Pričevanje preroka Josepha Smitha

Besede preroka Josepha Smitha samega o prihodu Mormonove knjige na dan so:

»Na večer enaindvajsetega septembra [1823] /…/ sem se zatekel k molitvi in ponižni prošnji vsemogočnemu Bogu. /…/

Ko sem tako klical k Bogu, sem opazil, da se je v moji sobi pojavila svetloba, ki je postajala vse močnejša, dokler soba ni bila svetlejša kot opoldan, ko se je nenadoma poleg moje postelje pojavila neka oseba, ki je stala v zraku, kajti njegova stopala se niso dotikala tal.

Na sebi je imel ohlapno oblačilo nadvse izjemne beline. Ta belina je presegala vse zemeljsko, kar sem kdaj videl; niti ne verjamem, da bi kaj zemeljskega lahko bilo prikazano tako silno belo in sijajno. Njegove roke do zapestij in nekoliko od zapestij navzgor so bile gole; tudi njegove noge do gležnjev in nekoliko nad gležnji so bile gole. Gola sta bila tudi njegova glava in vrat. Opazil sem, da na sebi ni imel drugega oblačila kot to oblačilo, saj je bilo odprto, tako da sem lahko videl njegovo oprsje.

Silno belo pa ni bilo samo njegovo oblačilo, ampak je bila nepopisno veličastna vsa njegova podoba, njegovo obličje pa je bilo resnično kot blisk. Soba je bila silno svetla, a ne tako svetla kakor neposredno okrog njega. Ko sem se ozrl nanj, me je bilo sprva strah, toda strah me je kmalu zapustil.

Poklical me je po imenu in mi rekel, da je glasnik, poslan k meni iz Božje navzočnosti, in da mu je ime Moroni; da ima Bog zame delo, ki ga moram opraviti, in da bo moje ime za dobro in za slábo med vsemi narodi, rodovi in jeziki oziroma da se bo o njem med vsemi ljudmi govorilo tako dobro kot slábo.

Rekel je, da je nekje shranjena knjiga, napisana na zlate plošče, ki poroča o prejšnjih prebivalcih te celine in navaja vir, iz kje izvirajo. Rekel je tudi, da vsebuje polnost večnega evangelija, kakor ga je starodavnim prebivalcem predal Odrešenik;

da obstajata tudi dva kamna v srebrnih okvirih — in ta kamna, pritrjena na naprsnik, sestavljata to, kar se imenuje urím in tumím — ki sta shranjena s ploščami, in posedovanje ter uporaba teh kamnov je bilo tisto, kar je določalo ‛vidce’ v starodavnih oziroma prejšnjih časih; in da ju je Bog namenoma pripravil za prevajanje knjige. /…/

Ponovno mi je rekel, naj takrat, ko bom dobil tiste plošče, o katerih je govoril — kajti čas, da bi jih prejel, se še ni izpolnil — slednjih ne pokažem nikomur; niti naprsnika z urímom in tumímom, samo tistim, katerim mi jih bo zapovedano pokazati, če pa bom, bom umrl. Ko se je z menoj pogovarjal o ploščah, se mi je pred očmi odprlo videnje, da sem videl kraj, kjer so bile plošče shranjene, in to tako jasno in razločno, da sem kraj takoj prepoznal, ko sem tja prišel.

Po tem sporočilu sem videl, da se je svetloba v sobi začela zbirati neposredno okrog njega, ki je z menoj govoril, in tako se je nadaljevalo, dokler se v sobi ni spet stemnilo, razen le okrog njega, ko sem v trenutku videl nekaj takega kakor pot, ki se je odpirala naravnost v nebesa, in dvigal se je, dokler ni docela izginil, in soba je bila, kakor preden se je pojavila ta nebeška svetloba.

Ležal sem zamišljen nad neverjetnim dogodkom in se močno čudil temu, kar mi je povedal ta nenavadni glasnik, ko sem sredi premišljevanja nenadoma opazil, da se je v sobi spet začela pojavljati svetloba, in nekako v trenutku je bil isti nebeški glasnik spet pri moji postelji.

Spet je začel pripovedovati prav tisto, kar je bil storil ob prvem prihodu, brez najmanjše spremembe; ko je s tem končal, me je obvestil o velikih sodbah, ki prihajajo nad zemljo, z velikimi opustošenji zaradi lakote, meča in kuge; in da bodo te bridke sodbe na zemljo prišle v tem rodu. Ko mi je to povedal, se je spet dvignil, kakor je bil storil prej.

Do sedaj so bili vtisi v meni tako globoki, da me je spanec zapustil, in ležal sem osupel nad tem, kar sem tako videl kot slišal. A kolikšno je bilo moje presenečenje, ko sem ob svoji postelji spet zagledal istega glasnika in ga slišal pripovedovati oziroma spet ponavljati isto od začetka kakor prej; in dodatno me je posvaril, govoreč mi, da me bo Satan poskusil skušati (zaradi revščine v družini mojega očeta), da bi dobil plošče, da bi obogatel. To mi je prepovedal, rekoč, da ne smem imeti drugega namena, ko bom plošče dobil, kakor slaviti Boga, in ne smem pustiti, da bi name vplival kakršen koli drug motiv kakor le gradnja Božjega kraljestva; sicer jih ne bom mogel dobiti.

Po tem tretjem prihodu se je spet dvignil v nebesa kakor prej in spet sem premišljeval o nenavadnosti tega, kar sem bil pravkar izkusil, ko je skoraj takoj potem, ko se je bil nebeški glasnik od mene dvignil v tretje, zakikirikal petelin, in spoznal sem, da se dani, tako da so morali najini pogovori trajati vso tisto noč.

