1 In glejte, sedaj se je zgodilo, da je bil naš naslednji cilj pridobiti mesto Manti; toda glejte, ni bilo načina, da bi jih iz mesta izpeljali s svojimi majhnimi skupinami: kajti glejte, zapomnili so si, kar smo doslej napravili; zato jih nismo mogli zvabiti iz njihovih oporišč.

2 In bili so toliko številnejši, kot je bila naša vojska, da si nismo drznili iti v napad na njihova oporišča.

3 Da, in postalo je potrebno, da smo zaposlili svoje može, da so branili tiste dele dežele, katerih smo se ponovno polastili; zato je postalo potrebno, da smo čakali, da bi prejeli večjo okrepitev iz zarahemelske dežele in tudi novo zalogo živeža.

4 In zgodilo se je, da sem tako poslal odposlance k upravitelju naše dežele, da bi ga seznanil glede zadev našega ljudstva. In zgodilo se je, da smo čakali, da bomo iz zarahemelske dežele prejeli živež in okrepitev.

5 Toda glejte, to nam je le malo koristilo, kajti tudi Lamanci so iz dneva v dan prejemali veliko okrepitev in tudi veliko živeža; in takšne so bile naše okoliščine v tem časovnem obdobju.

6 In Lamanci so nas od časa do časa bliskovito napadali, odločeni, da nas bodo z zvijačo pokončali; vendar nismo mogli v bitko nadnje zaradi njihovih pribežališč in njihovih oporišč.

7 In zgodilo se je, da smo v teh težkih okoliščinah čakali veliko mesecev, prav dokler nismo bili tik pred tem, da bomo zavoljo pomanjkanja hrane pomrli.

8 Toda zgodilo se je, da smo prejeli hrano, katero nam je stražila vojska dva tisoč mož, ki nam je priskočila na pomoč; in to je vsa pomoč, ki smo jo prejeli, da smo branili sebe in svojo deželo pred tem, da bi padli v roke svojih sovražnikov, da, da smo se borili s sovražnikom, ki ga je bilo brez števila.

9 In vzroka za te naše težave oziroma vzroka, zakaj nam niso poslali večje okrepitve, torej nismo poznali; zato smo bili potrti in tudi navdani s strahom, da Božje sodbe ne bi kako prišle nad našo deželo, da bi mi padli in bili popolnoma pogubljeni.

10 Zato smo v molitvi k Bogu izlili svojo dušo, da bi nas okrepil in nas rešil iz rok naših sovražnikov, da, in nam dal tudi moč, da bi ohranili naša mesta in naše pokrajine in naše imetje za vzdrževanje našega ljudstva.

11 Da, in zgodilo se je, da nas je Gospod, naš Bog, obiskal z zagotovilom, da nas bo rešil; da, tako da nas je v duši pomiril in nam naklonil veliko vero in napravil, naj upamo na rešitev v njem.

12 In opogumili smo se zaradi naše male sile, ki smo jo prejeli, in bili trdno odločeni, da bomo premagali svoje sovražnike in branili svoje pokrajine in svoje imetje in svoje žene in svoje otroke in stvar svoje svobode.

13 In tako smo šli z vso svojo silo nad Lamance, ki so bili v mestu Manti; in šotore smo si postavili pri meji z divjino, ki je bila blizu mesta.

14 In zgodilo se je, da so naslednji dan, ko so Lamanci videli, da smo v mejah z divjino, ki je bila blizu mesta, da so poslali izvidnike okrog nas, da bi odkrili število in moč naše vojske.

15 In zgodilo se je, da so, ko so videli, da nismo močni glede na naše število, in ker so se bali, da jih bomo odrezali od njihove zaščite, če ne bodo prišli nad nas v bitko in nas pobili, in predpostavljajoč tudi, da bi nas zlahka pokončali s svojimi številnimi vojskami, zato so se začeli pripravljati, da bodo šli nad nas v bitko.

16 In ko smo videli, da se pripravljajo, da bodo šli nad nas, glejte, sem Gidu ukazal, naj se z manjšim številom mož poskrije v divjino in naj se v divjino poskrijejo tudi Teomner in manjše število mož.

17 Gid in njegovi možje so bili torej na desni, drugi pa na levi; in ko so se tako poskrili, glejte, sem jaz ostal s preostalo svojo vojsko na tistem kraju, kjer smo si sprva postavili šotore za takrat, ko bodo Lamanci prišli v boj.

18 In zgodilo se je, da so Lamanci s svojo številno vojsko prišli nad nas. In ko so prišli in so bili na tem, da z meči planejo na nas, sem svojim možem, tistim, ki so bili z menoj, ukazal, naj se umaknejo v divjino.

19 In zgodilo se je, da so nam Lamanci sledili z veliko naglico, kajti silno so si nas želeli dohiteti, da bi nas pobili; zato so nam sledili v divjino; in med Gidom in Teomnerjem smo šli mimo tako, da jih Lamanci niso odkrili.

