1 In sedaj se je zgodilo na začetku devetindvajsetega leta vladavine sodnikov, da je Amoron poslal Moroniju sporočilo, da želi menjati ujetnike.

2 In zgodilo se je, da je Moroni ob tej prošnji začutil silno radost, kajti živež, ki so ga dali za hrano lamanskim ujetnikom, je želel za hrano za lastne ljudi; in želel je tudi, da bi s svojimi možmi okrepil svojo vojsko.

3 Lamanci so torej zajeli veliko žensk in otrok in med vsemi Moronijevimi ujetniki oziroma ujetniki, ki jih je Moroni zajel, ni bilo niti ene ženske niti otroka; zato se je Moroni odločil za zvijačo, da bi od Lamancev dobil toliko nefijskih ujetnikov, kolikor bi jih bilo mogoče.

4 Zato je napisal pismo in ga poslal po Amoronovem služabniku, po istem, ki je pismo prinesel Moroniju. To so torej besede, ki jih je napisal Amoronu, rekoč:

5 Glej, Amoron, nekoliko sem vam napisal glede te vojne, ki ste jo vojskovali zoper moje ljudstvo oziroma katero je zoper njih vojskoval tvoj brat in katero ste po njegovi smrti še odločeni nadaljevati.

6 Glej, povedal bi ti nekoliko glede Božje pravice in meča njegovega vsemogočnega srda, ki visi nad teboj, če se ne boš pokesal in svojih čet umaknil na svoje ozemlje oziroma v deželo svoje posesti, ki je nefijska dežela.

7 Da, te stvari bi ti povedal, če bi jim bil zmožen prisluhniti; da, povedal bi ti glede tistega strašnega pekla, ki čaka, da sprejme takšne morilce, kakor sta ti in tvoj brat, če se ne boste pokesali in se odvrnili od svojih morilskih namenov in se s svojimi četami vrnili v svoje dežele.

8 Ker pa ste to enkrat že zavrnili in ste se bojevali zoper Gospodovo ljudstvo, prav tako lahko pričakujem, da boste to spet storili.

9 In sedaj glej, pripravljeni smo vas sprejeti; da, in če se ne boste odvrnili od svojih namenov, glejte, si boste priklicali srd tistega Boga, ki ste ga zavrnili, in sicer v svoje popolno pogubljenje.

10 Toda, kakor živí Gospod, naše čete bodo prišle nad vas, če se ne boste umaknili, in kmalu vas bo doletela smrt, kajti obdržali bomo svoja mesta in svoje pokrajine; da, in branili bomo svojo veroizpoved in stvar našega Boga.

11 Toda glej, zdi se mi, da ti zaman govorim glede teh stvari; oziroma se mi zdi, da si otrok pekla; zato bom končal svoje pismo in ti rekel, da ujetnikov ne bom menjal drugače kakor pod pogojem, da boste za enega ujetnika predali moškega in njegovo ženo in njegove otroke; če bo to tako, da boste to storili, bom menjal.

12 In glej, če tega ne boste storili, bom nad vas prišel s svojimi četami; da, oborožil bom celo ženske in otroke in bom prišel nad vas in sledil vam bom prav v vašo deželo, ki je naša prva dedna dežela; da, in kri za kri bo, da, življenje za življenje; in bojeval se bom z vami, prav dokler ne boste izbrisani z obličja zemlje.

13 Glej, jezen sem in moje ljudstvo prav tako; prizadevali ste si nas umoriti, in mi smo si prizadevali samo, da bi se branili. Toda glej, če si nas boste še naprej prizadevali pobijati, da, si bomo mi prizadevali pobijati vas; da, in zahtevali bomo svojo deželo, svojo prvo dedno deželo.

14 Sedaj zaključujem svoje pismo: Sem Moroni, sem vodja nefijskega ljudstva.

15 Sedaj se je zgodilo, da se je Amoron, ko je to pismo prejel, razjezil; in Moroniju je napisal še eno pismo in to so besede, ki jih je napisal, rekoč:

16 Sem Amoron, lamanski kralj, sem brat Amalikija, ki ste ga umorili. Glej, nad vami bom maščeval njegovo kri, da, in nad vas bom prišel s svojo vojsko, kajti tvojih groženj se ne bojim.

17 Kajti glej, vaši očetje so bili krivični do svojih bratov, tako da so jih oropali pravice do vodenja, ko jim je ta upravičeno pripadala.

18 In sedaj glejte, če boste odložili orožje in postali podložni, da vas bodo vodili tisti, ki jim vodenje upravičeno pripada, potem bom ukazal, da bodo moji ljudje odložili orožje in ne bodo se več vojskovali.

19 Glej, zoper mene in moje ljudstvo si izrekel veliko groženj; toda glej, tvojih groženj se ne bojimo.

20 Vendar bom glede na tvojo prošnjo rade volje dovolil izmenjavo ujetnikov, da bom hrano lahko prihranil za svoje vojščake; in vojevala bova vojno, ki bo večna, bodisi se bodo Nefijci pokorili naši oblasti bodisi bodo za večno izumrli.

21 In kar zadeva tistega Boga, za katerega praviš, da smo ga zavrnili, glej, takšnega bitja ne poznamo; niti ga ne vi; če pa je tako, da takšno bitje je, ne vemo drugega, kakor da je ustvaril tako nas kakor vas.

22 In če je tako, da je hudič in pekel, glej, mar te ne bo poslal tja, da boš prebival z mojim bratom, ki ste ga umorili, za katerega si namignil, da je šel na takšen kraj? Toda glej, to ni pomembno.

23 Sem Amoron in sem potomec Zorama, ki so ga vaši očetje prisilili in ga privedli iz Jeruzalema.

24 In sedaj glej, neustrašen Lamanec sem; glejte, to vojno smo vojevali, da bi maščevali njihove krivice in ohranili in pridobili njihove pravice do vodenja; in zaključujem svoje pismo Moroniju.