Kratko pojasnilo o Mormonovi knjigi

Mormonova knjiga je sveti zapis o ljudstvih v starodavni Ameriki in je bil vgraviran na kovinske plošče. Viri, s katerih je bil zbran ta zapis, vsebujejo naslednje:

1. Nefijeve plošče, ki so bile dveh vrst: male plošče in velike plošče. Prve so bile podrobneje posvečene duhovnim zadevam in delovanju ter naukom prerokov, medtem ko so bile slednje v večini zapolnjene s posvetno zgodovino zadevajočih ljudstev (1 Ne 9:2–4). Vendar so od Mozijevega časa velike plošče vsebovale tudi odlomke velike duhovne pomembnosti.

2. Mormonove plošče, ki se sestojijo iz okrajšave velikih Nefijevih plošč, ki jo je napravil Mormon, s številnimi pripombami. Te plošče vsebujejo tudi nadaljevanje zgodovine, ki jo je zapisal Mormon, dopolnil pa njegov sin Moroni.

3. Etrove plošče, ki predstavijo zgodovino Jeredovcev. Ta zapis je okrajšal Moroni, ki je vnesel svoje lastne pripombe in vključil zapis s splošno zgodovino z naslovom »Etrova knjiga«.

4. Medeninaste plošče, ki jih je Lehijevo ljudstvo leta 600 pr. Kr. prineslo iz Jeruzalema. Te so vsebovale »pet Mojzesovih knjig /…/ in tudi zapis Judov od začetka /…/ do začetka vladavine Sedekíja, Judovega kralja; in tudi prerokbe svetih prerokov« (1 Ne 5:11–13). V Mormonovi knjigi se pojavlja veliko navedkov, ki navajajo Izaija in druge svetopisemske ter nesvetopisemske preroke.

Mormonova knjiga vključuje petnajst glavnih delov oziroma delitev, ki jih poznamo, z eno izjemo, kot knjige; običajno so označene z imenom svojega glavnega avtorja. Prvi del (prvih šest knjig, ki se končajo z Omnijem) je prevod z malih Nefijevih plošč. Med Omnijevo in Mozijevo knjigo je vrinek, imenovan Mormonove besede. Ta vrinek povezuje zapis, vgraviran na male plošče, z Mormonovimi okrajšavami velikih plošč.

Najdaljši del, od Mozija do sedmega poglavja Mormona, je prevod Mormonove okrajšave velikih Nefijevih plošč. Zaključni del, od osmega poglavja do konca Mormonove knjige, je vgraviral Mormonov sin Moroni, ki je, potem ko je končal zapis o očetovem življenju, okrajšal jeredovski zapis (kot Etrovo knjigo) in kasneje dodal dele, poznane kot Moronijeva knjiga.

V ali okrog leta 421 po Kr. je Moroni, zadnji nefijski prerok-zgodovinopisec, zapečatil sveti zapis in ga skril za Gospoda, da bo obelodanjen v poslednjih dneh, kakor je Božji glas napovedal po svojih starodavnih prerokih. Leta 1823 po Kr. se je ta isti Moroni, tedaj že vstalo bitje, prikazal preroku Josephu Smithu in mu kasneje izročil gravirane plošče.

O tej izdaji: Izvirnik naslovnice, ki je tik pred stranjo z vsebino, je vzet s plošč in je del svetega besedila. Uvodi v neležečem tisku, kot je v Prvem Nefiju in tik pred devetim poglavjem Mozija, so prav tako del svetega besedila. Uvodi v ležečem tisku, kot so glave poglavij, niso del izvirnika, ampak so učni pripomoček, vključen za pomoč pri branju.

V preteklih izdajah Mormonove knjige, objavljenih v angleščini, so ostale nekatere manjše napake v besedilu. Ta izdaja vsebuje popravke, ki se zdijo ustrezni, da bi gradivo uskladili s predobjavljenimi rokopisi in prvimi izdajami, ki jih je uredil Joseph Smith.