Kmalu potem sem vstal iz postelje in kot ponavadi šel po potrebnih dnevnih opravilih, toda ko sem poskusil delati kakor sicer, sem ugotovil, da so mi tako zelo pošle moči, da sem postal popolnoma nemočen. Moj oče, ki je delal z menoj, je opazil, da je z menoj nekaj narobe, in mi rekel, naj grem domov. Krenil sem z namenom, da pojdem proti hiši, a ko sem s polja, kjer sva bila, poskusil priti preko ograje, sem ostal povsem brez moči in nemočen sem padel po tleh ter se nekaj časa nisem ničesar zavedal.

Prvo, česar se spomnim, je bil glas, ki mi je govoril, ko me je poklical po imenu. Pogledal sem navzgor in videl istega glasnika, ki je stal nad mojo glavo, obdan s svetlobo kakor prej. Potem mi je spet povedal vse, kar mi je povedal prejšnjo noč, in mi zapovedal, naj grem k očetu in mu povem o videnju in zapovedih, ki sem jih prejel.

Ubogal sem; vrnil sem se k očetu na polje in mu povedal celotno zadevo. Odvrnil mi je, da je bilo to od Boga, in mi rekel, naj grem in storim, kakor mi je glasnik zapovedal. Odšel sem s polja in šel na kraj, kjer so bile plošče shranjene, kakor mi je povedal glasnik; in zahvaljujoč jasnosti videnja, ki sem ga o tem imel, sem kraj v hipu prepoznal, ko sem tja prispel.

Nedaleč od vasi Manchester v okraju Ontario v New Yorku se nahaja hrib precejšnjega obsega in je najvišji od vseh v okolici. Na zahodni strani tega hriba nedaleč od vrha so pod kamnom precejšnje velikosti ležale plošče, shranjene v kamnitem zaboju. Ta kamen je bil v sredi na zgornji strani debel in okroglast ter tanjši na robovih, tako da se je srednji del videl iznad tal, rob pa je vse naokrog prekrivala zemlja.

Ko sem zemljo odstranil, sem si priskrbel vzvod, ki sem ga zataknil pod rob kamna in ga z malo napora dvignil. Pogledal sem noter in tam sem resnično zagledal plošče, urím in tumím ter naprsnik, kakor je navedel glasnik. Zaboj, v katerem so ležali, je bil oblikovan s polaganjem kamnov skupaj v nekakšno malto. Na dnu zaboja sta počez ležala dva kamna, na teh kamnih pa so ležale plošče in z njimi druge stvari.

Poskusil sem jih vzeti ven, toda glasnik mi je prepovedal in me spet spomnil, da čas, da bi prišle na dan, še ni napočil, niti ne bo, dokler od takrat ne minejo štiri leta, rekel pa mi je, naj na tisti kraj pridem natanko čez eno leto od takrat, da se bo tam sestal z menoj, in naj tako nadaljujem, dokler ne bo prišel čas, ko bom plošče prejel.

Zatorej sem, kot mi je bilo zapovedano, tja šel konec vsakega leta in vsakič našel istega glasnika in od njega prejel navodila in znanje ob vsakem od najinih pogovorov v zvezi s tem, kar je nameraval Gospod in kako ter na kakšen način bo v poslednjih dneh vodeno njegovo kraljestvo. /…/

Naposled je napočil čas, ko sem prejel plošče, urím in tumím in naprsnik. Dvaindvajsetega dne septembra tisoč osemsto sedemindvajset, ko sem šel kot ponavadi ob koncu še enega leta na kraj, kjer so bile shranjene, mi jih je isti nebeški glasnik izročil z naročilom, naj odgovorno skrbim zanje, da bom, če jih bom brezskrbno pustil iz rok oziroma zavoljo svojega zanemarjanja, odrezan; če pa bom uporabil vsa svoja prizadevanja, da jih bom ohranil, dokler on, glasnik, ne bo prišel ponje, bodo zaščitene.

Kmalu sem odkril razlog, zakaj sem prejel tako stroga navodila, naj jih varno hranim, in zakaj je bilo, da je glasnik rekel, da bo, ko bom naredil, kar se je od mene zahtevalo, prišel ponje. Kajti brž ko se je razvedelo, da jih imam, so vložili najprizadevnejše napore, da bi mi jih vzeli. V ta namen so uporabili vsako zvijačo, ki so si jo lahko izmislili. Preganjanje je postalo bridkejše in hujše kot prej in množice so bile v stalni pripravljenosti, da bi mi jih vzele, če bi bilo mogoče. Z Božjo modrostjo pa so ostale varno v mojih rokah, dokler nisem bil z njimi dovršil, kar se je od mene zahtevalo. Ko je, kakor je bilo dogovorjeno, glasnik prišel ponje, sem mu jih izročil; in v oskrbi jih ima do današnjega dne, ki je drugi dan v maju tisoč osemsto osemintridesetega leta.«

Popolnejše poročilo se nahaja v delu Joseph Smith — Življenjska zgodba v Dragocenem biseru.

Starodavni zapis, ki je bil tako prinešen iz zemlje kot glas ljudstva, ki govori iz prahu, in preveden v današnji govor z Božjim darom in močjo, kot izpričuje Božja potrditev, je bil svetu prvič objavljen v angleščini leta 1830 kot The Book of Mormon.