1 Sedaj se je zgodilo, da so se, ko so tisti Lamanci, ki so se odšli vojskovat proti Nefijcem, po veliko bojih, da bi jih pokončali, ugotovili, da so si zaman prizadevali za njihov konec, spet vrnili v nefijsko deželo.

2 In zgodilo se je, da so bili Amalekijci zaradi svoje izgube silno jezni. In ko so videli, da se Nefijcem ne morejo maščevati, so začeli ljudi podžigati k jezi zoper njihove brate, anti-nefi-lehijsko ljudstvo; zato so jih spet začeli pobijati.

3 To ljudstvo torej spet ni hotelo prijeti za orožje in pustili so se pobijati glede na želje svojih sovražnikov.

4 Ko so torej Amon in njegovi bratje videli to uničevalsko početje med tistimi, katere so imeli tako zelo radi, in med tistimi, ki so zelo radi imeli njih — kajti z njimi so ravnali, kakor da bi bili angeli, ki jih je poslal Bog, da jih rešijo pred večno pogubo — ko so torej Amon in njegovi bratje videli to veliko uničevalsko početje, jih je ganilo sočutje in so kralju rekli:

5 Zberimo to Gospodovo ljudstvo in pojdimo v zarahemelsko deželo k našim bratom Nefijcem in pobegnimo iz rok naših sovražnikov, da ne bomo pokončani.

6 Kralj pa jim je rekel: Glejte, Nefijci nas bodo pokončali zaradi številnih umorov in grehov, ki smo jih zagrešili zoper njih.

7 In Amon je rekel: Šel bom in vprašal Gospoda in če nam bo rekel, pojdite k vašim bratom, ali boste šli?

8 In kralj mu je rekel: Da, če nam bo Gospod rekel, naj gremo, bomo šli k našim bratom in jim bomo za sužnje, dokler jim ne poravnamo za številne umore in grehe, ki smo jih zagrešili zoper njih.

9 Amon pa mu je rekel: To je proti zakonu naših bratov, ki ga je uvedel moj oče, da bi bili med njimi kakšni sužnji; pojdimo torej in se zanesimo na milosti naših bratov.

10 Kralj pa mu je rekel: Vprašaj Gospoda in če nam bo rekel, naj gremo, bomo šli; sicer bomo v deželi pomrli.

11 In zgodilo se je, da je Amon šel in vprašal Gospoda in Gospod mu je rekel:

12 Odpelji to ljudstvo iz te dežele, da ne bodo pomrli, kajti Satan se je močno polastil src Amalekijcev, ki Lamance podžigajo k jezi zoper svoje brate, da bi jih pobili; zato pojdi iz te dežele; in blagor temu ljudstvu v tem rodu, kajti obvaroval jih bom.

13 In sedaj se je zgodilo, da je Amon šel in kralju povedal vse besede, ki mu jih je izrekel Gospod.

14 In zbrali so vse svoje ljudi, da, vse Gospodovo ljudstvo, in zbrali so vso svojo drobnico in govedo in odšli iz dežele in prišli v divjino, ki je nefijsko deželo ločevala od zarahemelske dežele, in prišli na drugo stran blizu deželnih meja.

15 In zgodilo se je, da jim je Amon rekel: Glejte, jaz in moji bratje bomo šli v zarahemelsko deželo, vi pa boste ostali tukaj, dokler se ne vrnemo; in preizkusili bomo srca naših bratov, če bodo želeli, da pridete v njihovo deželo.

16 In zgodilo se je, da so, ko je šel Amon v deželo, on in njegovi bratje srečali Alma onstran na kraju, o katerem je bilo govora; in glejte, to je bilo radostno srečanje.

17 Amonova radost je bila torej tako velika, in sicer da ga je vsega navdala; da, radost njegovega Boga ga je prežela, da mu je celo izčrpala moči; in spet je padel na zemljo.

18 Torej, mar to ni bila silna radost? Glejte, to je radost, ki je ne prejme nihče, razen resnično spokorjeni in ponižni iskalec sreče.

19 Alma se je torej ob srečanju z brati resnično zelo vzradostil; in tudi Aron, Omner in Himni; toda glejte, njihova radost ni bila tolikšna, da bi presegala njihovo moč.

20 In sedaj se je zgodilo, da je Alma svoje brate povedel nazaj v zarahemelsko deželo; in sicer v svojo lastno hišo. In šli so in vrhovnemu sodniku povedali vse, kar se jim je zgodilo v nefijski deželi med njihovimi brati, Lamanci.

21 In zgodilo se je, da je vrhovni sodnik po vsej deželi razposlal razglas, želeč, naj ljudje glasujejo, da bi brate, ki so bili anti-nefi-lehijsko ljudstvo, sprejeli.

22 In zgodilo se je, da je glas ljudstva prišel, rekoč: Glejte, odrekli se bomo jeršonski deželi, ki je na vzhodu ob morju, katera se dotika dežele Izobilje, ki je na jugu dežele Izobilje; in ta jeršonska dežela je dežela, ki jo bomo dali našim bratom v dediščino.

23 In glejte, svoje čete bomo postavili med jeršonsko deželo in nefijsko deželo, da bomo ščitili naše brate v jeršonski deželi; in to bomo napravili za naše brate, ker se bojijo prijeti za orožje zoper svoje brate, da ne bi grešili; in ta velik strah jih je obšel zaradi njihovega grenkega kesanja, ki je bil zaradi njihovih številnih umorov in njihove strašne hudobije.

24 In sedaj glejte, to bomo storili za naše brate, da bodo lahko podedovali jeršonsko deželo; in s svojimi četami jih bomo stražili pred njihovimi sovražniki pod pogojem, da nam bodo dali del svojega imetja, da nam bodo pomagali, da bomo lahko vzdrževali svoje čete.

25 Sedaj se je zgodilo, da se je Amon, ko je to slišal, vrnil k anti-nefi-lehijskemu ljudstvu, in z njim tudi Alma, v divjino, kjer so si postavili šotore, in jim vse to razkril. In Alma jim je tudi povedal o svoji spreobrnitvi, z Amonom in Aronom in s svojimi brati.

26 In zgodilo se je, da je to med njimi povzročilo veliko radost. In šli so v jeršonsko deželo in jeršonsko deželo zavzeli; in Nefijci so jih imenovali Amonovo ljudstvo; zato so jih odtlej razlikovali po tem imenu.

27 In bili so med Nefijevim ljudstvom in bili so tudi prišteti med ljudi, ki so bili v Božji cerkvi. In razlikovali so se tudi po svoji gorečnosti do Boga in tudi do ljudi, kajti v vsem so bili popolnoma pošteni in iskreni; in prav do konca so bili trdni v veri v Kristusa.

28 In na prelivanje krvi svojih bratov so gledali z največjim gnusom; in nikoli jih ne bi bilo mogoče prepričati, da bi prijeli za orožje zoper svoje brate; in zavoljo svojega upanja in pogledov na Kristusa in vstajenje niso na smrt nikoli gledali s kakršno koli stopnjo groze; zato je bila zanje smrt premagana s Kristusovo zmago nad njo.

29 Zato bi prej utrpeli smrt na najtežji in najmúčnejši način, ki bi jim ga lahko prizadejali njihovi bratje, kakor da bi prijeli za meč ali zakrivljeno sabljo, da bi jih posekali.

30 In tako so bili goreče in ljubljeno ljudstvo, ljudstvo, močno priljubljeno pri Gospodu.