1 O, da bi bil angel in bi se mi izpolnila srčna želja, da bi šel in govoril z Božjo trobento, z glasom, ki bi zatresel zemljo, in vse narode klical h kesanju!

2 Da, vsaki duši bi razglasil, kakor z glasom groma, kesanje in načrt odkupitve, naj se pokesajo in pridejo k našemu Bogu, da po vsem obličju zemlje ne bi bilo več potrtosti.

3 Toda glejte, človek sem in v svoji želji grešim, kajti moral bi se zadovoljiti s tem, kar mi je Gospod dodelil.

4 V svojih željah ne bi smel prikrojevati trdne odredbe pravičnega Boga, kajti vem, da ljudem da glede na njihovo željo, bodisi je to v smrt ali v življenje; da, vem, da ljudem odmeri, da, odredi jim odredbe, ki so nespremenljive, glede na njihovo voljo, bodisi so v odrešitev ali v pogubo.

5 Da, in vem, da je dobro in húdo prišlo pred vse ljudi; ta, ki ne zna prepoznavati dobro od hudega, je brez krivde; ta pa, ki prepoznava dobro in hudo, temu je dano glede na njegove želje, naj si želi dobro ali hudo, življenje ali smrt, radost ali očitek vesti.

6 Torej, ker to vem, zakaj bi želel več kot to, da opravljam delo, h kateremu sem bil poklican?

7 Zakaj bi želel, da bi bil angel, da bi lahko govoril vsem koncem zemlje?

8 Kajti glejte, Gospod da vsem narodom, glede na njihovo narodnost in jezik, da učijo njegovo besedo, da, v modrosti, vse, kar se mu zdi primerno, da bi imeli; zato vidimo, da Gospod svetuje v modrosti, glede na to, kar je pravično in resnično.

9 Poznam to, kar mi je Gospod zapovedal, in se v tem ponašam. Ne ponašam se v sebi, temveč se ponašam v tem, kar mi je Gospod zapovedal; da, in to je moja slava, da bi bil morda orodje v Božjih rokah, da bi nekaj duš privedel h kesanju; in to je moja radost.

10 In glejte, ko vidim številne svoje brate, ki se resnično spokorijo in pridejo h Gospodu, svojemu Bogu, potem mi dušo navda radost; potem se spomnim, kaj je Gospod storil zame, da, in sicer da je uslišal mojo molitev; da, potem se spomnim njegove milostne roke, ki mi jo je podal.

11 Da, in spomnim se tudi ujetništva mojih očetov; kajti zagotovo vem, da jih je Gospod rešil iz suženjstva in s tem ustanovil svojo cerkev; da, Gospod Bog, Abrahamov Bog, Izakov Bog in Jakobov Bog jih je rešil iz suženjstva.

12 Da, vselej sem pomnil ujetništvo svojih očetov; in taisti Bog, ki jih je rešil iz rok Egipčanov, jih je rešil iz suženjstva.

13 Da, in taisti Bog je med njimi ustanovil svojo cerkev; da, in taisti Bog me je s svetim poklicem poklical, naj temu ljudstvu pridigam besedo, in dal mi je veliko uspeha, v čemer je moja radost polna.

14 Ne radostim pa se samo nad svojim uspehom, temveč je moja radost bolj polna zaradi uspeha mojih bratov, ki so bili v nefijski deželi.

15 Glejte, silno so delali in obrodili velik sad; in kako veliko bo njihovo plačilo!

16 Sedaj, ko pomislim na uspeh teh mojih bratov, mi dušo dvigne nekako tako, kakor da bi se hotela ločiti od telesa, tako velika je moja radost.

17 In naj torej Bog dovoli tem, mojim bratom, da se bodo usedli v Božje kraljestvo; da, in tudi vsem tistim, ki so sad njihovega truda, da ne bodo nikoli več šli ven, ampak da ga bodo vekomaj slavili. In naj Bog dovoli, da se bo zgodilo glede na moje besede, prav kakor sem govoril. Amen.