20 In zgodilo se je, da sta se Gid in Teomner, ko so Lamanci šli mimo oziroma ko je šla vojska mimo, dvignila iz skrivališč in prestregla lamanske izvidnike, da se ne bi vrnili v mesto.

21 In zgodilo se je, da so, ko so jih prestregli, stekli v mesto in planili na stražarje, ki so ostali, da stražijo mesto, tako da so jih pokončali in mesto zavzeli.

22 To se je torej zgodilo, ker so Lamanci dopustili, da je bila vsa vojska, razen nekaj stražarjev, odpeljana v divjino.

23 In zgodilo se je, da sta se Gid in Teomner s tem polastila njihovih oporišč. In zgodilo se je, da smo nadaljevali v naši smeri, potem ko smo v divjini dolgo potovali proti zarahemelski deželi.

24 In ko so Lamanci videli, da korakajo proti zarahemelski deželi, so se silno zbali, da je pripravljen načrt, ki jih bo vodil v pogubo; zato so se spet začeli umikati v divjino, da, in sicer nazaj po isti poti, po kateri so prišli.

25 In glejte, bila je noč in postavili so si šotore, kajti lamanski vrhovni poveljniki so predpostavljali, da so Nefijci zaradi pohoda utrujeni; in predpostavljajoč, da so odpeljali vso svojo vojsko, jih torej ni skrbelo glede mesta Manti.

26 Sedaj se je zgodilo, da sem, ko je bila noč, svojim možem ukazal, naj ne spijo, ampak naj po drugi poti odkorakajo proti mantijski deželi.

27 In zaradi tega našega pohoda v nočnem času, glejte, smo bili naslednji dan pred Lamanci, tako da smo v mesto Manti prispeli pred njimi.

28 In tako se je zgodilo, da smo s to zvijačo mesto Manti zavzeli brez prelivanja krvi.

29 In zgodilo se je, da so, ko so lamanske čete prispele v bližino mesta in videle, da smo se pripravljeni spopasti z njimi, silno osupnili in obšel jih je velik strah, tako da so zbežali v divjino.

30 Da, in zgodilo se je, da so lamanske čete bežale iz vseh predelov te dežele. Toda glejte, s seboj so iz dežele odpeljali veliko žensk in otrok.

31 In tista mesta, ki so jih Lamanci zavzeli, vsa ta so v tem časovnem obdobju v naši lasti; in naši očetje in naše ženske in naši otroci se vračajo domov, vsi razen tistih, ki so jih Lamanci zajeli kot ujetnike in jih odpeljali.

32 Toda glejte, naše čete so majhne, da bi lahko obdržale tako številna mesta in tolikšno posest.

33 Toda glejte, zaupamo v našega Boga, ki nam je zagotovil zmago nad tistimi deželami, tako da smo pridobili tista mesta in tiste pokrajine, ki so bila naša last.

34 Ne poznamo torej vzroka, zavoljo katerega nam vlada ne zagotovi večje okrepitve, niti tisti možje, ki so prišli k nam, ne vedo, zakaj nismo prejeli večje okrepitve.

35 Glej, ne vemo, toda lahko da si neuspešen in si sile odpeljal v tisti predel dežele; če je tako, ne želimo godrnjati.

36 In če to ni tako, glej, se bojimo, da je v vladi nekakšen razkol, da nam ne pošljejo več mož na pomoč; kajti vemo, da so številnejši kot tile, ki so nam jih poslali.

37 Toda, glej, ni pomembno — zaupamo, da nas bo Bog rešil navkljub šibkosti naših čet, da, in nas rešil iz rok naših sovražnikov.

38 Glej, končuje se devetindvajseto leto in mi posedujemo svoje dežele, Lamanci pa so zbežali v nefijsko deželo.

39 In tisti sinovi Amonovega ljudstva, o katerih sem tako pohvalno govoril, so z menoj v mestu Manti; in Gospod jih je podpiral, da, in jih ohranjal pred tem, da bi padli pod mečem, tako da ni bila ubita niti ena duša.

40 Toda glej, zadobili so veliko ran; vendar so stanovitni v svobodi, s katero jih je Bog osvobodil; in iz dneva v dan strogo pomnijo Gospoda, svojega Boga; da, nenehno si prizadevajo izpolnjevati njegove predpise in njegove sodbe in njegove zapovedi; in močna je njihova vera v prerokbe glede tega, kar bo prišlo.

41 In sedaj, moj ljubljeni brat Moroni, naj te Gospod, naš Bog, ki nas je odkupil in nas osvobodil, nenehno ohranja v svoji navzočnosti; da, in naj mu bo to ljudstvo pri srcu, in sicer, da se boš uspešno polastil vsega tistega, kar so nam Lamanci vzeli, kar je bilo za naše vzdrževanje. In sedaj, glej, zaključim svoje pismo. Sem Helaman, Almov sin.