeli so zanikati pravo Kristusovo cerkev.

27 In zgodilo se je, da je bilo, ko je minilo dvesto in deset let, v deželi veliko cerkva; da, bilo je veliko cerkva, ki so trdile, da poznajo Kristusa, in vendarle so zanikale večji del njegovega evangelija, tako da so sprejemale vsakovrstne hudobije in so to, kar je sveto, dajale njemu, ki mu je bilo prepovedano, ker je bil nevreden.

28 In ta cerkev se je silno množila zaradi krivičnosti in zaradi moči Satana, ki se je polastil njihovih src.

29 In spet, bila je še neka druga cerkev, ki je zanikala Kristusa; in preganjali so pravo Kristusovo cerkev zaradi njihove ponižnosti in njihovega verovanja v Kristusa; in prezirali so jih zaradi številnih čudežev, ki so se dogajali med njimi.

30 Zato so izvajali moč in oblast nad Jezusovimi učenci, ki so ostali z njimi, in vrgli so jih v ječo; toda z močjo Božje besede, ki je bila v njih, so se ječe razklale na dvoje in šli so in med njimi delali velike čudeže.

31 Vendar in navkljub vsem tem čudežem so ljudje postali trdosrčni in so si jih prizadevali ubiti, prav kakor so si Judje v Jeruzalemu prizadevali ubiti Jezusa glede na njegovo besedo.

32 In metali so jih v goreče peči in ven so prišli, ne da bi bili poškodovani.

33 In prav tako so jih metali v brloge divjih živali in z divjimi živalmi so se igrali prav kakor otrok z jagnjetom; in od njih so prišli, ne da bi bili poškodovani.

34 Vendar so ljudje postali trdosrčni, kajti vodilo jih je veliko duhovnikov in lažnih prerokov, da so zgradili veliko cerkva in delali vsakovrstne krivičnosti. In udarjali so po Jezusovih ljudeh; Jezusovi ljudje pa jih niso udarjali nazaj. In tako so iz leta v leto hirali v neveri in hudobiji, in sicer dokler ni minilo dvesto in trideset let.

35 In sedaj se je zgodilo v tem letu, da, v dvesto in enaintridesetem letu, da je bil med ljudstvom velik razdor.

36 In zgodilo se je, da se je v tem letu dvignilo ljudstvo, ki se je imenovalo Nefijci, in bili so pravi verniki v Kristusa; in med njimi so bili tisti, ki so jih Lamanci imenovali: Jakobovci in Jožefovci in Zoramci;

37 zato so prave vernike v Kristusa in prave Kristusove častilce (med katerimi so bili trije Jezusovi učenci, ki bodo ostali) imenovali Nefijci in Jakobovci in Jožefovci in Zoramci.

38 In zgodilo se je, da so se tisti, ki so zavrnili evangelij, imenovali Lamanci in Lemuelci in Izmaelci; in niso hirali v neveri, ampak so se zavestno uprli Kristusovemu evangeliju; in svoje otroke so učili, naj ne verjamejo, prav kakor so hirali njihovi očetje od začetka.

39 In to je bilo zaradi hudobije in gnusobe njihovih očetov, prav kakor je bilo na začetku. In poučevalo se jih je, naj sovražijo Božje otroke, prav kakor se je Lamance od začetka poučevalo, naj sovražijo Nefijeve otroke.

40 In zgodilo se je, da je minilo dvesto in štiriinštirideseto leto in takšne so bile zadeve ljudstva. In hudobnejši del ljudstva se je okrepil in postal silno številnejši, kakor je bilo Božje ljudstvo.

41 In še naprej so si gradili cerkve in jih krasili z vsakovrstnimi dragocenostmi. In tako je minilo dvesto in petdeseto leto in tudi dvesto in šestdeseto leto.

42 In zgodilo se je, da je hudobni del ljudstva spet začel uvajati Gadiantonove tajne prisege in zveze.

43 In tudi ljudstvo, ki se je imenovalo Nefijevo ljudstvo, je postajalo ponosno v srcu zaradi silnega bogastva in postali so nečimrni kakor njihovi bratje, Lamanci.

44 In od tedaj so učenci postali potrti zavoljo grehov sveta.

45 In zgodilo se je, da so, ko je minilo tristo let, tako Nefijevo ljudstvo kot Lamanci postali silno hudobni, tako eni kakor drugi.

46 In zgodilo se je, da so se Gadiantonovi razbojniki razširili po vsem obličju dežele; in ni ga bilo, ki bi bil pravičen, razen Jezusovih učencev. In zlata in srebra so si nakopičili v obilju in trgovali so v vsakovrstnem trgovanju.

47 In zgodilo se je, da je, potem ko je minilo tristo in peto leto (in je ljudstvo še vedno ostajalo v hudobiji), Amos umrl; in njegov brat, Amáron, je ohranjal zapis namesto njega.

48 In zgodilo se je, da je, ko je minilo tristo in dvajset let, Amáron, ker mu je Sveti Duh prigovarjal, skril zapise, ki so bili sveti, da, in sicer vse svete zapise, ki so jih predajali iz roda v rod, ki so bili sveti, in sicer do tristo in dvajsetega leta od Kristusovega prihoda.

49 In skril jih je za Gospoda, da bi glede na Gospodove prerokbe in obljube ponovno prišli k ostanku Jakobove hiše. In takšen je konec Amáronovega zapisa.